Jedro

Različen lastninskopravni režim v zvezi s spornimi parcelami temelji na ugotovitvah obsega realiziranega posla.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora povrniti tožencem njihove stroške odgovora na revizijo v višini 413,12 EUR v 15. dneh od prejema te odločbe.

Obrazložitev

1. Tožnik je zatrjeval, da je lastninsko pravico na nepremičninah, vpisanih v vl.št. 571, 610 in 611 k.o. ..., pridobil zaradi investiranja lastnih sredstev v nakup nepremičnin, zaradi investiranja lastnih sredstev v gradnjo, ter tudi zaradi udeležbe s svojim delom pri nakupu nepremičnin in pri gradnji. Sodišče prve stopnje je pod I. točko izreka razsodilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen le glede ugotovitve, da je tožnik lastnik dela parc. št. 574 in dela parc.št. 573/1, obe vpisani v k.o. ..., in sicer zemljišča, na katerem je prizidek, ki stoji ob vzhodnem delu stanovanjske hiše na parc. št. 573/3 k.o. ... in zemljišča, na katerem je prizidek, ki stoji ob zahodnem in južnem delu stanovanjske hiše na parc. št. 537/3 k.o. ... ter na zemljišču, ki je potrebno za redno rabo obeh prizidkov – funkcionalnem zemljišču (1).V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (2). Pod točko II. izreka je zavrnilo 4., 5., 6. in 7. točko tožbenega zahtevka. Pod točko III. izreka pa je odločilo o pridržanju odločitve o stroških postopka za končno odločbo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče upoštevalo sporni izjavi L. in N. Ž. z dne 6.1.1993 in graja pritožbeno opredelitev pojma „dokaza“, ki naj bi bila širša kot ga opredeljujejo določbe ZPP. Meni, da dokazna ocena ne bi smela temeljiti na čutnem zaznavanju, kar po njegovem mnenju nasprotuje določbi 8. in 213. člena ZPP. Ker je sodišče sprejelo dokazni sklep, da se angažira izvedenec gradbene stroke, ga sodišče po njegovem mnenju ni imelo pravice „anulirati“ v smislu, da ni zahtevalo dopolnitve njegovega mnenja oziroma da tožniku ni ponudilo možnosti, da mu postavi vprašanja, kar vse potrjuje revidentov, že v pritožbi izpostavljen očitek, da je sodišču prve stopnje očitati metodološke nepravilnosti pri dokazni oceni. Procesno kršitev predstavlja tudi trditev pritožbenega sodišča, da je revident umaknil dokazni predlog za postavitev izvedenca kmetijske stroke oziroma, da pri njem ni vztrajal, kar revizija podrobneje utemelji. Meni, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse njegove pritožbene očitke (predvsem na tiste, ki se nahajajo na strani 5 pritožbe in od te strani dalje). Glede pravne podlage, ki jo je revident dovolj jasno in natančno opredelil, pritožbeno sodišče spregleda 21. in 22. člen ZTLR ter judikata Vrhovnega sodišča, na katera se revident sklicuje že v pritožbi. Meni, da je svoje trditve tudi dokazal in da je sodišče dokazno oceno sprejelo v nasprotju z izvedenimi dokazi, delno pa mu je bilo onemogočeno, da bi svoje trditve dokazal. Opozarja na nerazumljivo razlikovanje med ugotovitvijo sodišč, da mu ni uspelo dokazati dogovora s starši niti dogovora o vlaganjih, hkrati pa sodišče delno ugotovi tožnikova vlaganja. Prav tako je nerazumljivo razlikovanje med njegovimi dejanskimi vlaganji v različne objekte, za kar naj bi za nekatere od teh imel soglasje staršev, za nekatere pa ne. Sodišče se tudi ni opredelilo do njegovih trditev in dokazov o njegovih prispevkih k samem nakupu posestva. Iz pomanjkljive obrazložitve sodb prav tako ni mogoče razbrati, na podlagi česa je pritožbeno sodišče sledilo pomenu darilnih pogodb. V resnici sploh ni šlo za darilo. Sodišče tudi ni imelo zakonske osnove, da pogodbena določila izročilne pogodbe razlaga drugače kot je njihov namen. Sodišče se tudi ni opredelilo do soglasja, ki sta ga tožniku dala starša 7.4.1988. Pritožbeno sodišče je spregledalo tisti del pritožbe, v katerem se izpodbijajo zaključki z namenom plačila cca 1/3 višine kupnine za nakup posestva. Tudi sam pojem dozidave, kar je revident na skici označil kot PZ5 in PZ6, pove, da gre za novo stvar, pri čemer opozarja na pravilno razumevanje 22. člena ZTLR. Tožnikove navedbe v zvezi z vlaganji so po njegovem mnenju terjale angažiranje izvedenca gradbene in finančne stroke. Procesno kršitev pa predstavlja tudi trditev pritožbenega sodišča, da tožnik svojega vložka ni določno zatrjeval, pri čemer je sodišče očitno spregledalo tožnikove navedbe iz obširnih vlog in izpovedb strank. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotnim strankam, ki so nanjo odgovorile ter predlagale njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta v dokaznem postopku ugotovili naslednje dejansko stanje: - posestvo na T. sta po pogodbi z dne 22.10.1969 in 12.8.1970 kupila L. in N. Ž. (starša tožnika in prvotoženca); tožnik kot kupec v pogodbi ni naveden; starša sta si del kupnine izposodila, del kupnine pa poravnala kasneje; tožnik plačila dela kupnine za posestvo ni dokazal; - v kupljene nepremičnine na T. se je vlagalo (tako v ureditev zemljišč kot v dotrajane objekte); zgrajena je bila nova dvostanovanjska hiša (parc.št. 573/4 k.o. ...), hiša z dvema prizidkoma (parc.št. 573/3), delavnica (parc.št. 573/5), obnovljena pa sta bila tudi kozolec in kurilnica (parc.št. 573/1); - tožnik je poleg dobre zaposlitve opravljal tudi donosno obrtno dejavnost, bil pa je tudi inovator; imel je več denarja za investicije kot starša, brat in svakinja, ter so njegova vlaganja presegla delež, ki je odpadel na vlaganja v njegove lastne nepremičnine; - staro hišo so obnavljali starši, prvi toženec z ženo in tožnik, ter da darilni pogodbi z 9.1.1974 predstavljata ureditev premoženjskih odnosov med udeleženci obnove; - tožnik je v nepremičnine vlagal denar in delo na ta način, da je izvajal dela gradnje objektov, komunalne in zunanje ureditve, ter da je vodil in organiziral dela; - na podlagi darilne pogodbe z dne 9.1.1974 je bila pri parc.št. 573/4 s površino 170m2 vknjižena solastnina staršev, prvega toženca in njegove žene do ¼ celote, tožnik pa je postal lastnik parc.št. 573/3 stavbišče s hišo 115m2 in travnika parc.št. 573/6; tožnik je pridobil tudi nepremičnino na meji parc.št. 573/1 in 574; - delavnico na parc.št. 573/5 sta prvi toženec in njegova žena pridobila na podlagi darilne pogodbe z dne 9.1.1974; - tožnik je k svoji stavbi na parc.št. 573/3 prizidal s svojimi sredstvi dva prizidka (na parc. št. 573/1 in parc.št. 574) s soglasjem staršev (izjava z dne 30.4.1988 – A16 in A18).

