Jedro

Tudi za dnevne delovne migrante, ki so po izteku osebnega delovnega dovoljenja, izdanega na podlagi 23. člena zakona o zaposlovanju tujcev (Ur.l. RS, št. 33/92), ponovno zaprosili za izdajo dovoljenja, veljajo splošne določbe zakona za izdajo osebnega delovnega dovoljenja, med njimi tudi pogoj iz 2. odstavka 5. člena, da na določenem območju ni drugih ustreznih kandidatov, ki so pripravljeni sprejeti delo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Republiškega zavoda za zaposlovanje, Območne enote z dne 14.3.1994, s katero je bil tožničin zahtevek za izdajo osebnega delovnega dovoljenja zavrnjen. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je tožnica svoji prošnji za izdajo osebnega delovnega dovoljenja z dne 21.2.1994 priložila fotokopijo delovne knjižice, iz katere je razvidno, da je v tovarni zaposlena od 16.10.1972 ter izjavo delodajalca, da bo s tožnico sklenil delovno razmerje za delovno mesto Proizvodna dela, za katero kot pogoj zahteva I. stopnjo strokovne izobrazbe oz. poklic NK delavka. Dalje tožena stranka ugotavlja, da so na Republiškem zavodu za zaposlovanje, Območni enoti v evidenci med brezposelnimi kandidati, ki poleg splošnih izpolnjujejo še posebne pogoje, ki jih delodajalec zahteva za sklenitev delovnega razmerja in da jih je 16 izmed njih podalo pisne izjave, da so pripravljeni sprejeti zaposlitev. Po 7. členu zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92 dalje: ZZT), lahko tujec s stalnim prebivališčem v tujini, ki se dnevno vozi na delo v Republiko Slovenijo, pridobi osebno delovno dovoljenje ob pogoju iz 5. člena istega zakona, to je, da v evidenci med brezposelnimi osebami na določenem območju ni ustreznega kandidata, ki poleg splošnih izpolnjuje še posebne pogoje, ki jih delodajalec zahteva za sklenitev delovnega razmerja, in je pripravljen sprejeti zaposlitev. Ker ta pogoj v tožničinem primeru ni izpolnjen, tožena stranka meni, da je odločba prve stopnje pravilna in na zakonu utemeljena. Zato pri svoji odločitvi ni mogla upoštevati pritožbenih navedb, da je tožnica invalid II. kategorije in da je zaradi zavrnilne odločbe ostala brez minimalne socialne varnosti, čeprav je bila v tovarni zaposlena 22 let. Tožnica v tožbi navaja, da se z odločitvijo tožene stranke ne more strinjati, ker ne more doumeti, da je ZZT do tujcev tako tog, da jim niti v primeru, kot je tožničin, ne dopušča pridobitve osebnega delovnega dovoljenja. Tožnica je svoje delo 22 let vseskozi opravljala v Republiki Sloveniji in ima zanj zahtevano izobrazbo oziroma poklic. Od 1.8.1985 je delovni invalid II.kategorije, njen mož, ki je invalid III.kategorije, je brez zaposlitve iz enakega razloga kot tožnica, saj si kot dnevni delovni migrant ni mogel dobiti osebnega delovnega dovoljenja in prav tako ne osebne pokojnine. Tožnica zato predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Iz poslanih upravnih spisov izhaja, da je bilo v upravnem postopku dejansko stanje pravilno ugotovljeno, česar tudi tožnica v tožbi ne izpodbija. Po presoji sodišča je tožena stranka na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabila materialni predpis in se sodišče z njenimi razlogi v celoti strinja ter jih zato ne ponavlja. V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče še dodaja: zakon o zaposlovanju tujcev (ZZT) je dnevnim delovnim migrantom omogočal pridobitev osebnega delovnega dovoljenja za dobo enega leta brez dodatnih pogojev s prehodnimi določbami iz 23. člena. Toda navedene prehodne določbe so dopuščale le enkratno pridobitev osebnega delovnega dovoljenja, kar pomeni, da tudi za dnevne delovne migrante, ki so po izteku osebnega delovnega dovoljenja, izdanega na podlagi 23. člena ZZT, ponovno zaprosili za izdajo dovoljenja, veljajo splošne določbe zakona, med katere sodi poleg ostalih pogoj iz 2. odstavka 5. člena ZZT, na katerega je svojo odločitev oprla tožena stranka. ZZT ne vsebuje določb, po katerih bi bilo mogoče dnevnemu delovnemu migrantu izdati osebno delovno dovoljenje tudi v primeru, ko pogoj iz 2. odstavka 5. člena ZZT ni izpolnjen. Tožena stranka zato ni mogla upoštevati socialnih okoliščin, ki jih je v pritožbi navajala tožnica in ki jih v tožbi delno ponavlja. Prav tako ne more teh socialnih okoliščin v upravnem sporu upoštevati sodišče, saj je v upravnem sporu po 157. členu ustave pooblaščeno le za odločanje o zakonitosti upravnih odločb, ne pa tudi za oceno socialne primernosti odločbe oziroma zakona, na podlagi katerega je bila odločba izdana. Ker je izpodbijana odločba zakonita, je torej moralo tožbo kot neutemeljeno zavrniti.

Svojo odločitev je sodišče oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.