Jedro

V primeru komisijske pogodbe gre za posredno zastopanje, pri katerem komisionar deluje v interesu komitenta (za njegov račun), vendar v svojem imenu. Komisionarjeva ravnanja v nobenem primeru ne morejo imeti za posledico nastanka neposrednega pravnega razmerja med komitentom in kupcem, kot je značilno za neposredno zastopanje.

Ker tožnik ni stranka komisijske prodaje, sklenjene med prvo in drugo toženo stranko, ni aktivno legitimiran za razveljavljanje te pogodbe, zaradi česar je treba ta njegov zahtevek zavrniti.

Izrek

I. Pritožbi druge tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba; - v točki I/1 spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Pravni posel za prodajo in prenos lastninske pravice na osebnem vozilu znamke Porsche, tip 996-LT21-01, št. šasijexxx, komercialna oznaka 911/Turbo, tip motorja M96/70, izveden s sklenitvijo Komisijske pogodbe št. 971 z dne 24. 7. 2008 med tožečo stranko in prvo toženo stranko ter z izdajo računa št. 920 z dne 24. 7. 2009 na ime druge tožene stranke, se razveljavi.“ - v točki III razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, - v točki IV in V/2. in 4. pa se sodba razveljavi.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba; - v točkah I/2 in I/3 razveljavi ter v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, razen v delu glede priznanja lastninske pravice in izstavitve listine. V tem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

- v II. in V/1. in 3. točki razveljavi.

III. Odločitev o stroški pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se v celoti razveljavi pravni posel za prodajo in prenos lastninske pravice na osebnem vozilu znamke Porsche, tip 996-LT21-01, izveden s sklenitvijo Komisijske pogodbe št. 971 z dne 24. 7. 2008 med tožečo stranko in prve toženo stranko ter z izdajo računa št. 920 z dne 24. 7. 2009 na ime druge tožene stranke. Zavrnilo je primarna zahtevka tožeče stranke za ugotovitev, da ta pravni posel nima pravnega učinka in je neveljaven, ter za ugotovitev, da je tožeča stranka lastnik spornega vozila, kar je druga tožena stranka dolžna priznati in izstaviti listino, sposobno za vpis tožnika kot lastnika vozila v evidenci registriranih motornih vozil. Sodišče je zavrnilo tudi podredni zahtevek tožeče stranke za ugotovitev ničnosti istega pravnega posla in nasprotni tožbeni zahtevek druge tožene stranke za izročitev spornega vozila in za plačilo uporabnine ter podredni zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo 50.000,00 EUR. Sodišče je odločilo tudi o stroških postopka, in sicer sta toženi stranki dolžni tožeči stranki plačati 787,78 EUR za stroške postopka po tožbi, tožeča stranka toženima vsaki 1.556,25 EUR za stroške postopka po tožbi, druga tožena stranka pa je dolžna tožeči plačati tudi stroške postopka po nasprotni tožbi, in sicer 2.075,00 EUR.

2. Zoper del odločitve sodišča prve stopnje, kjer ni uspel, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov (338. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP) in predlaga spremembo izpodbijane sodbe. Meni, da je sodišče je napačno zavrnilo del primarnega zahtevka za ugotovitev, da je lastnik spornega vozila, kakor tudi dela podrejenega zahtevka, kjer zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja v evidenci registriranih motornih vozil. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških. Tožnik je v okviru tožbenih navedb izkazal pravni interes za ugotovitev lastninske pravice na spornem vozilu, in sicer že zato, ker vpis v upravno evidenco motornih vozil sam po sebi ne izkazuje lastništva. Zavzema se za smiselno uporabo procesnih in materialnih določil, ki se nanašajo na izbrisno tožbo. Delno napačni odločitvi o glavni stvari sledi napačna odločitev o stroških. Tožnik graja tudi odločitev sodišča, ki je priznalo nagrado le za en narok in ne za dva naroka po tožbi in nasprotni tožbi. Nepravilna je tudi odločitev, da toženca, ki sta nujna sospornika, ne odgovarjata za stroške solidarno.

