Jedro

Prizadevanja pravdnih strank za ustanovitev nove družbe in začetek njenega poslovanja je treba obravnavati enotno kot njun skupen prispevek za pridobivanje skupnega premoženja. Zatrjevani dogovor o finančni konstrukciji, kako bosta pridobila finančna sredstva vsak od svojih sorodnikov, ne more imeti za posledico ločenega lastninskega režima pridobljenega premoženja. Vlaganj pri nastajanju skupnega premoženja namreč ni mogoče presojati ločeno po posameznih stvareh.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju o skupnem premoženju pravdnih strank, pridobljenem v času trajanja najprej izvenzakonske in nato zakonske skupnosti, odločilo tako, da je ugotovilo, da spadata v skupno premoženje tudi parc. št. 1275/2 in 1275/3, vl. št. 1391 k.o... in da sta deleža obeh enaka. Ker je toženka po razpadu življenjske skupnosti odsvojila skupno opremo v pekarni in slaščičarni v P., ji je naložilo, da mora tožniku plačati 12,500.000 SIT kot polovico vrednosti te opreme. Višji tožbeni zahtevek za plačilo 7,500.000 SIT kot polovico vrednosti odtujenega stanovanja je zavrnilo, ker je presodilo, da je bilo stanovanje toženkino posebno premoženje, zavrnilo pa je tudi presežni nasprotni tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbija odločitev glede naloženega plačila 12,500.000 SIT, uveljavlja pa revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Protispisnost razlogov prvostopenjske sodbe, da naj toženka ne bi imela nobenih navedb v zvezi z opremo za pekarno in slaščičarno, je pritožbeno sodišče napačno ocenilo kot nepomembno. Če bi se izvedli v vlogi z dne 26.2.2003 predlagani dokazi, bi sodišče pridobilo jasnejšo podlago za odločitev, čigava so bila denarna sredstva za nabavo te opreme in ali so bila res skupno premoženje, zlasti glede na dejstvo, da niso bila pridobljena z delom v zakonski zvezi. Med pravdnima strankama je obstajal dogovor o ustanovitvi skupnega podjetja v P. in dogovor, da bo vsak s svojimi sorodniki priskrbel sredstva za ureditev lokala in za nabavo opreme. Toženka je dobila denar za opremo od očeta in tete, nobenega dokaza pa ni, da bi bil denar dan tožniku ali obema skupaj. Ker gre za neodplačno naklonitev denarja toženkinih sorodnikov, je bila oprema lokala toženkino posebno premoženje, s katerim je lahko sama razpolagala.

V nadaljevanju revizija opozarja, da je tožnik potrdil, da se je vsak od njiju dogovoril s svojimi sorodniki, le da je zatrjeval posojilo, izjavil pa je, da do vračila denarja ni prišlo. Iz take tožnikove izpovedi toženka izpeljuje zaključek, da tožniku ničesar ne dolguje, ker je vsak od njiju ostal dolžan svojemu upniku, v skupno podjetje vložena posebna denarna sredstva pa so ustvarila le skupno izgubo, ker je oprema po delni amortizaciji ohranila le še uporabno vrednost, vlaganja v adaptacijo poslovnega prostora pa so ostala lastniku stavbe, od katerega tožnik ni zahteval povrnitve.

Po mnenju revidentke ima opustitev predlaganih dokazov za posledico pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, njihovo nejasnost in medsebojno nasprotje ter protispisnost sodbenih zaključkov. V nadaljevanju revidentka opozarja na napačno oceno izpovedi prič, ki da je v nasprotju s predlaganimi dokazi, na primer tetino oporoko, (nepodpisano) izjavo pri odvetniku, podatki o deležu v podjetju itd. Zato je zmoten zaključek, da je bila investicija pravdnih strank v P. skupna in enotna, ne pa sestavljena iz dveh ločenih delov, tožnikovega in toženkinega.

Protispisna je po mnenju revizije ugotovitev, da naj toženka ne bi prerekala zahtevka po višini. Res tega ni izrecno navedla, vendar je prerekanje višine jasno in nedvoumno glede na trditev, da je bila vsa oprema kupljena z njenimi posebnimi denarnimi sredstvi. Ker toženki ni bila dana možnost obravnavanja vseh predlaganih dokazov, je odločitev sodišča o opremi kot skupnem premoženju pravdnih strank materialnopravno zmotna.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Glede na vsebino revizije mora revizijsko sodišče uvodoma poudariti, da zaradi izrecne določbe iz tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Zato so v tej fazi postopka revizijsko sodišče in stranke vezani na tisto dejansko stanje, ki sta ga in kot sta ga ugotovili obe nižji sodišči. Prav v navedeni nedovoljeni smeri gredo mnoge od povzetih revizijskih trditev, ki pa jih revizijsko sodišče ni smelo obravnavati (izpodbijanje dokazne ocene zaslišanih prič, sklicevanje na predlagane, a neizvedene dokaze zaradi izpodbitja sprejete dokazne ocene, zatrjevanje, da je bil toženki denar za nabavo opreme lokala podarjen in ne posojen itd.).

