Jedro

Po določbi 51. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti so zdravstveni delavci dolžni varovati kot poklicno skrivnost podatke o zdravstvenem stanju posameznika. Dolžnosti varovanja poklicne skrivnosti lahko zdravstvenega delavca razreši prizadeta oseba sama ali sodišče, za mladoletne osebe in osebe pod skrbništvom pa starši oziroma skrbniki.

Izrek

Zahtevi zagovornika obtoženega R.B. za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep Okrožnega sodišča v CE z dne..., razveljavi ter se zadeva vrne senatu tega sodišča v novo odločitev.

Obrazložitev

Okrožni državni tožilec v CE je dne... zoper R.B. vložil obtožnico zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po 3. odstavku 183. člena KZ. Zagovornik obtoženega je dne... podal ugovor zoper obtožnico, ki ga je senat Okrožnega sodišče v CE s sklepom z dne..., zavrnil. Zoper navedeni sklep je zagovornik obdolženca dne 25.3.1997 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in drugih določb kazenskega postopka. V zahtevi navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker se izpodbijani sklep opira na dokaze, ki so pridobljeni s kršitvijo, z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Gre za risbe, ki so v spisu in za rezultate preverjanja simptomov spolne zlorabe ter zapis telefonskega razgovora med mladoletnim oškodovancem in njegovo materjo M. B. Izpodbijana obtožnica se opira na pričevanje dveh prič, psihologinj, ki sta pričali o zadevah, ki sta jih izvedeli pri opravljanju svojega poklica, za kar velja dolžnost, da bi to, kar sta izvedeli, morali obravnavati kot tajnost in sta po 5. točki 1. odstavka 236. člena ZKP oproščeni dolžnosti pričevanja. Obtožnica se na ta zaslišanja ne bi smela opirati, senat okrožnega sodišča pa kljub opozorilu v ugovoru ni ravnal tako, kot zahteva zakon in izločil spornih zapisnikov iz spisa. Po mnenju vložnika zahteve je kršena tudi 2. točka 1. odstavka 269. člena ZKP, ker v obtožnici čas storitve kaznivega dejanja ni dovolj natančno označen. Vložnik glede na navedeno ocenjuje, da ni podan utemeljen sum, da bi obdolženec storil dejanje, ki se mu očita in bi zato moral senat okrožnega sodišča, ko je odločal o ugovoru zoper obtožnico, skladno s 1. odstavkom 277. člena ZKP odločiti, da se obtožba ne dopusti in se kazenski postopek zoper obdolženca ustavi. Zagovornik obdolženca predlaga, da VS RS izpodbijani sklep razveljavi oziroma samo odloča o vloženemu ugovoru zoper obtoženca.

Vrhovna državna tožilka Z.C. je v odgovoru, podanim v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP ocenila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Obe priči, ki sta sodelovali pri zdravljenju mladoletnega oškodovanca, nista bili dolžni kot tajnost ohraniti to, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Nadalje meni, da je bila časovna opredelitev podana v širokem razmaku, ker je šlo za dejanje, ki se je ponavljalo. Predlaga, da vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Oškodovani I.B. je bil hospitaliziran na pedopsihiatričnem oddelku pediatrične klinike LJ od... dalje. V tem času je bil opravljen klinični telesni pregled, psihološka in pedopsihiatrična eksploracija ter opazovanje dečka na oddelku pri čemer sta sodelovali dr. V.M.J., pedopsihologinja in mag. B.Ž., klinična psihologinja. Navedeni sta dne... Upravi za notranje zadeve podali prijavo zaradi spolne zlorabe otroka. Dr. V.M.J. je bila kot priča v kazenski preiskavi zaslišana dne..., mag. B.Ž pa.... Gre za priči, ki bi morali biti v skladu z 2. odstavkom 236. člena ZKP poučeni, da jima ni treba pričati o dejstvih, za katera sta zvedeli pri opravljanju poklica (5. točka 1. odstavka 236. člena ZKP), pouk in odgovor pa bi moral biti zapisan v zapisniku (2. odstavek 236. člena ZKP). Po določbi 51. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS 9/92) so zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci dolžni varovati kot poklicno skrivnost podatke o zdravstvenem stanju posameznika in o vzrokih, okoliščinah in posledicah tega stanja. Te podatke so dolžne varovati kot poklicno skrivnost tudi osebe, ki so jim ti podatki dosegljivi zaradi narave njihovega dela. Dolžnosti varovanja poklicne skrivnosti lahko zdravstvenega delavca ali zdravstvenega sodelavca razreši prizadeta oseba sama ali sodišče, za mladoletne osebe in za osebe pod skrbništvom pa starši oziroma skrbniki. V izpovedbah dr. V.M.J. in mag. B.Ž. so navedeni med drugim tudi podatki o zdravstvenem stanju oškodovanega I.B. kot tudi podatki o vzrokih, okoliščinah in posledicah tega stanja v povezavi s kaznivim dejanjem, ki je predmet kazenskega postopka zoper obtoženega R.B.. Sodišče, ki vodi postopek, bi zato moralo obe priči poučiti o tem, da sta v navedenem obsegu oproščeni dolžnosti pričevanja oziroma ju razrešiti dolžnosti varovanja poklicne skrivnosti. Sankcija za opustitev pouka o tem, da je priča oproščena dolžnosti pričevanja, je določena v 237. členu ZKP in sicer, da sodišče na tako izpovedbo (če se priča ni odpovedala pravic, ali če pouk in odpoved pričevanju nista zapisana v zapisnik itd.) ne sme opreti svoje odločbe.