3.Iz vseh pritožbenih razlogov se zoper zanjo neugodni del odločitve o glavni stvari in o stroških postopka pritožuje tudi druga tožena stranka. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper drugega toženca v celoti zavrne, ugodi pa njegovemu zahtevku po nasprotni tožbi s stroškovno posledico. Računa št. 920 z dne 24.7.2009, ki ga je sodišče razveljavilo, v spisu ni, zaradi česar je izrek sodbe v nasprotju z listinami v spisu. Nadalje ugovarja, da grožnja tretji osebi, ki ni stranka posla, ne vpliva na veljavnost tega pravnega posla, če nasprotna stranka ni vedela in tudi ni mogla vedeti za grožnjo. Vezanost sodišča na kazensko obsodilno sodbo za stranke, ki niso bile stranke v kazenskem postopku, je ustavnopravno sporna. Dejansko stanje je tako za potrebe tega postopka ugotovljeno napačno. Zgolj vpogled v kazensko sodbo še ne pomeni ustreznega kontradiktornega postopka. Zakonski znaki kaznivega dejanja izsiljevanja ne ustrezajo povsem dejanskemu stanu za napake volje pri sklenitvi pravnega posla. V izpodbijani sodbi je prezrt tisti del kazenske sodbe, iz katerega izhaja, da je toženec kupil avto od R., in da je bil namen tega, da si s silo in grožnjo pridobi protipravno premoženjsko korist (torej sebi in ne drugi toženi stranki). Posledično je bil neutemeljeno zavrnjen zahtevek v nasprotni tožbi stranke.

4.Stranke odgovorov na pritožbi niso podale .

5.Pritožba druge tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je nepopolno ugotovilo pravno odločilna dejstva primera.

7.Napačno je temeljno materialnopravno izhodišče izpodbijane sodbe, da sporni Komisijska pogodba št. 971 z dne 24.7.2008 (v nadaljevanju: komisijska pogodba) med tožnikom in prvo toženo stranko in Komisijska prodaja št. 920 z dne 24. 7. 2008 (v nadaljevanju: komisijska prodaja) med prvo in drugo toženo stranko predstavljata enovit pravni posel, ki ga je treba obravnavati kot celoto. Za tak zaključek ni materialnopravne podlage. Nasprotno; glede na določbe Obligacijskega zakonika (OZ), ki urejajo komisijsko pogodbo,(1) tako v pravni teoriji kot tudi v sodni praksi velja, da je komisijska pogodba posebna vrsta mandatne pogodbe, pri kateri nastaneta dve ločeni pravni razmerji. V primeru komisijske pogodbe gre za posredno zastopanje, pri katerem komisionar deluje v interesu komitenta (za njegov račun), vendar v svojem imenu. Komisionarjeva ravnanja v nobenem primeru ne morejo imeti za posledico nastanka neposrednega pravnega razmerja med komitentom in kupcem, kot je značilno za neposredno zastopanje. Vsa pravna dejanja, ki jih komisionar opravi za račun komitenta, pa učinkujejo neposredno le zanj. Komisionar sam (in izključno on sam) je stranka pogodbe, ki jo je sklenil za račun komitenta.(2)

8.Ko tožnik s svojim primarnim zahtevkom zahteva razveljavitev pravnega posla, ki naj bi bil izveden s sklenitvijo komisijske pogodbe in izdajo računa št. 921, je treba ugotoviti, da gre pri tem za dva ločena pravna posla – komisijsko pogodbo in komisijsko prodajo. Glede na dikcijo zahtevka za razveljavitev „pravnega posla za prodajo in prenos lastninske pravice na osebnem vozilu/.../“, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se ta nanaša na drugo pogodbo, torej na (komisijsko) prodajo. Po 95. členu OZ lahko razveljavitev pogodbe zahteva izključno pogodbenik, v čigar interesu je takšna razveljavitev. Ker tožnik ni stranka komisijske prodaje, sklenjene med prvo in drugo toženo stranko, ni aktivno legitimiran za razveljavljanje te pogodbe, zaradi česar je treba ta njegov zahtevek zavrniti (5. al. 358. čl. ZPP; prvi del I. točke izreka te sodbe).

9.Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka za razveljavitev pravnega posla, pritožbeno sodišče posledično razveljavlja izpodbijano sodbo v točki I/2, s katero je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti pravnega posla, in v tem delu vrača zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je ta zahtevek tožnika zavrnilo izključno iz razloga, da je tožnik učinke, ki jih je želel, dosegel že z razveljavitvijo pravnih poslov. Ker ni tako, tega dela sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, s čimer je podana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje se mora v ponovljenem postopku opredeliti do morebitne neveljavnosti (ničnosti) spornih pogodb in v ta namen dopolniti dokazni postopek. (Skladno z 92. členom OZ se na ničnost lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba, zaradi česar je tu aktivna legitimacija tožnika načeloma lahko podana.)