Iz odločilnih dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da sta se pravdni stranki odločili za odprtje pekarne in slaščičarne v P. Za ustanovitev družbe in začetek dejavnosti sta potrebovali veliko denarja, ki sta ga pridobili od sorodnikov. Tako je toženka dobila od tete iz T. in od svojega očeta denar za nabavo strojev in opreme, tožnik pa od dveh bratov denar za preureditev (tujih) prostorov v poslovni lokal. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da sta tožnikova brata denar posodila, da je to storila tudi toženkina teta, iz izpovedi toženkinih staršev pa da ne izhaja zanesljivo, ali gre za njuno darilo ali posojilo. Vendar pa je sodišče hkrati poudarilo, da je investicija v P. obsegala adaptacijo poslovnih prostorov, ustanovitev družbe in nabavo opreme, ter da spada celotna investicija v skupno premoženje in zato ni mogoče govoriti o tem, da naj bi bili oprema lokala in vložek v adaptacijo prostorov dve ločeni stvari. Pritožbeno sodišče je potrdilo take dejanske ugotovitve in tudi materialnopravno presojo prvostopenjskega sodišča. Revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravni presoji obeh sodišč, da je treba prizadevanja pravdnih strank za ustanovitev nove družbe in začetek njenega poslovanja obravnavati enotno kot njun skupen prispevek za pridobivanje skupnega premoženja. Zatrjevani dogovor o finančni konstrukciji, kako bosta pridobila finančna sredstva vsak od svojih sorodnikov, ne more imeti za posledico ločenega lastninskega režima pridobljenega premoženja. Vlaganj pri nastajanju skupnega premoženja namreč ni mogoče presojati ločeno po posameznih stvareh. Takšna presoja bi bila v nasprotju s pravilom iz drugega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR; Ur.l. RS, št. 69/2004-UPB1) o upoštevanju vseh oblik dela in sodelovanja pri pridobivanju, upravi in ohranitvi skupnega premoženja. Denarna sredstva sta pravdni stranki od sorodnikov pridobili zaradi njunega skupnega namena ustanoviti skupno družbo in poslovati v njej. Ta namen sta tudi dejansko realizirali. Toženka tudi sicer ni zatrjevala, še manj pa dokazala, obstoja posebnega dogovora med pravdnima strankama, da naj bi za tisto premoženje, ki je bilo pridobljeno z denarjem sorodnikov, obstajal poseben dogovor o drugačnem lastninskem režimu.

Ko je prišlo do razpada življenjske skupnosti pravdnih strank, je prenehala s poslovanjem tudi njuna družba. Nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, na kakšen način je družba prenehala delovati, zatrjevali tudi nista morebitnega dogovora ob prenehanju družbe. Iz njunih skladnih navedb pa izhaja, da je toženka brez tožnikovega soglasja opremo lokala (po seznamu, ki poleg več strojev in različnega inventarja zajema tudi avtomobil in kamion) odpeljala in prodala (npr. avtomobil) ali vložila v novo družbo. Tako ravnanje je bilo v nasprotju z materialnopravnimi pravili o skupnem premoženju in o njegovi delitvi. Ker toženka predmetov nima več (razlogi za to v razmerju do tožnika niso pravno pomembni), mora tožniku namesto delitve v naravi povrniti vrednost njegovega deleža na odsvojeni opremi, da bo tožnik tako dosegel vsaj civilno delitev.

Ob materialnopravno pravilnem izhodišču za enotno obravnavanje investicije v P. so pravilni tudi razlogi pritožbenega sodišča, da ni pravno pomembna v postopku na prvi stopnji spregledana toženkina vloga z dokaznimi predlogi glede načina pridobitve denarnih sredstev za opremo lokala. V tej vlogi je namreč toženka ponudila dokaze le glede dela celotne investicije v P. in vztrajala pri ločenem obravnavanju oziroma pri trditvi, da je vsa oprema lokala njeno posebno, ne pa skupno premoženje. Zato je neutemeljen procesni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Materialnopravno zmotno pa je tudi toženkino izvajanje, ki ga izpelje iz (iztrganega dela) tožnikove izpovedi, da so vsi sorodniki denar le posodili, ne pa tudi darovali. Izhaja namreč spet iz ločenega obravnavanja celotne investicije glede na okoliščino, za posojilo katerih sorodnikov je šlo. Vendar pa skupno premoženje sestavljata tako njegova aktiva kot tudi njegova pasiva. Zato je zmotno stališče, da je vsaka od pravdnih strank ostala dolžnik le v razmerju do svojih sorodnikov.

Neutemeljeno je revizijsko stališče, da toženkine trditve o določenem posebnem premoženju "jasno in nedvoumno" vsebujejo tudi prerekanje višine deleža na tem premoženju. Režima skupnega in posebnega premoženja sta različna, zato njuno ugotavljanje terja s strani pravdnih strank ponujeno različno trditveno tako dejansko kot dokazno podlago. Toženka je nasproti tožnikovi trditvi o opremi lokala kot skupnem premoženju uveljavljala le nasprotno trditev, da gre za njeno posebno premoženje. Tožnikovi trditvi, da je delež pravdnih strank na celotnem in torej tudi tem delu skupnega premoženja enak, pa ni ugovarjala, nasprotno, tudi sama je z nasprotnim tožbenim zahtevkom glede dveh parcel uveljavljala enak delež in v tem delu tudi uspela. Zato je neutemeljen revizijski očitek izpodbijani sodbi, da je "protispisna" njena ugotovitev o toženkinem neprerekanju višine deležev na skupnem premoženju.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno toženkino revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).