Jedro

Če pooblaščenec nakazovalca ni imel posebnega pooblastila za nakazilo, dejstvo, da je nakazanec na podlagi nakazila prejemniku nakazila znesek dejansko plačal, ne pomeni, da je s tem t.i. asignacijska pogodba , ki jo je tak pooblaščenec sklenil, realizirana in zato veljavna.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v drugem, tretjem in petem odstavku izreka r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje najprej ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 788.874,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 687.993,00 SIT od 21.10.1998 do plačila in od zneska 100.881,00 SIT od 26.9.1998 dalje do plačila, nato pa, da obstoji nasprotna terjatev tožene stranke v višini 100.881,00 SIT na dan 25.9.1998 in v višini 641.450,60 SIT na dan 20.10.1998. Terjatev tožeče stranke in nasprotno terjatev tožene stranke je nato pobotalo na dan 25.9.1998 do zneska 100.881,00 SIT in na dan 20.10.1998 do zneska 641.450,60 SIT ter nato sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novi Gorici opr.št. Ig 98/01163 z dne 9.12.1998 v tem obsegu ter za sorazmerni del stroškov 38.734,00 SIT s pp razveljavilo v točki 1 in 3 in tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo. Odločilo je še, da ostane sklep Okrajnega sodišča v Novi Gorici opr.št. Ig 98/1163 z dne 9.12.1998 v točki 1 in 3 delno v veljavi, tako da mora tožena stranka plačati tožeči stranki še znesek 46.542,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.10.1998 do plačila ter izvršilnimi stroški 2.472,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 9.12.1998 do plačila vse v 8 dneh pod izvršbo. Glede nadaljnjih pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi v znesku 22.277,00 SIT v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi tudi v zavrnilnem delu, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s postavkami stroškov prenočevanja in materiala za Iskro neupravičeno verjelo toženi stranki in priči, tožeči stranki pa ne. Račun za prenočevanje delavcev je bil namreč izstavljen toženi stranki, iz samega računa pa ni nikjer razvidno, da gre za prenočevanje delavcev tožeče stranke. Podobno velja glede nabavljenega materiala za opravljanje del, saj je bil tudi v tem primeru račun izstavljen na toženo stranko, iz računa pa ni razvidno, da bi šlo za material, ki bi ga tožena stranka nabavila za tožečo stranko. Napačno je sodišče prve stopnje ravnalo tudi, ko je štelo pooblastilo O.P. v tem smislu, da je pooblaščen s strani tožeče stranke tudi za dogovore o kompenzacijah, saj za take dogovore splošno pooblastilo pooblaščenca ne more upravičevati. Tožeča stranka se tudi ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje, zaradi katerih je le-to priznalo veljavnost sporne tristranske asignacijske pogodbe za znesek 499.271,60 SIT. Ne glede na to, da je bila ta pogodbo realizirana, ne more biti veljavna, saj P. za sklenitev take pogodbe ni imel pooblastila tožeče stranke. Tožeča stranka tudi ničesar ne dolguje firmi F. s.p..

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okolnosti spora v delu, v katerem je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo in izdani sklep o izvršbi razveljavilo, zmotno in nepopolno ugotovilo in s tem v zvezi tudi nepravilno uporabilo materialno pravo. Kot pravilno navaja tožeča stranka tudi v svoji pritožbi iz računov, ki se nanašajo na stroške prenočevanja in nakupa materiala za Iskro ne izhaja, da bi šlo za prenočevanje delavcev tožeče stranke in za material, ki bi ga tožena stranka kupila za tožečo stranko. Same trditve tožene stranke v tej smeri ne morejo zadostvovati za take zaključke kot jih je v predmetnem primeru napravilo sodišče prve stopnje. Prav tako je neprepričljivo zaključevanje sodišča prve stopnje o tem, da je potrebno priznati sporno tristransko asignacijsko pogodbo za znesek 499.271,60 SIT glede na to, da je bila realizirana. Ker gre za asignacijo, ki dejansko sploh ni prava pogodba, ampak gre za dvojno pooblastitev, to je pooblastitev asignanta asignatu, da nekaj plača in asignatarju, da to plačilo sprejme ter za enostransko izjavo volje asignata nasproti asignatarju, s katero se asignat zaveže, da bo znesek plačal (1020. čl. in 1. odst. 1021 čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), sama realizacija nakazila, ko torej asignat nakazilo dejansko izpolni, ne more pomeniti, da je taka pogodba realizirana in s tem veljavna, čeprav pooblaščenec asignanta ni imel ustreznega pooblastila (analogna uporaba 73. čl. ZOR). Sodišče prve stopnje ob tem samo pravilno ugotavlja, da O.P., ki naj bi bil pooblaščenec tožeče stranke, pooblastilo za sklepanje takih poslov ni imel, saj je mogoče pooblastilo, ki ga je imel, šteti le za splošno pooblastilo po 2. odst. 91. čl. ZOR, tako pooblastilo pa upravičuje samo k sklepanju pravnih poslov, ki spadajo v redno poslovanje, asignacijska pogodba kot naj bi jo pooblaščenec tožeče stranke dejansko sklenil, pa seveda med take posle ne spada. Že zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, v katerem je tožbeni zahtevek zavrnjen in sklep o izvršbi razveljavljen, in v delu glede nadaljnjih pravdnih stroškov razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pri ponovnem sojenju naj sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovi, na čigave delavce se nanaša račun za stroške prenočevanja in zlasti tudi, zakaj je bil sploh izstavljen na toženo stranko. Podobno pa naj razišče tudi primer nabave materiala za I., to je ali je šlo za material za tožečo stranko in zakaj je bil račun za material izstavljen na toženo stranko. V nakazani smeri pa naj razčisti tudi dejansko stanje v zvezi s tristransko asignacijsko pogodbo za znesek 499.271,60 SIT z dne 20.11.1998. Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo možna zakonita in pravilna odločba.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 166. čl. ZPP.