Jedro

Deveta točka Dogovora o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011 in 2012 (Dogovor 2010), določa, da se regres za letni dopust v letih 2011 in 2012 izplača v višini 692,00 EUR, in sicer pri plači za mesec april 2011 in april 2012 in ima po vsebini naravo kolektivne pogodbe, saj ureja pravice delavcev iz delovnega razmerja oz. prejemke delavcev v zvezi z delovnim razmerjem. Predstavlja aneks h KPJS, ki je pravno zavezujoč. Določba 176. člena ZUJF, ki določa, da se zaposlenim ne glede na določbe zakona, ki ureja delovna razmerja, drugega odstavka 5. člena ZDIU12, KPJS in kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev, za leto 2012 izplača regres za letni dopust upoštevaje uvrstitev v plačni razred v mesecu pred izplačilom regresa, ne velja za terjatve iz delovnega razmerja javnih uslužbencev, ki so pred njegovo uveljavitvijo že zapadle v plačilo. Regres za letni dopust za leto 2012 za javne uslužbence spada med takšne že zapadle terjatve, saj ga je bilo potrebno v skladu z Dogovorom 2010 izplačati ob izplačilu plače za mesec april 2012.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati razliko v regresu za letni dopust za leto 2012 v bruto višini 363,30 EUR ter ji po odvodu davkov izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2012 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne ter ji naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določila materialnega prava pri odločanju o tožničinem zahtevku, saj ni uporabilo določb 164. do 181. člena, predvsem pa 176. člena ZUJF ter določbe 131. člena ZDR, zaradi česar je izrek sodbe napačen. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je zato napačno ugotovilo tudi rok za izpolnitev obveznosti tožene stranke in višino te obveznosti. Skrajni rok za izpolnitev obveznosti plačila regresa za leto 2012 je glede na 131. člen Zakona o delovnih razmerjih 1. 7. 2012. Zamik pri plačilu regresa je bil določen v Zakonu o dopolnitvah Zakona o dodatnih interventnih ukrepih, ki ga je Državni zbor RS sprejel 17. 4. 2012, zaradi vložene pobude za zbiranje podpisov za začetek referenduma pa je prišlo do zamika pri njegovi uveljavitvi. Zakon o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 je v 8. členu določil, da lahko Vlada RS na predlog Ministrstva za ... v letu 2012 do uveljavitve rebalansa proračuna za leto 2012 zadrži izvrševanje posameznih izdatkov proračuna. Podobno določbo je vseboval tudi Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračuna za leti 2011 in 2012 (30.a člen citiranega zakona). Sklep v zvezi z izplačilom regresa za letni dopust, s katerim se določa, da se javnim uslužbencem in funkcionarjem regres za leto 2012 ne izplača pri plači za mesec april 2012, je Vlada RS sprejela 26. 4. 2012, rebalans proračuna RS za leto 2012 pa je Državni zbor RS sprejel 11. 5. 2012 in je bil objavljen v Uradnem listu RS 21. 5. 2012. Drugostopenjski sklep v zvezi s tožničino zahtevo za odpravo nezakonitosti je tožnica prejela potem, ko je tožena stranka obveznost v celoti izpolnila in to v času, ko je ZUJF nesporno že stopil v veljavo. Zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) je pričel veljati 31. 5. 2012, ta predpis pa je v 176. členu določil, da se regres za letni dopust za leto 2012 izplača, upoštevaje uvrstitev v plačni razred v mesecu pred izplačilom regresa. S tem je ZUJF izključil uporabo 2. odstavka 5. člena ZDIU12, tako da za leto 2012 ne velja več višina regresa za zaposlene v višini 692,00 EUR, pač pa višina, kot je določena v 2. odstavku 176. člena ZUJF. Dogovor o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011 in 2012 nima pravne narave kolektivne pogodbe. Volja podpisnic Dogovora ni bila sklenitev kolektivne pogodbe, kar velja tudi za Dogovora za obdobji 2009 – 2010 in december 2009 – november 2011. Za veljavnost Dogovora kot kolektivne pogodbe niso bili izpolnjeni niti formalni pogoji, prav tako pa podpisniki Dogovora nikoli niso šteli Dogovora za neposredno in izvršljivo pravno podlago za realizacijo dogovorjenih ukrepov. V Dogovoru je bil dejansko določen rok za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2012, vendar ta rok ni bil vključen niti v KPJS niti njen aneks niti v ZIU niti v ZDIU12. Podpisniki Dogovora tudi niso poslali ministru, pristojnemu za delo, skladno z Zakonom o kolektivnih pogodbah, zato ta Dogovor nikakor nima narave kolektivne pogodbe. Veljavna podlaga za določitev višine regresa za letni dopust za zaposlene v javnem sektorju je torej nedvoumno ZUJF. Regres za letni dopust za leto 2012 je tožena stranka tožnici izplačala pravočasno in v celoti v skladu z veljavnimi predpisi, zato je odločitev sodišča prve stopnje zmotna.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožena stranka bistvene kršitve določb postopka v pritožbi le pavšalno uveljavlja), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnica vtoževala obračun ter izplačilo razlike v regresu za letni dopust za leto 2012 med zneskom, ki ga je od tožene stranke prejela in zneskom, do katerega bi bila upravičena na podlagi Dogovora o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011 in 2012 (Uradni list RS, št. 89/2010 – Dogovor).

