Jedro

Presoja višine odškodnine v primeru poškodbe roke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. in 3. točki izreka potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna v 15 dneh plačati tožniku odškodnino v znesku 8.932,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.7.2007 dalje do plačila (1. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več (40.067,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.7.2007 dalje in zakonske zamudne obresti od zneska 8.832,86 EUR od 4.7.2007 do 8.7.2007), je zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (3. točka izreka).

Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje je vložil pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odškodnina, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje, prenizka in močno odstopa od sodne prakse, pri čemer se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 16/1999 z dne 11.5.1999; primer, ko je sodišče za amputacijo srednjega in bližnjega členka desnega kazalca in sredinca, raztrganino prstanca ter poškodbeno amputacijo srednjega členka desnega mezinca, zaradi katere je imel oškodovanec oslabljen prijem za ročaj delovnih predmetov, funkcijo pincetnega prijema pa je prevzel prstanec, prisodilo 6.300.000,00 SIT ob upoštevanju 20% soprispevka ponesrečenca; v sodni praksi zabeležen primer pod št. 2134, ko je bila zaradi izgube občutka na vršičku palca dosojena odškodnina v višini 9.5000.000,00 SIT; primer, objavljen pod povzetkom negmotnih škod pod št. 2115, ko je moškemu, ki so mu zaradi poškodbe v nesreči z avtomatsko stiskalnico za obdelavo pločevine amputirali zadnji členek na kazalcu, na palcu pa jagodico in del nohtnega nastavka, sodišče prisodilo iz naslova telesnih bolečin 7.500 EUR, iz naslova strahu 1.700 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (zaradi omejenosti pri finem prijemu in športnih aktivnostih) pa 10.000,00 EUR. Iz izpovedi tožnika izhaja, da je trpel hude bolečine šest mesecev, da je jemal protibolečinske tablete štiri mesece in da je bil skoraj eno leto v bolniškem staležu. Izpovedal je tudi, da ga sedaj prst sicer ne boli, ga pa veže in je dejansko ostal v zakrčeni legi 50º, kar je potrdil tudi izvedenec. Sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine ni dovolj upoštevalo, da je tožnik, ki zaradi poškodbe nima več funkcionalne leve roke in ne more opravljati fizičnih del, po poklicu ključavničar, torej fizični delavec, teh del pa ni mogoče opravljati le z eno roko. Posledično so mu bile odvzete zaposlitvene možnosti. Ni upoštevalo, da je zaradi poškodbe pri delu postal invalid, saj je poškodba po ugotovitvah izvedenca pustila trajno deformacijo in funkcionalno manjvrednost levega palca ter senzibilitetni izpad na obeh straneh palca, pri čemer je treba upoštevati še, da je vrednost palca proti vrednosti drugih prstov bistveno večja in je palec bistven za popoln oprijem. Vse navedeno je povzročilo, da tožnik nima več popolnega oprijema, da palec ni več funkcionalno sposoben, da je oviran pri finejših opravilih. V poklicu je močno oviran, v vsakdanjem življenju pa zmerno. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je zaposljivost bistvena v življenju posameznika, saj je od tega odvisna njegova eksistenca, samopodoba in občutek koristnosti, tožnik pa se od nesreče počuti manjvredno, saj ne pridobiva dohodka, temveč je odvisen od nadomestila. Prisojena odškodnina ni pravična satisfakcija tudi zato, ker je škoda nastala, ne da bi bil tožnik kakorkoli odgovoren. Sodišče prve stopnje je z odločitvijo o stroških, po kateri vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, kršilo določbe ZPP. Uspeh pravdnih strank bi moralo ugotavljati ne le ob upoštevanju uspeha po višini, temveč tudi uspeha po temelju. Slednji je bil med pravdnima strankama ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje sporen in so tako stroški postopka nastali tudi zaradi ugotavljanja temelja (sodišče prve stopnje je postavilo sodnega izvedenca in opravilo več obravnav).

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje o odškodninskem zahtevku za nepremoženjsko škodo je v 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče na podlagi te določbe prisodi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo (prvi odstavek 179. člena OZ). Pri odločanju o zahtevku za povrnitev škode in pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen in namen odškodnine, pa tudi, da odškodnina ne gre na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ).

