Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka bila na naroku za glavno obravnavo 24. 2. 2020 in sicer jo je zastopal pooblaščeni odvetnik (edini narok v sporni zadevi) in ko je sodišče prve stopnje sprejelo dokazni sklep, da se dokazovanje zaključi, potem ko je izvedlo in dopustilo dokaz z vpogledom in čitanjem dokaznih listin ter izvedlo dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke, bi morala tožena stranka vztrajati, da sodišče izvede po toženi stranki predlagan dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke, česar ni storila in če sodišče predlogu ne bi ugodilo, bi morala uveljavljati bistveno kršitev določb pravdnega postopka, česar tudi ni storila, zato je sedaj v pritožbenem postopku prekludirana z uveljavljanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da ji je bila kršena pravica do izjave in kršeno načelo kontradiktornosti v postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom I Pg 335/2019 z dne 24.2.2020 izreklo: ″Zaradi delnega umika tožbe za znesek 5.267,22 EUR s pp., in za izvršilne stroške v znesku 50,41 EUR se postopek v tem obsegu ustavi. ″I. Tožena stranka N. d. o. o., U. ..., MŠ: ..., DŠ: ... je dolžna plačati tožeči stranki, K., s. p., B. ..., MŠ: ..., DŠ: ... še znesek 3.823,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.476,20 EUR od 30. 1. 2016 dalje do plačila, od zneska 1.492,00 EUR od 31. 1. 2016 dalje do plačila in od zneska 855,12 EUR od 20. 11. 2017 dalje do plačila ter povrniti sorazmerni del izvršilnih stroškov v višini 135,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2018 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki tudi njene nadaljnje pravdne stroške v skupnem znesku 705,13 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, vse pod izvršbo.‶

2. Zoper sodbo je pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in citirano sodbo v celoti razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške predmetnega pravdnega postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

3. Tožena stranka ni priglasila stroškov pritožbe.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe in (neizpodbijanega) sklepa izhaja: (-) da se je postopek začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine - računov in v izvršilnem postopku je sedaj tožeča stranka izterjevala plačilo 9.090,54 EUR s pripadki; (-) tožena stranka je sklepu o izvršbi obrazloženo ugovarjala in trdila, da k sklepu o izvršbi niso predložene verodostojne listine, zato ne more ugotoviti, na kaj se zahtevek nanaša, v zvezi z delom računov pa je podala ugovor zastaranja; (-) da je tožeča stranka vtoževala plačilo računov v skupnem znesku 9.090,54 EUR po računih z oznako: - IFA 87/15 z dne 22. 05. 2016, ki je zapadel dne 21. 07. 2015 v znesku 4.214,36 EUR; - IFA 131/15 z dne 13. 08. 2015, ki je zapadel dne 12. 09. 2015 v znesku 61,00 EUR; - IFA 147/15 z dne 01. 09. 2015, ki je zapadel dne 01. 10. 2015 v znesku 122,00 EUR; - IFA 123/15 z dne 04. 08. 2015, ki je zapadel dne 3. 10. 2015 v znesku 436,76 EUR; - IFA 163/15 z dne 18. 09. 2015, ki je zapadel 17. 11. 2015 v znesku 433,10 EUR; - IFA 275/15 z dne 30. 12. 2015, ki je zapadel 29. 1. 2016 v znesku 1.476,20 EUR; - IFA 282/15 z dne 31. 12. 2015, ki je zapadel 30. 10. 2016 v znesku 1.492,00 EUR; - IFA 238/17 z dne 20. 10. 2017, ki je zapadel 19. 11. 2017 v znesku 855,12 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi; (-) da je tožeča stranka sledila ugovoru zastaranja, kot ga je uveljavljala tožena stranka upoštevaje določbo 349. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede triletnega zastaralnega roka, če gre za terjatve iz naslova gospodarskih pogodb, zato je delno umaknila tožbo po računih številka: - IFA 87/15 z dne 22. 05. 2016, za znesel znesek 4.214,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 07. 2015; - IFA 131/15 z dne 13. 08. 2015, za znesek 61,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 09. 2015 dalje do plačila; - IFA 147/15 z dne 01. 09. 2015 za znesek 122,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02. 10. 2015 dalje do plačila; - IFA 123/15 z dne 04. 08. 2015, za znesek 436,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 10. 2015 dalje do plačila; - IFA 163/15 z dne 18. 09. 2015, za znesek 433,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2015 dalje do plačila in tako skupaj umaknila tožbo za znesek 5.267,22 EUR s pripadki, vztrajala pa je pri preostalem tožbenem zahtevku za znesek 1.476,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2016 dalje do plačila, za znesek 1.492,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2016 dalje do plačila in za znesek 855,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2017 dalje do plačila, za sorazmerni del izvršilnih stroškov in za povrnitev stroškov pravdnega postopka; (-) glede še vtoževanih računov IFA 275/15, IFA 282/15, IFA 238/17 je tožeča stranka pojasnila, da je po računu številka: IFA 275/15 toženi stranki zaračunala na podlagi naročila številka S- 150512 izdelavo poročila o izdelavi in montaži jeklene konstrukcije nadstreškov na objektu K. ... v znesku 1.210,00 EUR, na ta znesek je obračunala 22% DDV v znesku 266,20 EUR in tako skupaj izdala račun za znesek 1.476,20 EUR z valuto 29. 01. 2016, ki ga tožena stranka ni plačala; po računu številka 282/15 z dne 31. 12. 2015 je tožeča stranka toženi stranki zaračunala predelavo vrat na objektu Z. ... v znesku 1.492,00 EUR, račun je dospel v plačilo 30. 01. 2016, izdelava te storitve temelji na predhodni ponudbi številka 255/2015 z dne 04. 12. 2015 za znesek 1.492,00 EUR, ki vključuje 22% DDV, ki jo je tožena stranka sprejela in izdala naročilnico številka S-160005 z dne 07. 01. 2016; po računu številka 238/17, ki glasi na skupni znesek 1.617,09 EUR in je bil izdan 20. 10. 2017 je tožeča stranka obračunala dostavo in montažo profilov po ponudbi in naročilu, vendar tožena stranka storitve ni plačala v celoti, ostal je neplačan znesek 885,12 EUR; (-) da je tožena stranka v vlogi z dne 28. 10. 2019 navajala, da tožbeni zahtevek tožeče stranke še ni zapadel, ker sta se sedaj pravdni stranki sporazumela o modelitetah obstoječega dolga in sicer o odlogu plačila dolga, kar pa je tožeča stranka zanikala;

