Jedro

Delovno razmerje za določen čas preneha s potekom časa. Zato le-tega ni mogoče izenačiti s prenehanjem delovnega razmerja po sporazumu z delodajalcem, ki ima za posledico izgubo pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve v Ljubljani z dne 15.9.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi enote Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 2.4.1993, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na 1. odstavek 19. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ki taksativno našteva primere, ko zavarovanec pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne more uveljaviti, in sicer med drugim tudi v primeru, ko zavarovancu preneha delovno razmerje na podlagi pisne izjave ali pisnega sporazuma s pooblaščenim organom organizacije oziroma delodajalcem. Pogodba o zaposlitvi med tožnikom in pooblaščeno osebo podjetja ... z dne 1.11.1992 vsebuje tudi pisni sporazum o prenehanju delovnega razmerja, in sicer je kot datum prenehanja obojestransko potrjen 28.2.1993. Po mnenju tožene stranke ni dvoma, da je tožnik po svoji volji ostal brez zaposlitve, saj se je izrecno sporazumel o prenehanju delovnega razmerja. Glede na to tožena stranka ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni pogojev za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, in sicer v skladu s 1. alineo 1. odstavka 19. člena, v povezavi s 3. odstavkom 1. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, z obrazložitvijo, da je bilo delovno razmerje pred uveljavitvijo pravice sklenjeno za določen čas, pri čemer je bila jasno izražena tožnikova volja, da mu preneha delovno razmerje s tem, da se je sporazumel z delodajalcem, kdaj mu preneha delovno razmerje. Po mnenju tožene stranke je prvostopni organ pravilno ugotovil dejansko stanje ter v tem smislu uporabil materialni predpis. Vendar je razširil obrazložitev ter kot dodaten dokaz o dejanski tožnikovi volji uporabil še podatke o tožnikovem delovnem razmerju pred zadnjim delovnim razmerjem. Predzadnje tožnikovo delovno razmerje je bilo delovno razmerje za nedoločen čas in je tudi prenehalo po tožnikovi volji oziroma v sporazumu s pooblaščeno osebo podjetja. Tožena stranka zavrača tožnikov zahtevek, vendar iz drugega razloga, kot ga je zavrnil prvostopni organ, v skladu z določbo 3. odstavka 240. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Tožnik v tožbi navaja, da je podjetje ... iskalo ing. strojništva za določen čas, s prijavo potrebe po delavcu na enoti. Na to prosto delovno mesto so ga izbrali in ga sprejeli v delovno razmerje za določen čas od 1.11.1992 do 28.2.1993. Načrtovana je bila izpeljava projekta skupaj z italijansko in slovensko firmo. V primeru realizacije bi bila njegova zaspolitev podaljšana za nedoločen čas. Projekt v tem času ni bil izpeljan zaradi nepravočasno izpeljanega stečajnega postopka oziroma prepočasnega preoblikovanja slovenske firme. Izdelki, ki naj bi se proizvajali v tej kooperacijski firmi, so sezonskega značaja. Zaradi zavlačevanj pri vzpostavljanju pogojev za začetek proizvodnje s strani slovenske firme, se je italijanski partner odločil to zvrst proizvodnje prestaviti na drugo lokacijo. Zaradi navedenega mu delodajalec ni podaljšal delovnega razmerja. Brez svoje krivde in proti svoji volji je ostal brez zaposlitve. Na zavodu za zaposlovanje je vložil zahtevo za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila iz naslova 20-letnega plačevanja prispevka za zavarovanje za primer brezposelnosti. Po zakonu o delovnih razmerjih in kolektivni pogodbi je izbor in odločanje o zaposlitvi izrecna pravica delodajalca. Delavec ima pravico kandidirati na prosto delovno mesto. Navedeno delovno razmerje je bilo sklenjeno na podlagi 17. člena zakona o delovnih razmerjih in je tudi prenehalo na podlagi zadnjega odstavka 17. člena tega zakona, ki navaja, da delovno razmerje preneha s pretekom določenega časa. Torej ni bila prisotna nobena odpoved, volja ali samovolja zaposlenega delavca. Prva alinea 1. odstavka 19. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ki izkjučuje pravico do denarnega nadomestila, pa se nanaša na 1. in 2. točko 100. člena zakona o delovnih razmerjih, ki določa, da preneha delovno razmerje, če delavec pismeno izjavi oziroma se pisno sporazume, da mu preneha delovno razmerje. To pride v poštev pri prenehanju delovnega razmerja, ki je bilo sklenjeno za nedoločen čas, ali pa pri prenehanju delovnega razmerja pred iztekom časa, za katerega je bilo sklenjeno. Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti nikjer ne določa, da prenehanje delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, ne daje pravice do denarnega nadomestila za čas brezposlenosti. Pravico do denarnega nadomestila v primeru prenehanja delovnega razmerja za določen čas pa ureja tudi 4. alinea 2. odstavka 27. člena navedenega zakona, ki določa, da se lahko priznano denarno nadomestilo izplača v enkratnem znesku v primeru, da je zadnje delovno razmerje trajalo neprekinjeno najmanj tri mesece pri isti organizaciji oziroma delodajalcu. Prepričan je, da je ravnal pravilno, ko je kandidiral na prosto delovno mesto v navedenem podjetju in si zagotovil delo vsaj za določen čas. Kljub njegovi želji in volji po nadaljnji zaposlitvi, pa ni imel pravice odločati in možnosti vplivati na podaljšanje delovnega razmerja. Tako je ostal brez zaposlitve brez svoje krivde in proti svoji volji. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Pravna podlaga za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti je zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Uradni list RS, št. 5/91 in 12/92). Res je, kar navaja tožena stranka, da po določbi 1. alinee 19. člena navedenega zakona ne gre pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti zavarovancu, ki mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi pisne izjave ali pisnega sporazuma z delodajalcem. Da gre v obravnavani zadevi za primer, ki ga ureja navedena zakonska določba, pa iz podatkov spisa ni mogoče zaključiti. Tožena stranka namreč ugotavlja, da se je tožnik dne 1.11.1992 zaposlil pri podjetju ..., kjer je sklenil delovno razmerje za določen čas in je zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila vložil po prenehanju delovnega razmerja za določen čas. Delovnega razmerja za določen čas, ki preneha s potekom časa, pa po presoji sodišča ni mogoče enačiti s prenehanjem delovnega razmerja po sporazumu z delodajalcem, ki ima za posledico izgubo pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, kot to razlaga tožena stranka. Kake druge dejanske podlage v zvezi s tako svojo razlago pa tožena stranka v izpodbijani odločbi ni navedla oziroma ugotovila.

Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba nezakonita, je moralo sodišče tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišča uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).