Jedro

Sodišče ne prizna razpolaganja strank, ki nasprotuje prisilnim predpisom (tj. tistim določbam, ki jih stranke s sporazumom ne morejo spremeniti). Takšen prisilni predpis je med drugim tudi določba 2. odst. 193. čl. ZPP, po kateri se tožba ne more umakniti po koncu glavne obravnave. Sodišče sodi na podlagi tistega dejanskega in pravnega stanja, kot je bilo ugotovljeno na koncu glavne obravnave. Torej gre za absolutno bistveno postopkovno kršitev, če je pri izdaji sodbe (oz. sklepa) sodelovala sodnica, ki ni sodelovala na glavni obravnavi.

Izrek

1. Ob reševanju pritožbe se sklep sodišča prve stopnje o izvršilnih in pravdnih stroških (po uradni dolžnosti) razveljavi ter se mu zadeva v tem obsegu vrne v nov postopek.

2. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (zaradi umika tožbe) izdani sklep o izvršbi razveljavilo tudi v 3. tč. izreka, tj. glede 10.182,30 SIT izvršilnih stroškov (1. odst. izreka); istočasno pa je tožeči stranki naložilo povrnitev 5.060,00 SIT pravdnih stroškov tožene stranke (2. odst. izreka).

Zoper navedeni del sklepa (tj. zoper izrek o stroških postopka) se je zaradi zmotne uporabe ustreznih določb ZPP pritožila tožeča stranka.

Smiselno je predlagala njegovo spremembo, in sicer tako, da naj bi drugostopno sodišče plačilo stroškov v celoti naložilo toženi stranki (v višini, kot jih je tožeča stranka priglasila v vlogi z dne 23.9.1991, ob upoštevanju sedaj veljavne vrednosti točke). Pri tem je priglasila tudi pritožbene stroške (in sicer stroške sestave pritožbe).

Sodišče druge stopnje je ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotovilo, da le-ta temelji na nedovoljenem razpolaganju tožeče stranke (5. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku) in da je bilo pri izdaji sklepa kršeno načelo neposrednosti (1. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP). Zato je sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in mu zadevo v razveljavljenem delu vrnilo v nov postopek (3. tč. 380. čl. ZPP).

Sodišče ne prizna razpolaganja strank, ki nasprotuje prisilnim predpisom (1. tč. 3. odst. 3. čl. ZPP), tj. tistim določbam, ki jih stranke s sporazumom ne morejo spremeniti. Prisilni predpis je torej tudi določba 2. odst. 193. čl. ZPP, po kateri se lahko tožba umakne le do konca glavne obravnave, ne pa kasneje. V konkretnem primeru je bila glavna obravnava sklenjena na naroku dne 21.5.1991, dočim je tožeča stranka tožbo umaknila šele v vlogi z dne 23.9.1991. Ker sodišče prve stopnje takšnega umika tožbe ne bi smelo upoštevati, tudi odločitve o pravdnih stroških tožene stranke ne bi smelo temeljiti na določbi 1. odst. 158. čl. ZPP, po kateri mora tožnik, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknil takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek. V konkretnem primeru je namreč tožena stranka znesek 600.000,00 SIT plačala dne 12.8.1991, dočim je tožeča stranka tožbo umaknila šele dne 23.9.1991. Ker je sodišče prve stopnje svoj sklep oprlo na nedovoljeno razpolaganje tožeče stranke, ga je bilo pač v izpodbijanem delu potrebno razveljaviti (in zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje vrniti v nov postopek).

Sodišče sodi na podlagi tistega dejanskega in pravnega stanja, kot je bilo ugotovljeno na koncu glavne obravnave, in sicer sodi tisti sodnik, ki je takšno dejansko in pravno stanje ugotovil (v nasprotnem primeru je kršeno načelo neposrednosti). Sodišče prve stopnje je glavno obravnavo sklenilo na naroku dne 21.5.1991 (1. odst. 304. čl. ZPP), in sicer jo je sklenil sodnik Ć.Ć. Napadeni sklep pa je (ne da bi bila končana glavna obravnava začeta znova - 305. čl. ZPP) izdala sodnica Q.Q., torej sodnica, ki ni sodelovala na glavni obravnavi.

Tako je bilo tudi iz tega razloga potrebno sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti ter mu zadevo vrniti v nov postopek.

V ponovljenem postopku ima sodišče prve stopnje dve možnosti. Prva je ta, da sodnik Ć.Ć. o zadevi odloči na podlagi tistega dejanskega in pravnega stanja, kot ga je ugotovil na koncu glavne obravnave dne 21.5.1991 (torej brez upoštevanja kasnejšega umika tožbe). Druga možnost pa je ta, da sodnica Q.Q. že sklenjeno glavno obravnavo na novo odpre (305. čl. ZPP) in nato upošteva izjavljeni umik tožbe. V obeh primerih pa naj sodišče upošteva tudi navedbe tožeče stranke iz pritožbe.