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da materialno pravno podlago navedenega pravnega posla predstavlja 619. člen OZ, ki določa, da se s podjemno pogodbo podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo in podobno, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal. 8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni prerekala navedb tožeče stranke, da je tožeča stranka opravila storitve za toženo stranko po še vtoževnih računih, ki jih tožena stranka še vedno ni plačala in skupaj vtoževani znesek znaša 3.823,32 EUR s pripadki, ugotovilo pa je tudi, da tožena stranka dogovora o odloženem plačilu ni izkazala, zakoniti zastopnik tožnika je obstoj takega dogovora na zaslišanju zanikal, zakonit zastopnik tožene stranke pa se zaslišanja ni udeležil, odsotnosti z naroka pa niti ni opravičil. 9. Sodišče prve stopnje je tako ugodilo tožbenemu zahtevku za plačila glavnice po računu št. IFA 275/15 z dne 30. 12. 2015 z zapadlostjo 29. 1. 2016 v znesku 1.476,20 EUR, po računu št. IFA 282/15 z dne 31. 12. 2015 z zapadlostjo 30. 1. 2016 v znesku 1.492,00 EUR in po računu št. IFA 238/17 z dne 20. 10. 2017 z zapadlostjo 19. 11. 2017 še v znesku 855,12 EUR, skupaj 3.823,32 EUR, ker pa je tožena stranka s plačilom prišla tudi v zamudo, je, v skladu z 299. členom OZ v zvezi z 378. členom OZ, toženi stranki naložilo še plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti računov dalje do plačila ter ji naložilo plačilo dela izvršilnih stroškov in nadaljnjih pravdnih stroškov.

10. Pritožba pove, da tožena stranka nekaterih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni grajala predhodno, saj je zatrjevane kršitve ugotovila šele s prejemom izpodbijane sodbe. Tožena stranka je mnenja, da je sodišče napravilo kršitve postopka z navedbami in argumentacijo v obrazložitvi sodbe.

