Jedro

Upravni spor je dopusten le, če so izpolnjene procesne predpostavke, določene v 36. členu ZUS-1, med drugim tudi predpostavka obstoja pravnega interesa iz 6. točke prvega dostavka navedenega člena.

V obravnavani zadevi upravni spor ni dopusten, ker upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v pravico tožeče stranke ali njeno neposredno, na zakon oprto korist. Do podaljšanja roka (do 30. 6. 2010) je namreč v zadevi že prišlo, kar pomeni, da strankinega pravnega položaja odločitev sodišča, da tožbi v delu, ki se nanaša na ta sklep (o podaljšanju roka), ugodi, ne bi v ničemer izboljšala.

Izrek

I. Tožba zoper sklep Ministrstva za obrambo, Inšpektorata RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, št. 0611-3494/2009-10 z dne 23. 3. 2010, št. 0611-3494/2009-14 z dne 19. 5. 2010 in št. 0611-3494/2009-15 z dne 19. 5. 2010, se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Ministrstvo za obrambo, Inšpektorat RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami (v nadaljevanju prvostopenjski organ), je s sklepom o dovolitvi izvršbe, št. 0611-3494/2009-10 z dne 23. 3. 2010, dovolil izvršbo odločbe Inšpektorata RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, št. 0611-3494/2009-6 z dne 25. 1. 2010, ki je postala izvršljiva 16. 3. 2010. V navedenem sklepu je odredil, da mora v dodatnem roku, do 1. 5. 2010, zavezanec odpraviti nepravilnosti in pomanjkljivosti po odločbi z dne 25. 1. 2010 in odločil da bo, če zavezanec ne bo izvedel ukrepa iz prejšnje točke tega sklepa, zoper njega, kot prisilno sredstvo, uporabljena denarna kazen v višini 500 EUR. Dne 19. 5. 2010 je isti organ, na podlagi tožnikove vloge z dne 39. 4. 2010, izdal sklep, s katerim je vlogo za podaljšanje roka za odpravo pomanjkljivosti in nepravilnosti po odločbi z dne 25.1. 2010, zavrgel. Istega dne je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe št. 0611-3494/2009-15, v katerem je bil določen nov, dodaten rok za izpolnitev vseh obveznosti iz odločbe, ki se izvršuje, do 30. 6. 2010. Drugostopenjski upravni organ, Ministrstvo za obrambo, je na podlagi pritožbe A. d.d. izdal odločbo, s katero je pritožbene postopke zoper vse tri sklepe združil v en postopek in v 2. točki izreka odločil, da se pritožbe zoper sklep o dovolitvi izvršbe z dne 23. 3. 2010, sklep o dovolitvi izvršbe 19. 5. 2010 in sklep z dne 19. 5. 2010, zavrnejo.

Tožeča stranka odločitvi tožene stranke in izdanim sklepom o dovolitvi izvršbe oporeka. Navaja, da je prvostopenjski organ dne 25. 1. 2010 izdal odločbo št. 0611-3494/2009-6, s katero je od tožnice zahteval odpravo nepravilnosti ugotovljenih ob inšpekcijskem nadzoru, in sicer za točke 1 do 24 do 15. 3. 2010, za točko 25, pa do 15. 6. 2010. Dne 12. 3. 2010 je obvestila toženo stranko, da je nepravilnosti od 1 do 22 točke izreka v celoti odpravila, dne 29. 6. 2010 je sporočila odpravo nepravilnosti v točki 23 do 24 in dne 12. 7. 2010 po točki 25. Teh dejstev drugostopenjski organ ni ugotavljal, kot je to storil v drugem primeru, ki se je nanašal na predor Golovec, čeprav je šlo za enak postopek odprave napak. Pojasnjuje, da je s prvim sklepom, št. 0611-3494/2009-10 z dne 23. 3. 2010, prvostopenjski organ določil dodaten rok za odpravo pomanjkljivosti, do 1. 5. 2010. V sklepu št. 0611-3494/2009-14 z dne 19. 5. 2010 je prvostopenjski organ zavrgel vlogo tožeče stranke za podaljšanje roka, s sklepom št. 0611-3494/2009-15 z istega dne, pa je podaljšal rok za odpravo pomanjkljivosti do 30. 6. 2010. Kljub temu, da je tožeča stranka v dodatnem roku izpolnila vse obveznosti, je 2. 9. 2010, v izogib prisilni izterjavi, plačala denarno kazen v višini 1000,00 EUR.

