Jedro

Knjigovodska vrednost delnic ne predstavlja elementa kaznivega dejanja goljufije, ampak gre zgolj za opis vrednostnega papirja.

Res je obsojenec poslal sodišču opravičilo in prosil za preložitev glavne obravnave, češ da imata s soobsojenko poslovne obveznosti in se obravnave ne moreta udeležiti, kar pa ne predstavlja opravičljivega razloga za preložitev glavne obravnave.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca in zagovornika obsojenega A.L. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obsojeni A.L. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 80.000,00 (osemdesettisoč) SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljutomeru je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega A.L. in obsojeno V.B.L. za kriva kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ in jima po 50. členu KZ izreklo pogojni obsodbi, v kateri jima je določilo kazen vsakemu pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Hkrati je obsojencema naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka s povprečnino v znesku 80.000,00 SIT vsakemu. Po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sta bila obsojenca nerazdelno obsojena na plačilo priglašenih premoženjskopravnih zahtevkov, in sicer M.F. 60.500,00 SIT, D.F. 39.200,00 SIT, S.P. in njegovemu sinu mladoletnemu S.P. ter za pokojno H.P. skupaj 167.254,00 SIT ter J.P. 88.630,00 SIT. Stranke zoper prvostopno sodbo pritožbe niso napovedale, zato je postala pravnomočna brez pisne obrazložitve.

Zagovornik obsojenega A.L. je dne 18.08.2000 priporočeno po pošti vložil na Okrajno sodišče v Ljutomeru zahtevo za varstvo zakonitosti zoper uvodoma navedeno sodbo iz razlogov 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Obtožba naj bi bila prekoračena, ker prvostopno sodišče ni upoštevalo spremembe obtožnega predloga. Izrek sodbe naj bi bil nerazumljiv, saj ni jasno, kaj pomeni izraz knjigovodska vrednost delnic oziroma dejanski stan "čeprav je knjigovodska vrednost znašala". Vložnik se sklicuje na določbo 427. člena ZKP, ker obstaja očiten dvom v resničnost dejstev, zlasti priče govorijo le v dvojini in gre za nesmisel, saj sodišče ni razčistilo vsebine sostorilstva. Sicer pa naj bi prvostopno sodišče kršilo 1. odstavek 442. člena ZKP, ko je opravilo glavno obravnavo, čeprav obsojenec ni bil v redu vabljen. Obsojenec je poslal sodišču opravičilo in prosil za preložitev glavne obravnave, pa sodišče opravičila sploh ni upoštevalo, ampak ga je zavrnilo. Vsekakor bi moralo sodišče obsojenca obvestiti, da opravičila ne sprejema glede na pouk v vabilu, da mora "opravičiti svoj izostanek". Sicer pa je bila glavna obravnava opravljena v nenavzočnosti obsojenca, katerega navzočnost pa bi bila nujna za razjasnitev mnogih nejasnosti in nasprotujočih izjav in dejstev, da bi se soočil z oškodovanci oziroma pričami.

Sodišče ne more odločati na podlagi nasprotujočih izjav, saj mora zadevo razčistiti, prav tako pa je navzočnost bila nujna, saj je prišlo do spremembe obtožbe na glavni obravnavi. Vložnik zato predlaga, da Vrhovno sodišče napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

