Jedro

Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku. Smisel prepovedi je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena – bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek ali kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore. Ne gre pa za sodbo presenečenja v primeru, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se stranka ne strinja.

Sodišče je pravilno zaključilo, da nedobrovernost najemnika zemljišča posredno pomeni tudi nedobrovernost lastnika, saj je lastnik svoja upravičenja izvajal preko najemnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da obstoji stvarna služnost hoje in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi in s kmetijskimi stroji po poti, ki poteka po celotnem severnem delu nepremičnine parc. št. 689/1, k. o. X, v smeri vzhod – zahod in v širini treh metrov, last tožene stranke, kot služečega zemljišča, v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št 688/1, k. o. X kot gospodujočega zemljišča, sicer last tožeče stranke (I. točka izreka). V II. točki izreka je odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

2. Tožnik takšne odločitve ne sprejema in zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo.

S pritožbo uveljavlja vse zakonsko določene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je izdalo sodbo presenečenja, saj mu ni omogočilo učinkovitega izjavljanja v postopku glede tega, da kot bistveno šteje dejstvo zamika struge potoka in nastanka dveh parcel, pri čemer je del ene parcele »končal« v strugi potoka. Zato v tej smeri ni predlagal nobenega dokaza, niti podal navedb, saj je štel, da med pravdnima strankama ni spora o tem, da se zatrjevana služnostna pot nanaša na nepremičnino parc. št. 689/1, k. o. X. Toženca sta dokazovala, da je pot potekala z druge strani, nikoli pa nista navedla, da nista bila lastnika nepremičnine, po kateri je potekala služnost. Sodišče svoje odločitve ne bi smelo opreti na ugotovitev, da je sporna nepremičnina postala del struge potoka, zato služnostne poti ni več. Za takšen zaključek bi moralo angažirati izvedenca geodetske stroke, ki bi izmeril zamik struge potoka. Napačen je zaključek sodišča, da se je pot preko mostu uporabljala od leta 2007; uporabljala se je že od leta 2006, ko so bili mostovi zgrajeni. Ti so bili zgrajeni z javnimi sredstvi in za namen dostopa do vseh nepremičnin, ki so na levi strani potoka, o čemer bi izpovedala priča A. A., čigar zaslišanje je sodišče napačno zavrnilo. Dejstvo, da sta toženca aprila oz. začetek maja z nasipom zemlje na svojo parcelo onemogočila dostop preko mosta, ne vpliva na tek priposestvovalne dobe. Sodišče je napačno zaključilo, da je bil tožnik oz. njegov najemnik nedobroveren, saj za kaj takšnega ni zadosti dokazov.

3. Toženca v odgovoru na pritožbo pritrjujeta zaključkom prvostopenjskega sodišča ter pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi odločitev prvostopenjskega sodišča. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik uvodoma navaja, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo presenečenja, saj mu ni dalo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in ni zagotovilo učinkovitega varstva pravic. Strank ni opozorilo, da sta pomembni le dejstvi zamika struge potoka in nastanka dveh parcel; pri čemer je parcela, po kateri naj bi se izvrševala služnostna upravičenja, postala del struge potoka, zato služnostne poti ni več. V tej smeri ni podal nobenih navedb in ni predlagal dokazov.

6. Pritožbeni očitki so neutemeljeni. Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku. Smisel prepovedi je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena – bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek ali kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore.1 Ne gre pa za sodbo presenečenja v primeru, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se stranka ne strinja. V obravnavanem primeru prvostopenjsko sodišče ni štelo, da bi bil tožbeni zahtevek po tožbi utemeljen na kakšni drugi podlagi, ki je tožnik ni mogel predvideti, temveč ga je zavrnilo zato, ker je na podlagi danih tožbenih trditev in izvedenih dokazov zaključilo, da služnostna pot pred izgradnjo mostu C ni potekala po parceli tožencev (kot to uveljavlja tožnik), temveč po parceli, ki je z izgradnjo mostov in regulacijo potoka ter širitvijo ceste „končala“ v strugi potoka, in tako ne obstaja več.