V nadaljevanju pojasnjuje, da ji je bil s prvim sklepom postavljen nerealen dodatni rok za odpravo pomanjkljivosti (do 1. 5. 2010), saj je bila izpolnitev obveznosti odvisna od ravnanja tretjega. Neutemeljeno je bila z drugim sklepom zavržena pravočasno vložena vloga za podaljšanje roka. Gre za rok, ki ga je mogoče na prošnjo prizadete osebe podaljšati, če so podani opravičeni razlogi (tretji odstavek 99. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Utemeljeni razlogi za podaljšanje roka so obstajali, saj bi listine, s katerimi bi se odpravile nepravilnosti, moral potrditi Urad RS za zaščito in reševanje, Izpostava Kranj, torej je bil pogoj, ki ga je postavil prvostopenjski organ, odvisen izključno od ravnanje tretjega organa. Da je to res, potrjuje tudi ravnanje prvostopenjskega organa, ki je v tretjem sklepu samovoljno podaljšal rok za izpolnitev obveznosti do 30. 6. 2010, kljub istega dne izdanemu sklepu o zavrženju prošnje za podaljšanje roka. Dejstvo, da je izrek denarne kazni nepravilen, pa potrjuje tudi, da je tožeča stranka odpravila vse pomanjkljivosti znotraj postavljenega roka, do 30. 6. 2010, zato je treba plačano denarno kazen povrniti. Iz navedenega razloga je, ob nespornem dejanskem stanju, razvidna napačna presoja upravnega organa, zato so podani vsi pogoji za spor polne jurisdikcije. Če bi sodišče presodilo, da ti pogoji niso izpolnjeni, pa tožeča stranka predlaga odpravo izpodbijanih odločb ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu upravnemu organu.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem pojasnjuje pravno naravo aktov izdanih v izvršilnem postopku, ki so bili izdani z namenom prisilne odprave pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti po odločbi organa prve stopnje z dne 25. 1. 2010, ki je postala izvršljiva 16. 3. 2010. Naloženih ukrepov tožeča stranka ni izvršila v celoti, niti se na izdano odločbo ni pritožila, zato je bilo treba, skladno s 290. členom ZUP, izdati sporne sklepe. Pojasnjuje, da tožeča stranka naloženih obveznosti v določenem roku ni izpolnila. Ne strinja se s tožbeno navedbo, da je prvostopenjski organ samovoljno podaljšal rok za izpolnitev obveznosti in se v tej zvezi sklicuje na določbo 293. člena ZUP. Vlogo tožeče stranke bi bilo sicer treba vsebinsko obravnavati, ne zavreči, saj je bila izpolnjena procesna predpostavka iz ZUP, da je bilo zoper izvršilni akt vloženo pravno sredstvo, vendar tudi pri vsebinski obravnavi vloge, zato ker ni bil izkazan verjetni nastanek škode, zahtevku za podaljšanje roka ne bi bilo mogoče ugoditi. Rok za izpolnitev obveznosti iz inšpekcijske odločbe je materialni rok, zato ni bilo mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 99. člena ZUP, v povezavi z 68. členom ZUP, kot je to storil prvostopenjski organ. V zvezi z zahtevkom za povrnitev plačane kazni pa pojasnjuje, da je tožeča stranka denarno kazen plačala vnaprej, o sami odpravi nepravilnosti pa je prvostopenjski organ obvestila po poteku roka, dne 12. 7. 2010, zato je zahtevek za vračilo plačanega zneska denarne kazni neutemeljen. Nerazumljiv je tudi predlog sodišču, naj se ji rok za odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti po sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 23. 3. 2010 podaljša, saj tožeča stranka izrecno navaja, da je v celoti odpravila ugotovljene nepravilnosti. Navedeno namreč izhaja tudi iz priloženih obvestil o odpravi pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti, št. 34-13/10-DD z dne 29. 6. 2010 z dne 12. 7. 2010. K I. točki izreka: Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: V skladu z določbo prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Navedeni določbi pomenita, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, če pa gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu samo, če tako določa zakon.