V odgovoru na gornjo zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec F.M. meni, da uveljavlja zahteva le kršitev določb postopka, čeprav je sam mnenja, da obdolženca nista storila kaznivega dejanja, zato je na lastno pobudo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovni državni tožilec je dne 01.12.2000 vložil pri Okrajnem sodišču v Ljutomeru zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona s predlogom, da Vrhovno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da obsojenca A.L. in V.B.-L. po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe, da sta storila kaznivo dejanje po 1. odstavku 217. člena KZ. Vložnik meni, da v ravnanju obsojencev ni znaka kaznivega dejanja lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin. Obsojenca sta oškodovancem le zatrjevala, da bodo delnice PID-a Aktiva v kratkem času propadle ter da je skrajni rok, da jih prodajo. Trditev, da bodo delnice Aktiva v kratkem času propadle in da je skrajni rok za prodajo, ker sicer še tega denarja zanje ne bodo dobili, ne pomeni lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin. Trenutna cena delnic ni dejanska okoliščina, marveč stvar dogovora prodajalca in kupca. To izhaja tudi iz dopisa PID Aktiva z dne 15.04.1999. Obsojenca sta z oškodovanci sklepala terminske pogodbe, s katerimi sta kupovala delnice po sporazumno dogovorjeni ceni. Zato tudi razlika med izplačano kupnino in ceno, ki so jo poldrugo leto kasneje te delnice dosegle na borzi, ne more pomeniti protipravno pridobljene premoženjske koristi. Omenjanje knjigovodske cene delnic pa je sploh nesmiselno, saj knjigovodska cena pri trgovanju z delnicami nima prav nobenega pomena. Končno je nadaljnji očitek v izreku sodbe, da sta se obsojenca oškodovancem tudi lažno predstavljala kot borzna posrednika in pooblaščenca Aktive, v danem primeru nepomemben, saj so se oškodovanci odločili za prodajo delnic zgolj zaradi ponujene cene in bi jih prodali komurkoli, ki bi jim takoj ponudil kupnino. Po mnenju vložnika nalaga vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pravičnost, ker ne bi bilo prav, da obsojenca, zoper katerega je neutemeljeno tekel kazenski postopek, da bi morala plačati še stroške postopka in oškodovancem plačati nekaj, kar nista dolžna.

Po podatkih spisa obsojenca na zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca nista odgovorila.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Krivdorek napadene sodbe se glasi: obdolžena A.L. in V.B.-L. sta kriva, da sta z namenom, da bi si pridobila protipravno premoženjsko korist, spravila druge z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in jih s tem zapeljala, da so v škodo svojega premoženja kaj storili s tem, ko sta se točneje neugotovljenega dne v mesecu juniju 1997 v I. na domu F.M. in D., na P. na domu P.H. in J. ter M.C. slednjim lažno predstavljala kot borzna posrednika in pooblaščenca Aktive ter jim tudi lažno zatrjevala, da bodo njihove delnice Aktiva v kratkem času propadle ter da je skrajni rok, da jih prodajo, ker še sicer tega denarja zanje ne bodo dobili, ob tem pa jim ponujala 100,00 SIT za delnico, s tem pa jih zapeljala in spravila v zmoto, da so v prepričanju, da bodo njihove delnice Aktiva resnično propadle, prodali svoje delnice Aktiva Avant I d.d., katerih knjigovodska vrednost z upoštevanjem neizkoriščenih certifikatov je znašala 1.719,00 SIT za ponujeno ceno 100,00 SIT za delnico, in sicer: - M.F. svojih 284 delnic za 28.400,00 SIT, čeprav je knjigovodska vrednost znašala 488.196,00 SIT, - D.F. svojih 189 delnic za 18.400,00 SIT, čeprav je knjigovodska vrednost znašala 324.891,00 SIT, - H.P. svojih 332 delnic ter 332 delnic last moža S. in 94 delnic last sina S., tedaj skupaj 758 delnic za 70.000,00 SIT, čeprav je njihova knjigovodska vrednost znašala 1.303.002,00 SIT, - J.P. svojih 379 delnic za 30.000,00 SIT, čeprav je knjigovodska vrednost njenih delnic znašala 651.501,00 SIT ter - C.M. 379 delnic last očeta M.F. za 38.000,00 SIT, čeprav je knjigovodska vrednost njegovih delnic znašala 651.501,00 SIT, - delnice pa, kot sta zatrjevala, niso propadle, temveč so se uvrstile v kotacijo na Ljubljansko borzo 01.02.1999 in je njihova knjigovodska vrednost, z neupoštevanjem neizkoriščenih certifikatov še porasla na 1.849,37 SIT, na ta način pa sta ob upoštevanju vplačanih delnic do njihove knjigovodske vrednosti oškodovala: - M.F. za 459.796,00 SIT, - D.F. za 306.491,00 SIT, - H., njenega moža in sina P. za skupaj 1.233,002,00 SIT, - J.P. za 621.501,00 SIT in - M.F. za 612.501,00 SIT, tedaj skupaj za 3.233.291,00 SIT in si v navedeni višini pridobila protipravno premoženjsko korist. Dejanje je bilo pravno opredeljeno kot goljufija, storjena v sostorilstvu po 1. odstavku 217. člena v zvezi s 25. členom KZ.