11. Kot pojasni pritožba, je s predlogom izvršbo, ki jo je sodišče dovolilo s sklepom opr. št. VL 121493/2018 z dne 17. 12. 2018, tožeča stranka predlagala izterjavo zneska 9.090,54 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obresti in sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožeča stranka dokazala utemeljenost svojega še vtoževanega tožbenega zahtevka, tožena stranka pa ni dokazala svojih ugovornih navedb in je zato zahtevku ugodilo, vendar pritožba meni, da je takšen zaključek sodišča neutemeljen in mu izrecno nasprotuje ter vztraja pri tem, da so bile navedbe tožene stranke zadostno konkretizirane in da je zanje ponudila tudi zadostne dokaze. Kot dokaz je tožena stranka predlagala tudi zaslišanje strank, ki pa ga sodišče ni izvedlo. Razloga za to pa sodišče prve stopnje ni navedlo. S tem pa je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka, posledično pa je napačno ugotovilo dejansko stanje oziroma ga sploh ni ugotavljalo, saj je napačno zaključilo, da tožena stranka svojih trditev, za razliko od tožeče stranke, ni dokazala. Zaradi tega pa je odločitev tudi materialnopravno napačna.

12. Kot dodaja pritožba, je ves čas postopka tožena stranka namreč oporekala tako temelju kot višini terjatve kakor tudi zapadlosti terjatve, za svoje navedbe pa je ponudila tudi vse razpoložljive dokaze. Sodišče prve stopnje se do njenih navajanj ni konkretneje opredeljevalo, kakor da bi jih štelo za irelevantne. Posledično se morebiti celo zdi, da navedbe toženca ne zanikajo tožbenih trditev. Tožena stranka je za svoje trditve kot dokaz predložila tudi zaslišanje strank, ki pa ga je sodišče prve stopnje zavrnilo. S tem ko je zavrnilo dokaz z zaslišanjem, je kršilo določila zakona o pravdnem postopku, kršitev pa je vplivala tudi na pravilnost sodbe. Toženi stranki namreč ni dopustilo možnosti dokazovati nasprotnega, saj je po prepričanju tožene stranke, štelo zahtevek tožeče stranke že za dokazanega. Poleg tega tožena stranka v postopku niti ni bila zaslišana, kar pomeni kršitev načela kontradiktornosti. Sodišče prve stopnje je kršilo temeljno procesno načelo obojestranskega zaslišanja, ki je odraz ustavnega načela enakopravnosti pred zakonom, kar predstavlja bistveno procesno kršitev. Prav tako je bilo s tem kršeno tudi načelo neposrednosti. Ravnalo je diskriminatorno, kar pomeni kršitev pravice do izjave. To je vplivalo na zakonitost in pravilnost prvostopenjske odločbe.

13. Pritožba sicer pojasni, da drži, da ima sodišče ima na podlagi 287. člena ZPP res pooblastilo, da z dokaznim sklepom sprejme ali zavrne dokazne predloge strank. Predlagane dokaze, ki jih sodišče oceni kot nepomembne za odločbo, lahko zavrne z zavrnilnim sklepom, ki mora biti obrazložen. Pri tem pa lahko sodišče izbere, ali bo razloge za zavrnitev navedlo v samem dokaznem sklepu, v posebnem sklepu ali pa v sodni odločbi o glavni stvari. Ker ima sodišče pravico zavrniti dokazni predlog, če za zavrnitev obstajajo opravičeni oziroma ustavno dopustni razlogi, vsaka zavrnitev dokaznega predloga avtomatično še ne pomeni relativne oziroma absolutne (bistvene) kršitve določb pravdnega postopka (prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 25/2012-3 z dne 28. 01. 2014), vendar je v konkretnem primeru toženi stranki sodišče onemogočilo izvedbo dokazov, ki potrjujejo njene navedbe. Iz obrazložitve sodišča je namreč možno zaključiti, da je sodišče navedbe tožene stranke štelo za neresnične, kar pa še toliko bolj pomeni, da bi sodišče moralo dopustiti dokazovanje s predlaganimi dokazi in dati toženi stranki možnost svoje trditve tudi utemeljiti in upravičiti, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo in tako kršilo načela in določila pravdnega postopka.

14. Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in posledično zmotni uporabi materialnega prava ter predvsem o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi ne izvedbe dokaza z zaslišanjem strank, kot je dokazni predlog podala tožena stranka.

15. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da ni dopustilo izvedbe dokazov, s katerimi je tožena stranka dokazovala svoje trditve in pri teh dokazih konkretno izpostavi le dokazni predlog z zaslišanjem strank. To pa je bil tudi edini dokazni predlog, ki ga je v postopku podala tožena stranka, kar vse izhaja iz predloženega spisa, zato o zatrjevanih in neizvedenih dokaznih predlogih sploh ni moč govoriti.