Sodišče ugotavlja, da sta v tem upravnem sporu izpodbijana sklepa o dovolitvi izvršbe, Ministrstva za obrambo, Inšpektorata RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, št. 0611-3494/2009-15 z dne 19. 5. 2010 in št. 0611-3494/2009-10 z dne 23. 3. 2010, po svoji naravi akta procesne narave. V obravnavani zadevi namreč tožeča stranka izpodbija sklepa o dovolitvi izvršbe, ki sta bila izdana na podlagi prvega odstavka 298. člena ZUP. S sklepom št. 0611-3494/2009-15 z dne 19. 5. 2010 (in prej s sklepom št. 0611-3494/2009-10 z dne 23. 3. 2010 ) je prvostopenjski organ ugotovil, da je odločba št. 0611-3494/2009-6 z dne 25. 1. 2010, izdana v inšpekcijskem postopku (izvršilni naslov), s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da v tam navedenem roku odpravi pomanjkljivosti, postala izvršljiva 16. 3. 2010, zato je dovolil njeno izvršbo in določil dodaten rok za izpolnitev obveznosti. S tako ugotovitvijo (in odločitvijo) ni posegel v nobeno pravico, obveznost ali pravno korist tožeče stranke. Tožeča stranka v tožbi sicer zatrjuje, da je v času izdaje tega sklepa nepravilnosti že odpravila, vendar sodišče ugotavlja, da gre za podatek, ki ga listine upravnega spisa, niti kasnejše navedbe tožeče stranke, ne podpirajo. Ker vsebinsko odločitev o tožnikovi pravici, obveznosti in posledično pravni koristi vsebuje izvršilni naslov, odločba Inšpektorata RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, št. 0611-3494/2009-6 z dne 25. 1. 2010, ki je postala izvršljiva 16. 3. 2010, s katero je bila tožeči stranki naložena odprava nepravilnosti, se prej navedena obveznost z izpodbijanima sklepoma le prisilno izvršuje.

Ker po presoji sodišča izpodbijana sklepa nista upravna akta v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1 in tudi ne sklepa iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ju ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Iz navedenega razloga je moralo sodišče tožbo zoper navedena akta, na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavreči. Upravni spor je dopusten le, če so izpolnjene procesne predpostavke, določene v 36. členu ZUS-1, med drugim tudi predpostavka obstoja pravnega interesa iz 6. točke tega člena. Po navedeni določbi sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Vsakdo, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati potrebni pravni interes oziroma pravo varstveno potrebo, kar pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi zanj pomenilo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma bi pomenila izboljšanje njegovega položaja. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, ves čas trajanja upravnega spora. Po presoji sodišča navedena procesna predpostavka v delu spora, v katerem je tožeča stranka zahtevala odpravo sklepa Ministrstva za obrambo, Inšpektorata RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, št. 0611-3494/2009-14 z dne 19. 5. 2010, s katerim je upravni organ zavrgel vlogo za podaljšanje roka za odpravo pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti, ni izpolnjena. Ta ugotovitev pomeni, da v obravnavani zadevi upravni spor ni dopusten, ker upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v pravico tožeče stranke ali njeno neposredno, na zakon oprto korist. Do podaljšanja roka (do 30. 6. 2010) je namreč v zadevi že prišlo, z izdajo sklepa št. 0611-3494/2009-15 z dne 19. 5. 2010, kar pomeni, da strankinega pravnega položaja odločitev sodišča, da tožbi tožeče stranke v delu, ki se nanaša na prej citirani sklep ugodi, ne bi v ničemer izboljšala. Zaradi navedenega je očitno, da izpodbijani sklep Ministrstva za obrambo, Inšpektorata RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, št. 0611-3494/2009-14 z dne 19. 5. 2010, ne posega več v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo treba zavarovati v tem upravnem sporu.

Ker po presoji sodišča izpodbijani sklep ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, je moralo sodišče tožbo zoper sklep št. 0611-3494/2009-14 z dne 19. 5. 2010, na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavreči. K II. točki izreka: Tožeča stranka je ob vložitvi odgovora na tožbo zahtevala povrnitev stroškov postopka. Ker skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, je moralo sodišče zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrniti.