Jedro

Po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III je v primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država oproščena obveznosti sprejema prosilcev za mednarodno zaščito, odgovornost pa se prenese na državo članico, ki poda zahtevo (konkretno na Republiko Slovenijo).

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-3873/2025/9 (1221-06) z dne 6. 2. 2026. Navedeni organ je s tem sklepom zavrgel tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo Republika Slovenija ne bo obravnavala, ker bo tožnik predan Švicarski konfederaciji (ki je na podlagi Uredbe Dublin III1 odgovorna za njeno obravnavanje) najkasneje v šestih mesecih od 10. 11. 2025 ali prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo in predlagal, naj ji Vrhovno sodišče ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, podredno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3.Toženka na pritožbo ni odgovorila, je pa Vrhovno sodišče prejelo njeno vlogo z dne 19. 5. 2026 (list. št. 45 spisa), poslano sodišču prve stopnje, s katero ga obvešča, da zaradi poteka 6 mesečnega roka od odobritve zahteve za ponovni sprejem predaja tožnika Švicarski konfederaciji ni več mogoča.

4.Vrhovno sodišče je z navedeno vlogo seznanilo pritožnikovo pooblaščenko z možnostjo, da se izjavi glede njene vsebine in pojasni pritožnikov nadaljnji pravni interes za pritožbo. Pooblaščenka na poziv v postavljenem roku ni odgovorila.

5.Pritožba ni dovoljena.

6.Iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja tudi v upravnem sporu (22. člen ZUS-1), izhaja, da mora imeti pritožnik ves čas postopka pravni interes za pritožbo, sicer je ta nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP). Pravni interes za pritožbo, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti, pomeni, da bi ugoditev pritožbi za pritožnika pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma izboljšanje njegovega pravnega položaja. To se presoja v vsakem primeru posebej, upoštevaje konkretne okoliščine posamezne zadeve.

7.Po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III je v primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država oproščena obveznosti sprejema prosilcev za mednarodno zaščito, odgovornost pa se prenese na državo članico, ki poda zahtevo (konkretno na Republiko Slovenijo). Glede tega ni sporno, da je toženka 10. 11. 2025 prejela odgovor Švicarske konfederacije, da sprejema odgovornost za sprejem in obravnavo pritožnika. Zaradi obvestila toženke, da v tej zadevi predaja ni več mogoča, je očitno, da pritožnikove predaje ni opravila v navedenem šestmesečnem roku, ki je potekel 10. 5. 2026, in da tudi ne gre za primer, ko bi bil navedeni rok podaljšan v skladu z Uredbo Dublin III na enega od načinov, ki ga je toženka navedla v izreku svojega sklepa, torej zaradi izdane začasne odredbe v tem upravnem sporu ali zato, ker bi pritožnik v tem času samovoljno zapustil azilni dom in s tem onemogočil predajo Švicarski konfederaciji.

8.Po navedenem sklep, ki ga je pritožnik izpodbijal s tožbo v tem upravnem sporu, zaradi poteka časa ne velja več in zanj ne ustvarja pravnih učinkov, saj pritožnikova predaja na njegovi podlagi ni več mogoča. S tem je nastal položaj, za katerega si je pritožnik prizadeval z vloženo izpodbojno tožbo in s pritožbo, to je, da ga Republika Slovenija ne preda Švicarski konfederaciji in da obravnava njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Pravni interes v tem upravnem sporu za pritožnika tako ne obstoji več, saj so učinki, ki jih je zasledoval, obstoječi neposredno na podlagi zakonskih določb, zaradi česar si pritožnik z odločitvijo v tem pritožbenem postopku ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Na drugi strani nastalo stanje v skladu z načelom zakonitosti zavezuje toženko k ravnanju, določenem v drugem odstavku 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), po katerem pristojni organ v primeru, da odgovorna država prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v to državo ni možno predati zaradi drugih razlogov, sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito.3

9.Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo zavrglo (prvi odstavek 346. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodne zaščite, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2V tem smislu tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016.

3Prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 291/2024 z dne 7. 2. 2025, I Up 300/2023 z dne 25. 1. 2024, I Up 127/2024 z dne 11. 6. 2024 in druge.