Revizijske trditve, ki tako ugotovljenemu dejanskemu stanju nasprotujejo oziroma ga relativizirajo (npr. zatrjevanje tožnika o plačilu dela kupnine), so nedovoljene (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz enakega razloga niso utemeljeni revizijski očitki, ki spodbijajo dokazno oceno sodišč glede namena darilnih pogodb ter izročilne pogodbe.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta glede na ugotovljeno dejansko stanje (neobstoj pisnega dogovora o skupnih vlaganjih ter nedokazanosti skupnih vlaganj) materialnopravno pravilno zaključili, da ne obstaja pravna podlaga, na podlagi katere bi tožnik na spornih nepremičninah (stari hiši, delavnici ter parc.št. 573/1-kozolec) pridobil solastninsko pravico. Je pa na podlagi dogovora s starši (pisna izjava z dne 30.4.1988) in realiziranega posla, pridobil lastninsko pravico na prizidkih, ki se nahajajo na parc.št. 573/1 in parc.št. 574 ter lastninsko pravico pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo (15. člen Zakona o stavbnih zemljiščih ter 2. odst. 7. člena Zakona o prometu z nepremičninami), ne pa tudi na preostali površini omenjenih parcel, za katere kljub morebitnemu ustnemu dogovoru med tožnikom in starši, posel ni bil realiziran. Različen lastninsko pravni režim v zvezi z omenjenimi parcelami tako temelji na ugotovitvah obsega realiziranega posla (dogovora). Sodišči sta tožbeni zahtevek presojali tudi v zvezi z 21. in 22. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (sodišče prve stopnje na str.7 obrazložitve, sodišče druge stopnje pa v zadnjem odstavku na str.4) ter pravilno zaključili, da do izdelave nove stvari v smislu navedenih zakonskih določb ni prišlo. Da sta sodišči tožniku onemogočili dokazovanje njegovih trditev je pavšalni očitek, ki ga ni moč preizkusiti. Iz petega odstavka na strani 4 obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča pa tudi izhaja, da je sodišče presojalo pomen soglasja staršev z dne 7.4.1988. Kot sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje, so se premoženjskopravni odnosi med tožnikom, starši in toženci uredili z darilnimi pogodbami z dne 9.1.1974. Drugih investicij tožnik ni dokazal, zato sta mu sodišči pravilno priznali stvarnopravni zahtevek le v obsegu, kot to izhaja iz pravnomočne odločbe.

8. Revizijski očitek procesne kršitve v zvezi z upoštevanjem izjave Ž. L. in N. z dne 6.1.1993 je neutemeljen. Revidentu je pritožbeno sodišče pravilno pojasnilo, da je omenjeno listino sodišče smelo upoštevati kot dokaz in na podlagi 8. člena ZPP tudi dokazno oceniti, ter da dejstvo, da sta podpisnika te izjave že pokojna in ju tožnik ni imel možnosti zaslišati, dokazne vrednosti listini ne jemlje.

9. Sodišče v skladu z 213. in 8. členom ZPP presodi, katere dokazne predloge bo izvedlo. Vseh dokaznih predlogov pravdnih strank sodišče tako ni dolžno izvesti, le tiste, ki so pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev. Ker tožnik izvedeniškega mnenja J. K. ni sprejel (šele naknadno je zahteval, da se izvedenec opredeli do njegovih pripomb), z njim so se strinjale tožene stranke, neupoštevanje mnenja izvedenca tako tožnika ni v ničemer prikrajšalo (saj se tožnik z mnenjem sploh ni strinjal oziroma je imel nanj vrsto pripomb). Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, zakaj je zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke (tretji odstavek na str.6 obrazložitve sodbe). Pritožbeno sodišče je tožniku pravilno pojasnilo, da izvedba dokazov v informativne namene ni dopustna, zato tudi neizvedba dokaza z izvedencem kmetijske stroke ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka.

10. Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno in ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo treba tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

11. Odločitev o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP, stroškovniku na str. 487 in upoštevanju določb Odvetniške tarife.