Jedro

Ker institut gradnje na tujem svetu izključuje kakršnokoli pravno poslovno dogovarjanje lastnika zemljišča in graditelja, prvi toženec ni izkazal nastanka lastninske pravice na tej podlagi. V konkretnem primeru tudi ni moč uporabiti 32. člena ZD. Povrnitev vlaganj potomca v premoženje zapustnika se namreč lahko uveljavlja le z ustreznim zahtevkom, ki ga prvi toženec ni postavil. Po prvem odstavku 54. člena ZD se tisto, kar je bilo porabljeno za preživljanje dediča in za njegovo obvezno šolanje, ne vračuna v njegov dedni delež. Drži sicer, da je obvezno le osnovnošolsko izobraževanje, toda tudi tožnikovo izobraževanje na srednji šoli, ki je vključevalo le stroške malice in prevoza, ne predstavlja takšnega stroška, da bi njegovo plačilo s strani zapustnika predstavljalo očitno nepravičnost glede na sodediče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na 1. in 4. točko tožbenega zahtevka. V preostalem delu je tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da prvemu tožencu na stanovanjski stavbi ne pripada solastniški delež v višini 1/3, da tožnik od pokojnega očeta ni prejel darila v obliki stroškov šolanja in preživljanja ter izgradnje stanovanjske hiše, zgrajene do podstrehe, ugodilo. Tožencem je naložilo solidarno plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v višini 3.673,32, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožujejo toženci. Menijo, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, saj v njem ni ugotovitvenega dela o (ne)obstoju pravice. Za prevzemnika zaščitene kmetije je bil določen prvi toženec, zato bo dedoval tudi 1/3 stanovanjske hiše. Tožbeni zahtevek tudi ni skladen z napotitvenim sklepom, saj tožnik namesto lastnine na štirisobnem stanovanju uveljavlja 1/3 delež na celotni nepremičnini. Vztrajajo, da je prvi toženec postal lastnik stanovanja v novo zgrajeni stanovanjski hiši, ker je bila takšna volja zapustnika. Gre za odplačni pravni posel, saj si je prvi toženec nepremičnino pridobil z vlaganji in delom na kmetiji. Dodajajo, da ni pomembno, ali je z vlaganji prvega toženca nastala nova stvar, saj je lastništvo ugotovljeno na podlagi oporoke. Tudi sicer za ugotovitev lastništva obstoji pravna podlaga po 32. členu ZD. Ker na pravdo prvi toženec ni bil napoten, nima pravnega interesa za vložitev tožbe. V konkretnem primeru za izločitev premoženja iz zapuščine zadošča ugovor. Glede vračunanja stroškov šolanja v dedni delež očitajo zmotno uporabo 54. člena ZD, saj je zapustnik tožniku plačeval tudi srednješolsko izobraževanje, kar ni bila njegova obveza, in je tožnik dobil več kot sodediči. Izpodbijajo tudi ugotovljeno dejansko stanje glede gradnje stanovanjske hiše na parc. št. 2954 k. o. X. Poudarjajo, da je dokazni postopek pokazal, da je h gradnji tožnikove stanovanjske hiše v znatni meri prispeval zapustnik. Navajajo izpovedbe posameznih prič in sodišču očitajo, da se do njih ni opredelilo. Izpostavljajo posamezne nelogičnosti v navedbah tožnika in listinsko dokumentacijo, ki jo je ta predložil. Priglašajo stroške pritožbenega postopka in višjemu sodišču predlagajo spremembo ali vsaj razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožnik je na pritožbo pravočasno odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožnik uveljavlja tožbeni zahtevek na podlagi napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča. Ne strinja se z oporočnim razpolaganjem pokojnega očeta, po katerem naj bi se v njegov dedni delež vštela tudi vrednost njegove stanovanjske hiše do tretje gradbene faze ter stroški šolanja in preživljanja. Nasprotuje tudi volji oporočitelja, da je prvi toženec na podlagi dela na kmetiji in vlaganj v nepremičnino postal lastnik štirisobnega stanovanja, tj. dela novogradnje na naslovu S., parc. št. 2954, k. o. X. O lastninski pravici prvega toženca na deležu stanovanjske stavbe, stoječe na parc. št.2954, k. o. X. 6. Pri izračunu nujnega deleža zakon terja najprej ugotovitev zapustnikovega premoženja. Iz tega se izločijo morebitni deli, ki niso predmet dedovanja (32. in 128. člen ZD), ter gospodinjski predmeti, ker gredo samo določenim upravičencem (33. člen ZD). Od ostanka vrednosti premoženja, ki ga je imel zapustnik ob smrti (aktiva zapuščine), je treba odšteti zapustnikove dolgove ter dolgove zapuščine (pasiva zapuščine). Razlika je čista zapuščina. Po prištetju vrednost določenih daril, ki jih je zapustnik naklonil za časa življenja, se dobi obračunsko vrednost zapuščine (28. člen ZD). Od te se izračunajo zakoniti dedni deleži posameznih nujnih dedičev in njihovi nujni deleži. Vsota nujni deležev je skupni nujni delež (rezervirani del/rezerva). Razpoložljivi del zapuščine je tako vrednost čiste zapuščine, zmanjšana za rezervirani del (26. člen ZD).

