Jedro

ZD govori samo o odgovornosti za dolgove zapustnika, ne pa o dolgovih zapuščine in odgovornosti zanje, vendar dediči odgovarjajo tudi za dolgove zapuščine. Pravila, ki veljajo za odgovornost dedičev za dolgove zapustnika, veljajo tudi za odgovornost za dolgove zapuščine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje med drugim ugotovilo, da znaša skupna vrednost zapuščinskega premoženja 383.739,40 SIT, da znašajo stroški cenitve in vsi priznani pogrebni stroški 277.727,00 SIT, da znaša čista vrednost zapuščine 106.012,40 SIT, in je razglasilo za zakonita dediča po pok. M. K. njena sinova J. K. in V. K. vsakega do polovice.

Po prejemu sklepa o dedovanju je zakoniti dedič J. K. predlagal sodišču prve stopnje izdajo dopolnilnega sklepa, s katerim naj bi ugotovilo sodišče višino nateklih zamudnih obresti za med dedičema nesporno priznani znesek, ki predstavlja terjatev do zapuščine v skupni višini 313.153,00 SIT na strani J. K. in skupni znesek v višini 38.928,00 SIT na strani V. K., te zneske bi medsebojno pobotalo, upoštevalo zavezo nositi stroške pogreba v enaki višini kot predstavlja dedni delež, V. K. pa naj bi zavezalo k plačilu zneska 137.122,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.6.1999 dalje, s plačilno zavezo 15 dni. V primeru, da sodišče ne bi delilo stališča zakonitega dediča, pa slednji predlaga, naj se predlog za izdajo dopolnilnega sklepa šteje za pritožbo zoper sklep o dedovanju.

Sodišče prve stopnje je predlog za dopolnitev sklepa o dedovanju zavrnilo in poslalo spis višjemu sodišču, da o predlogu zakonitega dediča odloči kot o pritožbi. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v sklepu, s katerim je zavrnilo predlog zakonitega dediča J. K. za izdajo dopolnilnega sklepa o dedovanju, pravilno obrazložilo svojo odločitev. K tej pritožbeno sodišče le še dodaja: Dediči so odgovorni za dolgove zapustnika do višine podedovanega premoženja (1. odst. 142. člena ZD), odločitev o tem pa ne sodi v zapuščinski postopek. Dediči pa odgovarjajo tudi za dolgove zapuščine. To so obveznosti, ki nastanejo šele po smrti zapustnika, torej po uvedbi dedovanja. O dolgovih zapuščine in odgovornosti zanje Zakon o dedovanju ne govori. Pravila, ki veljajo za odgovornost dedičev za dolgove zapustnika, zato veljajo tudi za odgovornost za dolgove zapuščine. Stroški za pogreb zapustnika in stroški za popis in ocenitev zapuščine se ugotavljajo v zapuščinskem postopku izključno zaradi izračuna nujnega deleža in ugotovitve čiste vrednosti zapuščine zaradi odmere sodne takse, kot je obrazložilo pravilno sodišče prve stopnje. Ni zato mogoče v zapuščinskem postopku ugotavljati, kdaj so nastopili pogoji za pobotavanje medsebojnih terjatev zakonitih dedičev in nalagati posameznemu zakonitemu dediču izplačilo tako nepobotanega zneska. Zakon o dedovanju, ki v 214. členu določa vsebino sklepa o dedovanju, ne določa, da bi moralo zapuščinsko sodišče v zapuščinskem postopku ugotavljati oziroma pobotavati medsebojne terjatve dedičev.

Pritožbeno sodišče k obrazložitvi sodišča prve stopnje s tem v zvezi nima kaj dodajati. Pritožbo zakonitega dediča je zato zavrnilo, izpodbijani sklep pa potrdilo (2. točka 380. člena ZPP v zvezi s 163. ZD).