7. Podlago za takšen zaključek je prvostopenjsko sodišče imelo v trditvenih navedbah tožencev, ki sta že v prvi (l. št. 27) ter podrobneje v četrti pripravljalni vlogi (l. št. 76) izpostavila dejstvo, da tožnik služnostne poti (pred letom 2007) nikoli ni uporabljal po zatrjevanih nepremičninah, kot tudi, da toženca nikoli nista bila lastnika nepremičnin parc. št. 689/2 in parc. št. 690/2, obe k. o. X. Zmotne so pritožbene navedbe, da toženca nista trdila, da nista bila lastnika nepremičnin, kjer je potekala zatrjevana služnost, kot tudi, da se tožnik glede tega ni mogel izreči. Iz tožnikove šeste pripravljalne vloge izhaja, da je navedbe glede zamika struge in lastništva severnega dela nepremičnin, prej parc. št. 689 in parc. št. 690, k. o. X, označil za nepomembne.

8. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da se je vse od leta 1947 pa do izgradnje mostu (leta 2007) uporabljala pot čez potok, ki se je nato nadaljevala tik ob potoku čez takratni parc. št. 690 in 689, obe k. o. X, ter se za tožnika, njegove pravne prednike in najemnike zaključila na parc. št. 688, k. o. X (glej prilogo B15). Navedeno so potrdile priče B. B., C. C., C. B., D. C., D. D., E. E., F. E. in F. F., nenazadnje pa takšnemu poteku poti pritrjuje tudi tožnik v pritožbi. Z izgradnjo mostov in regulacijo struge potoka pa so bile parcele št. 690, 689 in 688, vse k. o. X, razdeljene na dva dela. Severni deli teh parcel, ki so ležali tik ob potoku, so dobili oznake parc. št. 690/2, 689/2 in 688/2, vse k. o. X, in so s širitvijo ceste dejansko postali del struge potoka, kot je to pravilno obrazložilo že prvostopenjsko sodišče. 9. Za takšen zaključek prvostopenjsko sodišče ni potrebovalo pomoči izvedenca geodetske stroke, kot to neutemeljeno izpostavlja pritožnik. Slednji v pritožbi navaja, da bi lahko sodišče le na podlagi meritev izvedenca geodetske stroke ocenilo, do kolikšnega zamika struge potoka je prišlo in kolikšen je bil dejanski poseg v takratno nepremičnino parc. št. 689, k. o. X. Da bi sodišče moralo angažirati izvedenca geodetske stoke, pritožnik trdi šele v pritožbi; v postopku pred sodiščem prve stopnje takšnega dokaznega predloga ni podal, poleg tega pa dokaz z izvedencem niti ni bil potreben. Dokazni postopek je pokazal, da se je struga potoka premaknila za sedem metrov, kar je sodišče zaključilo tako na podlagi PISO posnetkov kot tudi na podlagi pričanj F. E. in posredno F. F. Pritožnik sicer poudarja, da gre za laični izpovedbi prič, čemur pa ne gre v celoti slediti. Res je, da priči nista strokovnjaka, vendar sta prebivalca vasi in jima je regulacija potoka dobro znana. O njej sta lahko izpovedala iz lastnih zaznav in izkušenj. Glede na to, da tožnik vtožuje služnostno pot v širini treh metrov, struga potoka pa se je premaknila za sedem metrov, je življenjsko logično, da je del nepremične takratne parc. št. 689, k. o. X, kjer je potekala pot (to je na severnem delu, tik ob potoku), postal del potoka.

10. Drugi odstavek 225. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) določa, da v primeru, če se služeča nepremičnina razdeli, ostane stvarna služnost samo na tistih delih, na katerih se je izvrševala. Glede na to, da so zgolj severni deli takratnih parcel št. 690 in št. 689, obe k. o. X, mejili na potok G. in je tam tudi dejansko potekala služnostna pot hoje in vožnje, je stvarna služnost ostala na nepremičnini parc. št. 689/2, k. o. X, ki pa nikoli ni bila v lasti tožencev. S prodajno pogodbo z dne 21. 4. 2016 sta kupila parc. št. 689/1 in št. 690/1, obe k. o. X. To sta dela prejšnjih parcel 690 in 689, ki nikoli nista mejila na potok. Že iz navedenega jasno izhaja, da pot do izgradnje mostu nikoli ni potekala po parc. št. 689/1, zato tudi do priposestvovanja služnosti na parc. št. 689/1 ni moglo priti.

11. Glede obdobja po izgradnji mostov je sodišče na podlagi izpovedb tožnika ter prič B. B., C. C., C. B., D. C. in E. E. pravilno zaključilo, da se je pot za potrebe obdelave tožnikovega zemljišča preko mostu C in nato čez parc. št. 689/1 do tožnikove parc. št. 688/1, k. o. X, dejansko uporabljala od junija 2007 pa do aprila oz. začetka maja 2017, ko sta toženca onemogočila prehod preko nujne parcele. V tem času se desetletna priposestvovalna doba iz prvega odstavka 217. člena SPZ še ni iztekla. Pritožnik v pritožbi izpostavlja, da je most C začel uporabljati že leta 2006, ko naj bi bil ta dejansko zgrajen. Vendar gre za pritožbeno novoto. V tožbi je namreč zatrjeval, da je pot preko mostu C začel uporabljati šele leta 2009. Trditve predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, saj pritožnik ni izkazal opravičljivega razloga za njihovo neuveljavljanje v postopku pred sodiščem prve stopnje.

