Jedro

Pritožbena graja je usmerjena pretežno v izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje o kvalificirani obliki posesti tožeče stranke, ki naj bi ne bila dobroverna in torej ne mogla imeti za posledico pridobitve lastninske pravice (28.čl. ZTLR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 26.350,00 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica lastnica gospodarskega poslopja v izmeri 39 m2, stoječega na parceli 271 vl. št. .. k.o. M. in tožencu naložilo izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo po geomerski odmeri v zvezi z odločbo Geodetske uprave Novo mesto to gospodarsko poslopje odpisalo od obstoječe vl. št., se za novo parcelo odprl nov zemljiškoknjižni vložek in pri njem vknjižila lastninska pravica na tožnico. Tožencu je naložilo, da povrne tožnici njene pravdne stroške v znesku 69.031,00 SIT, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Sklenilo je še, da se pri nepremičnini parc. št. 271 vl. št. ... k.o. M. vpiše zaznamba spora.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) v zvezi s 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99). Sodišče prve stopnje je preuranjeno verjelo tožnici, da je bila 20 let dobroverna posestnica sporne nepremičnine in jo je zato priposestvovala. Pokojna P. L je sosednjo parcelo 275 k.o. M. kupila od nekega A. F., ki je bil knjižen le kot zemljiškoknjižni lastnik te parcele, nikoli pa ni bil zemljiškoknjižni lastnik sporne parcele. Kako je P. L. začela uživati še sosednjo parcelo št. 490 k.o. M., ki danes nosi parc. št. 271, je po dokaznem postopku ostalo povsem nejasno. Obstajata le dve možnosti: ali je začela uživati več, kot ji je v naravi pokazal prodajalec A. F., ali pa je A. F. pokazal več, kot je dejansko prodajal. V prvem primeru P. L. ni bila dobroverna posestnica, ampak je bil to lahko šele njen pravni naslednik po njeni smrti leta 1991. V drugem primeru pa bi moralo sodišče zaslišati A. F. kot prodajalca in šele nato odločiti. Pogodba z dne 2.3.1964 je bila sklenjena pred Občinskim sodiščem v Trebnjem v prisotnosti sodnika J. G., ki je oba pogodbenika osebno poznal. Če bi P. L. kupovala zidanico, bi bilo v pogodbi napisano vsaj to, da kupuje nek objekt. Tako pa v pogodbi ni bila napisana ne sporna parcela ne zidanica, temveč le parc. št. 275 k.o. M. - stavbna parcela. Zelo majhna možnost je, da bi strokovnjak v kupoprodajno pogodbo zapisal le stavbna parcela, če bi kupovalka res kupovala parcelo, na kateri stoji zidanica. Tudi tako se pokaže, da P. L. ni mogla biti dobroverna posestnica, temveč so to eventuelno lahko postali šele njeni nasledniki, ki pa niso izpolnili priposestvovalne dobe. V konkretnem primeru sodišče tudi ne bi moglo uporabiti določbe 24. - 26.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) o gradnji na tujem zemljišču, saj je investitor v tem primeru dolžan lastniku zemljišča povrniti vrednost zemljišča, kar pa tožeča stranka ni bila pripravljena narediti. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper sklep o stroških. Tožnici so nastali nižji stroški in sodišče ji ne bi smelo priznati sestankovanja z odvetnikom in dopisovanja, saj so ta opravila že zajeta z drugimi opravili. Previsoko je tudi odmerjena taksa za tožbo in sodbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da spremeni sklep o stroških tako, da tožeči stranki prizna manjše stroške.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne pove pa, v čem naj bi bile te kršitve. Kolikor morda s trditvijo, da ni jasno (obrazloženo), kako je pok. P. L. začela uživati še parcelo št. 490 k.o. M., meri na kršitev iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima sodba prve stopnje o tem jasne in natančne razloge (str. 3 sodbe). Nadaljnji preizkus obstoja pritožbenega razloga bistvene kršitve pravdnega postopka v mejah iz 2.odst. 365. čl. ZPP/77 pa pokaže, da kršitve iz 2. odst. 354. čl. ZPP/77 niso podane.