Navedeni krivdorek je povzet po obtožnem predlogu z dne 09.06.1999. Na glavni obravnavi dne 04.06.1999 je v zaključni besedi državna tožilka spremenila obtožni predlog tako, da je v 5. alinei številko 39.000,00 SIT nadomestila s številko 38.000,00 SIT ter v 2. odstavku na 2. strani za besedami: "porasla na 1.849,37 SIT", preostanek besedila spremenila tako, da se glasi: enotni tečaj oziroma povprečna tržna cena na dan 14.04.1999 je znašala 313,00 SIT za delnico, na ta način pa sta ob upoštevanju že vplačanih delnic do njihove tržne vrednosti oškodovala: - M.F. za 60.500,00 SIT, - D.F. za 39.200,00 SIT, - H.P. in njenega moža S. in sina S. za skupaj 167.254,00 SIT, in - J.P. za 88.630,00 SIT, tedaj skupaj za 355.584,00 SIT in si v navedeni višini pridobila protipravno premoženjsko korist. Ko je prvostopno sodišče razglasilo sodbo, je izreklo, da sta obsojenca kriva, da sta storila dejanje, opisano v obtožnem predlogu z dne 04.06.1999, spremenjenem na glavni obravnavi dne 22.06.2000, s pravno opredelitvijo, da sta s tem obsojenca storila kaznivo dejanje goljufije v sostorilstvu po 1. odstavku 217. člena v zvezi s 25. členom KZ. Prvi popravek - modifikacija obtožbe je vnešen v krivdorek pisnega odpravka sodbe, kot je bil vročen strankam, dočim je druga sprememba obtožbe izostala v celoti, saj je v tem delu krivdoreka povzeta vsebina prvotnega obtožnega predloga. Iz izreka o odškodninskih zahtevkih pisnega odpravka pa sledi, da sta obdolženca - obsojenca nerazdelno dolžna povrniti oškodovancem priglašene premoženjskopravne zahtevke, in sicer M.F. 60.500,00 SIT, D.F. 39.200,00 SIT, S.P., njegovemu sinu mladoletnemu S.P. ter za pokojno H.P. skupaj 167.254,00 SIT ter J.P. 88.630,00 SIT. Ta izrek je skladen s pisnim odpravkom napadene sodbe. Iz povedanega Vrhovno sodišče zaključuje, da je prišlo pri pisni izdelavi sodbe do očitne pisne napake pri povzemanju krivdoreka iz na glavni obravnavi razglašene sodbe. V zadevi ni nihče napovedal pritožbe niti ni nihče zahteval popravek pisnega odpravka sodbe v smislu 365. člena ZKP.

Pri obravnavanju obeh zahtev za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče upoštevalo izrečeno sodbo na glavni obravnavi. Pri tem se je skladno s 1. odstavkom 424. člena ZKP omejilo samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicujeta vložnika v svojih zahtevah.

K zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca.