7. Med strankami ni sporno, da bo prvi toženec kot prevzemnik zaščitene kmetije dedoval celotno nepremičnino, parc. št. 2954 k. o. X. Sporno je, ali bo v zapuščinsko maso sodilo tudi štiri sobno stanovanje, tj. 1/3 novogradnje na naslovu S., na katerem je zapustnik z oporoko priznal lastništvo prvega toženca. V tem primeru bi bila namreč zapuščinska masa, ki bo podlaga za uveljavljanje morebitnih nujnih deležev preostalih dedičev, ustrezno manjša. 8. Z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom, da prvemu tožencu ne pripada solastniški delež v višini 1/3 na stanovanjski stavbi, stoječi na parc. št. 2954, k. o. X., ni nič narobe. Od (ne)uspeha tožbenega zahtevka je namreč odvisna velikost tožnikovega nujnega deleža. Drži sicer, da postavljeni zahtevek ne določa, kaj konkretno predstavlja solastniški delež v naravi, a zgolj zaradi tega ni nesklepčen, saj med strankami ni sporno, da gre za tisti del nepremičnine, glede katere je zapustnik z oporoko lastništvo priznal prvemu tožencu. Dodatek, da posledično „v zapuščino po pokojnem P. F. spada celotna stanovanjska hiša, stoječa na parc. št. 2954 k. o. X.“ (primerjaj točko III izreka izpodbijane sodbe), niti ni potreben in ne vpliva na sklepčnost tožbenega zahtevka, zato pritožbene navedbe v tej smeri niso utemeljene.

9. V oporoki (priloga A6) oporočitelj prvemu tožencu priznava lastninsko pravico na spornem stanovanju, saj naj bi jo pridobil z lastnim trudom in delom. Gre za pridobitev lastninske pravice ex lege in ne na podlagi dedovanja, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 22. člen (v času gradnje veljavnega) ZTLR, po katerem lastninsko pravico na novi stvari pridobi tisti, ki jo je izdelal iz svojega materiala in s svojim delom. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da z vlaganji prvega toženca v zapustnikovo nepremičnino ni nastala nova stvar. Stanovanjska stavba je bila namreč že v celoti zgrajena s strani zapustnika, kar sta na zaslišanju potrdila celo prvi toženec in četrta toženka. Ker institut gradnje na tujem svetu (25. člen ZTLR) izključuje kakršnokoli pravno poslovno dogovarjanje lastnika zemljišča in graditelja, na katerega se sklicujejo toženci, prvi toženec ni izkazal nastanka lastninske pravice niti na tej podlagi. V konkretnem primeru tudi ni moč uporabiti 32. člena ZD. Povrnitev vlaganj potomca v premoženje zapustnika se namreč lahko uveljavlja le z ustreznim zahtevkom, ki ga prvi toženec ni postavil. O vračunanju daril v obliki stroškov šolanja in preživljanja