V zvezi z opozarjanjem pritožbe na tožnikovo izpoved o trajanju hudih telesnih bolečin (po tožnikovi izpovedi so hujše telesne bolečine trajale dva do tri mesece in ne šest mesecev, kot to navaja pritožba) pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je glede trajanja hudih telesnih bolečin sodišče prve stopnje sledilo izvedenskima mnenjema sodnih izvedencev B. K., dr. med., in A. B., dr. med.. V izvedenskih mnenjih navedenih sodnih izvedencev je imelo prepričljivo dokazno podlago za objektivno ugotovitev trajanja teh bolečin, saj sta sodna izvedenca tožnikovo izpoved v skladu s pravili stroke objektivizirala. Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik trpel zelo hude telesne bolečine največ dva dni, srednje hude trajne bolečine teden dni ter srednje hude občasne bolečine štirinajst dni, lahke trajne bolečine in lahke občasne bolečine z obdobji srednjih bolečin ob razgibavanju še devet mesecev – do konca marca 2009, občasne lažje bolečine pa nato še približno pol leta. Med zdravljenjem, ki je trajalo do konca marca 2007, je tožnik trpel nevšečnosti v zvezi z kliničnimi pregledi, operativnim zdravljenjem, rentgenskim slikanjem, jemanjem analgetikov, večkratno fizioterapijo, razgibavanjem in vezanostjo na tujo pomoč pri osebnih opravilih v prvih dveh tednih po poškodbi. Upoštevajoč ugotovljeno trajanje in intenzivnost telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odškodnina v znesku 5.100,00 EUR, ki jo je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo sodišče prve stopnje, pravična denarna odškodnina. Trajanje bolniškega staleža in jemanje analgetikov, ki ju pritožba posebej izpostavlja, ne zahtevata dodatnega zvišanja iz tega naslova prisojene odškodnine.

Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti preizkusilo prisojeno odškodnino iz naslova strahu, saj pritožba očitkov v tej smeri ne podaja. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o pretrpljenem primarnem in sekundarnem strahu je materialnopravno pravilna tudi odmera odškodnine zaradi strahu v znesku 2.000,00 EUR.

Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 8.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka glede dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da zaradi trajnih posledic poškodbe tožnik nima več močnega, sigurnega in finega oprijema. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca A. B., dr. med., tudi prepričljivo zaključilo, da so te pomanjkljivosti v tožnikovem vsakdanjem življenju zmerno izražene, saj ima tožnik težave pri vseh gospodinjskih delih ter hišnih opravilih (na primer kidanju snega, kopanju z motiko ali lopato, vijačenju), ki zahtevajo oprijem s tem prstom. V poklicnem življenju je tožnik močno omejen, saj ni več sposoben za opravljanje del, kjer je potreben fin oprijem. Prav tako ni več sposoben za takšna dela, kot je bilo delo pri stroju, ki ga je opravljal pred poškodbo (varnost tožnikovega prijema je slabša, delo pri stroju pa je nevarno). Navedene ugotovitve o omejitvah tožnika pri opravljanju dela ter tudi dejstvo, da je bil tožnik po poškodbi zgolj premeščen na drugo delovno mesto, potrjujejo pravilnost sklepa sodišča prve stopnje, da je tožnik pri izbiri zaposlitve omejen. Pritožba torej neutemeljeno navaja, da je tožnik po poškodbi nezaposljiv oziroma da ne more več opravljati fizičnih del, pri tem pa dokazov, iz katerih to izhaja, ne ponuja. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje vse ugotovljene omejitve, zaradi katerih tožnik trpi duševne bolečine, pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti že ustrezno upoštevalo, torej tudi tožnikov poklic, ki ga pritožba posebej izpostavlja. Pri odmeri odškodnine iz tega naslova ni mogoče upoštevati tožnikovega duševnega trpljenja zaradi brezposelnosti, ker brezposelnost sama po sebi ne predstavlja pravno relevantnega zmanjšanja življenjske aktivnosti kot vzroka duševnih bolečin. Prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 8.000,00 EUR tako predstavlja pravično denarno odškodnino v skladu s 179. člena OZ, zato se pritožba neutemeljeno zavzema za njeno zvišanje.

Skupaj odmerjena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 15.100,00 EUR (znesek ustreza približno 15 povprečnim neto plačam v času odločanja sodišča prve stopnje) je v okviru odškodnin, ki jih sodna praksa priznava za podobne primere, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. V sklepu Vrhovnega sodišča VIII Ips 16/1999 z dne 11.5.1999, ki ga pritožba posebej izpostavlja, je Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo sploh ni bila predmet obravnave. Opravilnih številk drugih zadev oziroma primerov iz sodne prakse, ki jih posebej izpostavlja, pritožba ne navaja, zato pritožbeno sodišče ni moglo ugotoviti, za katere zadeve gre in posledično ni moglo opraviti primerjave. Zaradi okoliščine, da se je tožnik poškodoval pri delu in da za poškodbo ni kriv, denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo ni mogoče zvišati, kot to neutemeljeno navaja pritožba. Dejstvo, da se je tožnik poškodoval pri delu, za odmero te odškodnine namreč nima nobenega pomena. Enako velja glede zatrjevane nekrivde tožnika, saj bi bilo upoštevno le obratno, odškodnino bi bilo treba znižati, če bi bil oškodovanec za nastanek škode soodgovoren.

Pritožba nasprotuje stroškovni odločitvi (3. točka izreka sodbe) sodišča prve stopnje, ker meni, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških upoštevati tako uspeh po temelju kot uspeh po višini. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje upoštevalo uspeh po temelju in uspeh po višini. Ker je tako izračunan uspeh pravdnih strank približno polovičen, je primerna odločitev sodišča prve stopnje, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. in 3. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o pritožbenih stroških. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).