16. Pritožba zmotno meni, da je bila tožena stranka prikrajšana v pravici do izjave, s tem ko sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank. Pritožba se izogiba priznati, da je sodišče prve stopnje hotelo izvesti tudi dokaz z zaslišanjem tožene stranke in tudi ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da zakoniti zastopnik tožene stranke na narok ni pristopil, svojega izostanka pa ni opravičil, tako da se dokaz z njegovim zaslišanjem niti ni mogel izvesti. Sodišče prve stopnje je tako izvedlo le dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke, obrazložilo pa je, zakaj dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke ni moglo izvesti in tako ne drži niti pritožbeni očitek, da tega sodišče prve stopnje ni obrazložilo.

17. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka bila na naroku za glavno obravnavo 24. 2. 2020 in sicer jo je zastopal pooblaščeni odvetnik (edini narok v sporni zadevi) in ko je sodišče prve stopnje sprejelo dokazni sklep, da se dokazovanje zaključi, potem ko je izvedlo in dopustilo dokaz z vpogledom in čitanjem dokaznih listin ter izvedlo dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke, bi morala tožena stranka vztrajati, da sodišče izvede po toženi stranki predlagan dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke, česar ni storila in če sodišče predlogu ne bi ugodilo, bi morala uveljavljati bistveno kršitev določb pravdnega postopka, česar tudi ni storila, zato je sedaj v pritožbenem postopku prekludirana z uveljavljanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da ji je bila kršena pravica do izjave in kršeno načelo kontradiktornosti v postopku.

18. Pravdna stranka, ki takšno kršitev pritožbeno uveljavlja, sme to storiti le, če jo je uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje kot to zahteva ureditev po določbi 286.b člena ZPP.

19. Določilo 286.b člena ZPP se glasi: ″Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.Določba prejšnjega odstavka se ne uporablja glede kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena).‶

20. Tožena stranka, je na naroku 24. 2. 2020 torej bila, zastopana je bila po kvalificiranem pooblaščencu, in bi lahko uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka, pa tega ni storila, zato v pritožbi ne more uveljavljati bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je glede tega prekludirana, saj ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

21. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker da je tožena stranka ves čas ugovarjala tako temelju terjatve kot višini kot tudi zapadlosti, saj pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v zadevi poleg ugovora zoper sklep o izvršbi, kjer je podala zgolj navedbe, da upnik ni predložil verodostojnih listin, na podlagi katerih bi se lahko izjasnila o terjatvi in da je podala ugovor zastaranja terjatev, vložila le še eno pripravljalno vlogo (datum 25. 10. 2019, vložena 28. 10. 2019), s katero pa ni prerekala skrčeno vtoževano terjatve po temelju niti po višini, pač pa je navajala, da terjatev še ni zapadla v plačilo, ker sta se stranki ustno dogovorili, da bo tožena stranka tožniku dolžni znesek odplačeval v mesečnih obrokih do konca julija 2020. 22. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo in obrazložilo (13. točka sodbe), da tožena stranka tekom postopka pravnega temelja zahtevka tožeče stranke ni osporavala, prav tako ni prerekala višino vtoževanih obveznosti, ali nasprotovala izračunom tožeče stranke.

23. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožene stranke, ker naj bi štelo navedbe tožene stranke za neresnične, saj temu ni tako, ampak ga ni izvedlo iz že povzetega razloga, tako da si mora tožena stranka sebi pripisati razlog, da sodišče prve stopnje ni drugače ugotovilo dejansko stanje kot ga je.

24. Pritožba pa sicer konkretno ne izpodbija ugotovljenega dejanskega stanja niti zmotne uporabe materialnega prava, čeprav ta dva pritožbena razloga uveljavlja.

25. Na pritožbeni razlog pravilne ugotovitve dejanskega stanja pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato je šteti, da je to v sporni zadevi pravilno in popolno ugotovljeno.

26. Pritožbeno sodišče meni, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje, pravilna presoja sodišče prve stopnje, da je skrčeni tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen, saj je tožena stranka kot naročnik storitev dolžna tožeči stranki kot izvajalcu plačati opravljeno delo skladno s pogodbo in skladno s 619. členom OZ, ki ureja podjemno pogodbo.

27. Pritožba izrecno ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2. 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki točki drugega odstavka 339. člena ZPP) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, vendar pa preizkus po uradni dolžnosti pokaže, da se takšne kršitve sodišču prve stopnje niso pripetile.

28. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne.

29. Pritožba ni izrecno izpodbijala izreka o stroških postopka, preizkus po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ) pa ni pokazal kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava.

30. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

31. Tožena stranka stroškov pritožbe ni priglasila,zato se pritožbenemu sodišču glede njih ni bilo potrebno izrekati.