12. Nesprejemljive so pritožbene navedbe, da navoz zemlje na parc. št. 689/1, k. o. X, v aprilu oz. začetku maja 2017 ne vpliva na tek priposestvovalne dobe ter da ne izkazuje slabe vere služnostnih upravičencev. Navedenemu ni mogoče slediti, saj iz dopisa z dne 16. 5. 2017, ki ga je tožnik naslovil na prvo toženko, izhaja, da ta ne dovoljuje prevozov preko parc. št. 689/1 in da je z dovozom zemlje tožniku preprečila prevoze. Tožnik oz. njegov najemnik se je zavedal, da mu toženca prevozov preko njune parcele ne dovoljujeta, zato vsaj od aprila oz. začetka maja 2017 ni moč govoriti o dobri veri priposestvovalca. S tem pa ni izpolnjen eden izmed pogojev za uspešno priposestvovanje stvarne služnosti po prvem odstavku 217. člena SPZ. Dobroveren je namreč tisti, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da ni upravičen do služnosti.

13. Nedobrovernost najemnika in posredno tožnika že pred letom 2017 potrjuje tudi pričanje F. F. Ta je povedal, da je bil poleg, ko je H. H., bivši lastnik toženkinih parcel, E. E. rekel, „da nima kaj hoditi čez most in njegovo parcelo, saj ima pot z zgornje strani“. Po oceni priče je do tega dogodka prišlo nekje med letoma 2010 in 2014, še preden se je H. zemlja prodala. Pritožnik takšnemu zaključku sodišča nasprotuje in navaja, da ena priča ni dovolj za ugotovitev nedobrovernosti najemnika ter da je neživljenjsko, da bi H. H., ki je prav tako vedel za služnostno pot, njeno uporabo prepovedal šele med letoma 2010 in 2014, pri čemer se je pot uporabljala vse od leta 1947 dalje.

14. Pritožnikove navedbe izkazujejo, da ne ločuje med služnostno potjo, ki je obstajala do izgradnje mostov (do leta 2007) in potjo od junija 2007 dalje. H. H. je tožnikovemu najemniku prepovedal uporabo mostu in dostop preko njegove parcele 689/1 in ne poti preko potoka, ki je obstajala včasih. Prvostopenjsko sodišče je v sodbi obrazložilo, da F. F. ni sorodstveno povezan s pravdnima strankama ter da v postopku ni bilo izkazano, da bi zasledoval kakršenkoli interes v predmetni pravdi, zato je njegovemu pričanju verjelo. Takšne dokazne ocene ne more omajati zatrjevanje tožnikovega najemnika E. E., da mu nikoli nihče ni prepovedoval dostopa, ker ima jasne koristi od izida te pravde. Sodišče je pravilno zaključilo, da nedobrovernost najemnika zemljišča posredno pomeni tudi nedobrovernost lastnika, saj je lastnik svoja upravičenja izvajal preko najemnika.

15. Pritožnikove navedbe glede namena izgradnje mostov so nepomembne. Zato je sodišče utemeljeno zavrnilo zaslišanje predlagane priče A. A., ki naj bi izpovedal o razlogih in finančnih sredstvih za izgradnjo mostov v X. Iz tožnikove trditvene podlage ne izhaja, da bi predlagana priča vedela izpovedati o tem, ali je tožnik dobroverno uporabljal zatrjevano služnostno pot, kar pa je v obravnavani zadevi relevantno.

16. Nesprejemljive so pritožbene navedbe, da je sodišče s svojo odločitvijo tožniku odvzelo dostop do njegove parcele. Dokazni postopek je pokazal, da lahko tožnik do svoje parcele z javne ceste dostopa tudi na druge načine; pot preko mostu C tako ne predstavlja edine možne poti.

17. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere - skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP - pazi po uradni dolžnosti, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Pritožnik s pritožbo ni uspel, stroški odgovora na pritožbo pa ne predstavljajo potrebnih izdatkov, saj v njem podane navedbe niso prispevale k odločitvi o pritožbi (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018.