Obtožnica okrožnega državnega tožilstva zoper R.B. se glede predmeta obtožbe oziroma vprašanja obstoja utemeljenega suma opira na izpovedbi dr. V.M.J. in mag. B.Ž., prav to pa je bil eden od očitkov ugovora zagovornika obtoženca zoper obtožnico. Senat Okrožnega sodišča v CE, ki je odločal o tem ugovoru ugotavlja, da številni pridobljeni podatki v okviru preiskave dajejo tako po kvaliteti kot po kvantiteti dovoljšnjo podlago za vložitev obtožnega akta, pri čemer izrecno ne ugotavlja, da sum o tem, da je obtoženec storil dejanje, ki se mu očita, utemeljujejo ostali zbrani dokazi, tudi če se ne upošteva omenjenih izpovedb. Iz obrazložitve sklepa, s katerim je bil zavrnjen ugovor izhaja, da je sodišče pri svoji presoji vendarle upoštevalo tudi izpovedbi, ki ju glede na ugotovljene pomanjkljivosti v postopku ne bi smelo. Ta kršitev je vplivala na zakonitost sklepa, s katerim je bilo odločeno o ugovoru zoper obtožnico. V primeru, če sodišče pomanjkljivosti v zvezi z omenjenima izpovedbama ne bi odpravilo, se namreč postavlja vprašanje, kakšna bi bila presoja glede utemeljenosti suma. Podana je torej kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, ki je narekovala razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločitev senatu Okrožnega sodišča v CE.

Vložniku zahteve pa ni bilo moč slediti glede njegovega stališča, da so risbe, ki so v spisu dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Risbe mladoletnega oškodovanca so bile pridobljene v postopku zdravljenja, za katerega je šteti, da je podano soglasje otrokove matere, to je njegove zakonite zastopnice. Vprašanje interpretacije oziroma razlage teh slik pa je seveda povezano z vprašanjem zakonitosti izpovedbe obeh navedenih prič kot dokaza v tem kazenskem postopku in s tem v zvezi velja enako stališče kot je bilo že zavzeto v tej odločbi.

Zapis telefonskega razgovora med oškodovancem in njegovo materjo ni bil pridobljen s kaznivim dejanjem, kot to ocenjuje zagovornik obtoženca. Šlo naj bi za kaznivo dejanje neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja po 148. členu KZ, takšno dejanje pa je podano le, če storilec neopravičeno s posebnimi napravami prisluškuje pogovoru ali izjavi, ki mu nista namenjeni, ali ju zvočno snema, ali kdor takšen pogovor ali takšno izjavo neposredno prenaša tretji osebi, ali ji takšen posnetek predvaja ali kako drugače omogoči, da se z njim neposredno seznani. Iz podatkov spisa je razvidno, da v obravnavanem primeru ni šlo za takšno prisluškovanje.

Glede vprašanja časovne opredelitve kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, prav tako ni moč pritrditi stališču vložnika zahteve, da je podana kršitev 2. točke 1. odstavka 269. člena ZKP. V obtožnici je naveden čas storitve kaznivega dejanja, ki to kaznivo dejanje dovolj natančno označuje. Glede na naravo kaznivega dejanje ter na razmerje med obtožencem in oškodovancem ni mogoče zahtevati datumske opredelitve vsakega posameznega dejanja v sklopu ravnanja, ki je predmet obtožbe.

Pri ponovnem obravnavanju ugovora zoper obtožnico bo moral senat Okrožnega sodišča v CE odločati, ali dokazi, na katere se sodna odločba lahko opira, utemeljujejo sum, da je obtoženec storil dejanje, ki je predmet obtožbe, oziroma v skladu z določbo 2. odstavka 276. člena ZKP zahtevati, da se opažene pomanjkljivosti odpravijo z dopolnitvijo preiskave.