10.Pritožbeno sodišče nadalje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na spornem vozilu. Kdor s tožbo od sodišča zahteva ugotovitev neke pravice ali pravnega razmerja, mora za to izkazati pravni interes (2. odst. 181. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je presodilo, da tak interes ni podan, saj je tožnik uspel z zahtevkom za razveljavitev pravnega posla; poleg tega pa ima sporno osebno vozilo v posesti in je tudi že vpisan v evidenco registriranih vozil. Ker je pritožbeno sodišče zahtevek za razveljavitev pravnega posla zavrnilo, razveljavilo pa je zavrnitev zahtevka za izročitev vozila po nasprotni tožbi, je pravilen zaključek, da tožnik pravni interes za ugotovitev lastninske pravice na spornem vozilu ima. Njegov pravni položaj glede lastništva vozila je namreč negotov. Zato je treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti tudi v prvem delu točke I/3. V novem sojenju bo glede tega dela treba ugotoviti pravni temelj tožnikovega lastništva na spornem osebnem vozilu, pri čemer pa pritožbeno sodišče poudarja in opozarja, da tudi morebitna neveljavnost komisijske pogodbe in komisijske prodaje še ne utemeljuje zaključka, da je tožnik lastnik vozila.

11.V drugem delu točke I/3 izpodbijane sodbe, torej v delu, kjer je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje lastninske pravice s strani druge tožene stranke in za izstavitev listine, pa je treba izpodbijano sodbo potrditi (353. čl. ZPP). Ni sporno, da je bil ob zaključku glavne obravnave tožnik (že) vpisan v evidenco registriranih vozil, tožnikov zahtevek za „priznanje lastninske pravice s strani drugega toženca“ pa nima materialnopravne podlage in je zato tudi ta neutemeljen.

12.Kljub temu, da je prvostopenjsko sodišče delu primarnega zahtevka tožnika ugodilo, se je v nadaljevanju ukvarjalo s podredno postavljenim zahtevkom (II. točka izpodbijane sodbe), kar je napačno. O eventualnem zahtevku (3. odst. 182. čl. ZPP) lahko sodišče odloča šele, če v celoti zavrne primarno postavljeni zahtevek. Če sodišče kljub (delni) ugoditvi primarnemu zahtevku odloči še o eventualnemu zahtevku, gre za kršitev načela dispozitivnosti.(3) Za odločanje o podrednih zahtevkih obeh pritožnikov (še) ni pogojev, zato je bilo treba odločitev o podrednih zahtevkih razveljaviti. O njih naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odloča le eventuelno, namreč le v primeru, če bo v celoti zavrnilo primarni zahtevek stranke.

13.V posledici zavrnitve tožbenega zahtevka za razveljavitev komisijske prodaje je bilo treba ugoditi pritožbi druge tožene stranke glede zavrnitve njene nasprotne tožbe. Nasprotno tožbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo prav zaradi razveljavitve pravnega posla, zaradi česar naj bi odpadel pravni temelj lastninske pravice drugega toženca na spornem vozilu. V posledici tega pa je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o podrednih zahtevkih nasprotnega tožnika (355. čl. ZPP).

14.V novem sojenju bo treba izvesti tudi dokazni postopek o utemeljenosti zahtevka po nasprotni tožbi, predvsem o morebitni dobrovernosti drugega toženca stranke kot pridobitelja v smislu 64. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in posledično o (ne)izpolnjevanju pogojev za zahtevano uporabnino.

15.Na podlagi navedenega je bilo torej treba pritožbi drugega toženca ugoditi, pritožbi tožnika pa ugoditi delno in odločiti, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. čl., 1. odst. 354. čl., 5. al. 358. čl. in 355. člen ZPP). Glede razveljavljenega dela sodbe naj sodišče prve stopnje v novem sojenju upošteva gornje razloge in napotke, ki so ob tem podani.

16.V posledici odločitve o glavni stvari je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi odločbo o stroških in bo o njih odločilo sodišče prve stopnje s končno sodbo. Po 3. in 4. odstavku 165. člena ZPP je tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo.

(1) Več v Plavšak, N. Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, 4. knjiga, str. 275 – 328. (2) Prim. sodbo in sklep VSL I Cp 1408/2009. (3) Galič, A. Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 169-170.