Pritožbena graja ugotovljenega dejanskega stanja je usmerjena pretežno v izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje o kvalificirani obliki posesti tožeče stranke oziroma njene prednice, ki naj bi ne bila dobroverna in torej ne mogla imeti za posledico pridobitve lastninske pravice (28.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR). Sodišče prve stopnje pa je po izvedenem dokaznem postopku svojo dokazno oceno napravilo skrbno, skladno z določilom 8. čl. ZPP/77 in ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Tako je na podlagi pregledanih listin v spisu ugotovilo, da je bila pogodba sklenjena za stavbno parcelo (kupna pogodba z dne 2.3.1964), da se je prvotna parcela delila v parceli 275/1 in 275/2 (druga stran naznanilnega lista pod A 3 z zaznamkom, da na parc. 275/2 leži tudi zidanica), da je poleg pisne pogodbe očitno obstajal še ustni dogovor (razviden iz naznanilnega lista pod A 3) in da je P. L. objekt s parcelo prevzela v posest (posestni list) in nepremičnino tudi ves čas uživala, kar so potrdile tudi priče. V pritožbi navajano dejstvo, da je pogodbo sestavil strokovnjak niti ni pomembno, saj je iz zapisa v naznanilnem listu razvidno, da je obstajal še ustni dogovor, za katerega torej ni nujno, da je sestavljalec pogodbe sploh vedel. Vse navedene okoliščine tako vodijo do logičnega zaključka, da je bila P. L. dobroverna posestnica nepremičnine. Pritožbena pavšalna graja takšnega zaključka in zgolj navrženje drugih možnih verzij dogajanja zato ne more biti upoštevna. Prav tako dokaz, ki ga v pritožbi ponuja tožena stranka, ob dejstvu, da niti ni določno naveden (v pritožbi omenja "nekega A. F.", katerega zaslišanje predlaga, ne da bi navedel njegovega naslova, kamor bi ga sodišče sploh lahko vabilo), ne more pomeniti upoštevnega novega dokaza (1.odst. 352. čl. ZPP/77), ki bi kazal na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (2. odst. 355. čl. ZPP/77). To še toliko bolj, ker se dobroverna posest domneva (3.odst. 72. čl. ZTLR).

Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, torej narekuje uporabo tistih določil ZTLR, ki se tičejo pridobitve lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem. Ta določila je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Ugotovljen način pridbitve lastninske pravice je narekoval ugoditev tožbenemu zahtevku, zato pritožbenega nestrinjanja z uporabo določb 24.- 26. čl. ZTLR, ki urejajo pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu, niti ni treba obravnavati. Vendarle pa naj bo pritožniku pojasnjeno, da graditelj pridobi lastninsko pravico po navedenih določilih neodvisno od povrnitve vrednosti zemljišča - le to mora od njega zahtevati lastnik zemljišča. Končno pa je neutemeljena tudi pritožba zoper izrek o stroških. Res je iz stroškovnika videti, kot da so tožeči stranki priznani posebej tudi stroški za sestanke stranke z odvetnikom, kar je praviloma že zajeto s priznanjem nagrade za konkretno opravljeno delo (npr. sestavo vloge), vendar pa je končna odmera stroškov pravilna. Tako so utemeljeni naslednji stroški: za sestavo tožbe (200 odvetniških točk), zastopanje na naroku (100 tč.), zamudo časa v zvezi z narokom (150 tč.), stroški dopisa tožencu pred pravdo (100tč. kot stroški, ki so tožeči stranki nastali zaradi postopka), 2% materialnih stroškov (11 tč.), skupno 561 tč. ali 49.031,00 SIT. K temu je treba prišteti še stroške sodnih taks za tožbo in sodbo (2 x 9.000,00 SIT) in stroške strankinega prihoda na sodišče ter k odvetniku. Pravilno so torej tožeči stranki priznani stroški v znesku 69.031,00 SIT.

Glede na navedeno je torej pritožba tožene stranke v celoti neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prve stopnje (368. čl. ZPP/77).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 166. čl. ZPP/77 v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP/77. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene stroške sestave odgovora na pritožbo (250 tč.) in takse zanj (4.500,00 SIT), ostala priglašena opravila (konferenca s stranko in poročilo stranki) pa so s tem že zajeta.