Drugi odstavek 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) določa, da mora biti regres za letni dopust delavcu izplačan najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta, kar sicer pravilno navaja tožena stranka v pritožbi. V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tudi Dogovor oziroma še posebej njegovo 9. točko, ki sta ga sklenili Vlada RS na strani delodajalca in reprezentativni sindikati javnega sektorja na strani delavcev. V tem Dogovoru je bilo določeno, da se regres za letni dopust v letih 2011 in 2012 v višini 692,00 EUR izplača pri plači za mesec april 2011 in april 2012. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ima Dogovor naravo kolektivne pogodbe. Glede tega vprašanja je povsem jasno stališče zavzelo pritožbeno sodišče že v sodbi opr. št. X Pdp 1067/2012 z dne 15. 4. 2013 oziroma v sodbi X Pdp 104/2013 z dne 22. 3. 2013. V citiranih zadevah je bilo zavzeto stališče, da 9. točka Dogovora po vsebini predstavlja aneks h Kolektivni pogodbi javnega sektorja (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadalj.) oziroma pravno zavezujočo spremembo te pogodbe.

V zvezi s pravno naravno Dogovora se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje na 2. člen priporočila Mednarodne organizacije dela št. 91 o kolektivnih pogodbah o tem, da so kolektivne pogodbe definirane kot „vsak pisni sporazum v zvezi z delovnimi pogoji in pogoji zaposlitve, sklenjen med delodajalcem, skupino delavcev ali eno ali več delodajalskih združenj na eni strani, in na drugi strani, med predstavniškimi delavskimi organizacijami, ali če takih organizacij ni, predstavniki delavcev, izvoljenimi na volitvah in pooblaščenimi s strani delavcev v skladu z nacionalno zakonodajo ali prakso“. Omenjeni Dogovor izpolnjuje vse pogoje iz zgoraj navedene definicije, zato ga je potrebno obravnavati kot kolektivno pogodbo, ki zavezuje. Glede na navedeno niti ni bistveno, kako so stranke Dogovor poimenovale, saj je bistvena njegova vsebina, ki pa nedvomno ustreza vsebini kolektivne pogodbe. Neutemeljeno je tudi pritožbeno razlogovanje, da podpisniki Dogovora niso imeli namena, da bi ga šteli za kolektivno pogodbo. Tudi okoliščina, da so bili nekateri izmed ukrepov iz predhodnih Dogovorov vključeni v aneks h KPJS oziroma v interventno zakonodajo, ne dokazuje, da Dogovor nima narave kolektivne pogodbe. Ker je določba 9. točke Dogovora o tem, da se regres za letni dopust za leto 2012 izplača pri plači za april 2012, jasna in nedvoumna, ni bilo potrebno nikakršne ponovne potrditve v kolektivni pogodbi. Prav tako ni bistveno, da Dogovor ni bil poslan ministru za delo, kot to določa 25. člen Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/2006 in nadalj.). Navedena opustitev nima vpliva niti na veljavnost Dogovora niti na presojo njegove narave. Kolektivna pogodba velja tudi v primeru, če ni vpisana v evidenco kolektivnih pogodb pri ministrstvu za delo.

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da terjatev iz naslova regresa za letni dopust za leto 2012 ob uveljavitvi Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012) še ni zapadla v plačilo. Z Dogovorom, ki ima naravo kolektivne pogodbe, je bila za javne uslužbence glede plačila regresa za letni dopust za leto 2012 določena ugodnejša pravica, kot pa jo je določal 131. člen ZDR. V 9. točki omenjenega Dogovora je bilo namreč določeno, da se regres za letni dopust izplača pri plači za april 2012. S tem Dogovorom je bila torej dogovorjena pravica, ki je za delavce ugodnejša, kot pa jo je določal ZDR (kar je skladno z členom 7/2 ZDR). Ker niti Zakon o dodatnih interventnih ukrepih (ZDIU12, Ur. l. RS, št. 110/2011) niti ZUJF nimata določbe, da naj bi navedena predpisa (v kolikor se nanašata na regres za leto 2012 za javne uslužbence) veljala retroaktivno za terjatve iz delovnega razmerja javnih uslužbencev, ki so pred uveljavitvijo teh zakonov že zapadle v plačilo (regres za leto 2012 za javne uslužbence pa je zapadel v plačilo ob izplačilu plače za mesec april 2012) so neutemeljeni pritožbeni očitki tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o vtoževanem zahtevku upoštevati 176. člen ZUJF. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevati tudi določbe Zakona o dopolnitvah Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (ZDIU12-A; Ur. l. RS, št. 43/2012), saj ta zakon na sporno razmerje ni mogel imeti učinka. Citirani predpis je namreč pričel veljati šele 4. 6. 2012, torej po že ugotovljeni zapadlosti regresa za letni dopust za leto 2012. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sklep Vlade RS z dne 26. 4. 2012 ni bil objavljen, ta akt vlade ni mogel predstavljati pravne podlage za kasnejšo zapadlost regresa za letni dopust. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.