10. Po prvem odstavku 54. člena ZD se tisto, kar je bilo porabljeno za preživljanje dediča in za njegovo obvezno šolanje, ne vračuna v njegov dedni delež. Drži sicer, da je obvezno le osnovnošolsko izobraževanje, toda tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnikovo izobraževanje na srednji šoli, ki je vključevalo le stroške malice in prevoza, ne predstavlja takšnega stroška, da bi njegovo plačilo s strani zapustnika predstavljalo očitno nepravičnost glede na sodediče. Takšno odločitev potrjujejo druge, v prvostopenjskem postopku ugotovljene okoliščine primera (visokošolsko šolanje četrte toženke in pomanjkljive trditve, da so si šolanja želeli tudi ostali toženci), kar vse je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. O tem, ali in koliko naj se vračunajo v njegov dedni delež izdatki, ki jih je imel zapustnik z nadaljnjim šolanjem dediča, namreč odloča sodišče glede na okoliščine, upoštevajoč predvsem vrednost zapuščine ter stroške za šolanje in usposobitev drugih dedičev za samostojno življenje. Pritožba je neutemeljena tudi v tem delu.

O gradnji tožnikove stanovanjske hiše

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnik gradnjo hiše organiziral in (v znatni meri) financiral sam. Pred začetkom gradnje je uredil dostop do parcele in zemljišče komunalno opremil. Plačeval je vse stroške glede gradbenega dovoljenja, spremembe namembnosti, potrebne davke in prispevke, nakupil je material in nosil druge stroške.

12. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zgoraj povzetih ugotovitev, ki predstavljajo dejansko stanje v konkretni zadevi, in sprejema oblikovano dokazno oceno. Sodišče prve stopnje si je subjektivno prepričanje o navedenih dejstvih namreč ustvarilo na podlagi ocene posamičnih dokazov, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega dokaznega postopka, kot to narekuje določba 8. člena ZPP. Da je tožnik gradnjo stanovanjske hiše financiral sam, je sodišče ugotovilo na podlagi njegove izpovedi in listinske dokumentacije, ki obsega številne račune, kopijo hranilne knjižice in posojilno pogodbo o najemu kredita. Ta dokazuje pridobitev znatnih finančnih sredstev, s katerimi je tožnik poleg rednih mesečnih dohodkov financiral gradnjo. Pritožbeno sodišče v pravilnost ugotovitev prepriča zlasti ugotovljeno dejstvo, da se posojilo v času tožnikovega služenja vojaškega roka ni odplačevalo, kar potrjuje, da ga namesto tožnika ni plačeval zapustnik. Ne drži pritožbeni očitek, da tožnik ni imel dovolj finančnih sredstev za izgradnjo hiše do tretje gradbene faze. Poleg denarja je namreč sodišče prve stopnje upoštevalo tudi medsosedsko in prijateljsko pomoč, ki so jo tožniku pri gradnji nudile številne osebe, opravljeno delo pa jim je tožnik vračal z delom in ne z denarjem. Tožnik ni trdil, da bi se gradnja plačevala le s plačo, zato je odveč pritožbeno sklicevanje na izpovedbe prič P., K. in R., ki so povedali, da zgolj tožnikova plača ni mogla pokriti vseh stroškov gradnje. Da bi gradnjo v celoti financiral zapustnik, niso potrdile niti s strani tožencev predlagane priče. Posamezne izjave prič in tožencev, ki jih pritožnik citira v pritožbi, so izvzete iz konteksta in ne vplivajo na pravilnost dokazne ocene. Izpovedbe namreč temeljijo na posrednih zaznavah prič in tožencev (da bi oče dajal denar A./tožniku, niso neposredno videli). V dokaz svojih trditev so toženci predložili dva računa, ki tudi po stališču pritožbenega sodišča ne dokazujeta, da je bil material, ki je predmet računa, porabljen ravno za gradnjo tožnikove stanovanjske hiše. Tožnik je po drugi strani predložil številne račune, ki izkazujejo, da je gradnjo v znatni meri financiral sam. Na dejstvo, da tožnik ni predložil čisto vseh računov, povezanih z gradnjo, ter da se stroška cementa za prvo in drugo ploščo ne ujemata, se pritožniki sklicujejo šele v pritožbi, kar ni dovoljeno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ker tožencem ni uspelo dokazati, da bi izgradnjo hiše do podstrehe financiral zapustnik, je prvo sodišče tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo tudi v tem delu.

13. Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni našlo, zato je pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišče prve stopnje (353. člen ZPP).

14.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pritožniki s pritožbo niso uspeli, tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispeval k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji, zato strošek za pravdo ni bil potreben.