Po oceni Vrhovnega sodišča očitana kršitev kazenskega zakona, češ da dejanje, kot se očita obema obsojencema, nima znakov kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, ni podana. V krivdoreku opisano dejanje ima vse znake kaznivega dejanja goljufije, določene v 1. odstavku 217. člena KZ, ki jo stori, kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Ko ni nobenega dvoma, da je motivirano trgovanje z vrednostnimi papirji s pričakovanim dobičkom v okviru ponudbe in povpraševanja (po tržni ceni), je v pričakovanju nesorazmerne premoženjske koristi iz udeležbe v prometu z vrednostnimi papirji, katerih tržna vrednost na borznem trgu sploh še ni bila oblikovana, ker niso bili v prometu, čeprav je obstajal po podatkih spisa sivi trg s sklepanjem terminskih poslov, je element krivde - obarvani naklep - namen pridobiti protipravno premoženjsko korist, to je razliko v ceni, ki sta jo obsojenca dosegla z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin, in sicer neznatni vrednosti delnic PID-a Aktiva Avant s skorajšnjim propadom ter s posledico brezvrednosti izdanih vrednostnih papirjev - delnic, pri tem pa se predstavljala kot borzna posrednika in pooblaščenca Aktive, kar seveda nista bila, dosegla pri oškodovancih odločitev za prodajo delnic po ponujeni ceni, na katero so oškodovanci pristali in delnice prodali, torej nekaj storili v škodo svojega premoženja, česar očitno ne bi storili, če obsojenca ne bi lažnivo prikazovala, da bodo delnice, ki jih kupujeta, v kratkem brezvrednostni papir. Pri tem pričakovani dobiček iz preprodaje odkupljenih delnic daje podlago za zaključek, da je šlo pri obsojencih za namen pridobiti protipravno premoženjsko korist kot posledico ravnanja oškodovancev v škodo njihovega premoženja, ki so ga prodane delnice predstavljale v poznejšem borznem poslovanju, pa do prodaje ne bi prišlo, če ne bi obsojenca lažnivo prikazovala dejanskih okoliščin. Ob povedanem se pokaže, da ima ravnanje obeh obsojencev, opisanih v krivdoreku napadene sodbe, vse elemente kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, zato vložnik - vrhovni državni tožilec s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ni mogel imeti uspeha.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega A.L. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnikov očitek, da je bila obtožba v napadeni sodbi prekoračena, ker sodišče ni upoštevalo spremembe obtožnega predloga, ni utemeljen. Razglašena sodba je skladna z modificirano obtožbo, res pa je prišlo do očitne pisne napake pri pisni izdelavi sodbe, kot je ugotovljeno zgoraj. Popravek sodbe v smislu 365. člena ZKP doslej stranke niso zahtevale.

Tudi očitek nerazumljivosti krivdoreka v zvezi s knjigovodsko vrednostjo delnic ni utemeljen. Knjigovodska vrednost ne predstavlja elementa kaznivega dejanja goljufije, pač pa zgolj opis vrednostnega papirja, pri čemer je pričakovana tržna vrednost kot oblika naklepa v krivdoreku ugotovljena. Prav tako Vrhovno sodišče ob reševanju zahteve vložnika ni ugotovilo, da obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, zato za uporabo 427. člena ZKP ni našlo podlage. Sicer pa, ko obsojenec A.L. ob razglasitvi sodbe niti pozneje v zakonitem roku ni napovedal pritožbe, vložnik z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja v napadeni sodbi. Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP namreč zahteve za varstvo zakonitosti med drugim ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Prav tako sodišče ni kršilo 1. odstavka 442. člena ZKP, ko je opravilo glavno obravnavo v nenavzočnosti obsojenega A.L. Po podatkih spisa je bil v redu povabljen. Res je poslal sodišču opravičilo in prosil za preložitev glavne obravnave, češ da imata s soobsojenko poslovne obveznosti in se obravnave ne moreta udeležiti, kar po oceni Vrhovnega sodišča ne predstavlja opravičljivega razloga za preložitev glavne obravnave in je tako sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni sledilo opravičilu obsojenca, ki je imel izbiro med posledicami neudeležbe na glavni obravnavi ali pa se udeležiti obravnave. Vsa ostala izvajanja vložnika, češ da bi bila navzočnost obsojenca nujna na glavni obravnavi zaradi razjasnitve mnogih nejasnosti in nasprotujočih izjav in dejstev, ki bi narekovala soočenje obsojenca in prič, so povsem nekonkretizirana - neobrazložena in tako jih Vrhovno sodišče ne more preizkusiti. Prav tako pa sprememba obtožbe na glavni obravnavi v korist obsojenca ni narekovala preložitve glavne obravnave, ko so bila vsa odločilna dejstva v postopku pred spremembo obtožbe ugotovljena z izvedenim dokaznim postopkom, pa niti obramba niti obtožba nista napovedali pritožbe.

Vrhovno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da v napadeni sodbi ni nobenih očitanih kršitev zakona, obe zahtevi za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP kot neutemeljeni zavrnilo.

Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbi 1. odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98.a členom ZKP.