Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bila s prodajno pogodbo z dne 17.4.1973 tožnici prodana stavba in pravica uporabe zemljišča, na katerem stavba stoji (fundus). Revizijsko sodišče soglaša s pravno ugotovitvijo drugostopnega sodišča, da je bila le takšna prodaja stavbe v družbeni lastnini, ki je izključevala prenos pravice uporabe na zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo (funkcionalno zemljišče), v skladu s takrat veljavnim določilom 2. odst. 6. člena Zakona o prometu z zemljišči in stavbami (Ur.l. SFRJ št. 43/65).

Po nadaljnjih ugotovitvah sodišča druge stopnje delavca tožene stranke, ki sta bila dne 18.4.1990 prisotna pri odmeri funkcionalnega zemljišča, nista imela pooblastil za sklenitev pogodbe; tožena stranka pa tudi ni storila kakšnih dejanj, ki bi lahko pomenile njeno soglasje za prenos pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču na tožnico.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da ji kot lastnici stanovanjske hiše parc. št. .. k.o. .. pripada tudi funkcionalno zemljišče v izmeri ... m2 na delu parcele ... k.o. ..., ki je v uporabi tožene stranke in ki v naravi predstavlja zemljišče med železniško progo na jugu in obstoječo cesto na severu, omejeno z v izreku prvostopne sodbe navedenimi točkami po skici sodnega izvedenca kot sestavnega dela sodbe. Zavrnilo je tudi zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine za prenos te pravice. Ugotovilo je, da je tožnica s kupno pogodbo kupila le stavbo stoječo na parceli št. ... (sedaj ...) in pravico uporabe te parcele kot stavbišča, ne pa tudi pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču. Več tudi ni mogla kupiti, saj je takrat veljavno določilo 2. odst. 6. člena Zakona o prometu z zemljišči in stavbami določalo, da se z odtujitvijo stavbe, ki je družbena lastnina, pridobi pravica uporabe zemljišča, na katerem stoji stavba in to določilo torej ni določalo pravice prenosa uporabe zemljišča, ki je potrebno za redno rabo stavbe. Tudi ni bil sklenjen dogovor med pravdnima strankama o funkcionalnem zemljišču. Predstavnika tožene stranke namreč nista bila pooblaščena za zastopanje tako, da bi bil lahko sklenjen veljaven sporazum o funkcionalnem zemljišču. Drugostopno sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo prvostopno sodbo. Pritrdilo je dejanskim in pravnim zaključkom prvostopnega sodišča. Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Uveljavlja revizijske razloge iz 385. člena ZPP. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da se pritožbi ugodi in prvostopna sodba spremeni tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oz. razveljavi obe sodbi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. Navaja, da bi lahko sodišče razsodilo v skladu s sedaj veljavnimi določili zakona, sprejetim v letu 1977. Spremembo Zakona o prometu z zemljišči in stavbami je narekovala praksa, saj je onemogočal v nekaterih primerih dostop do kupljenih nepremičnin, kaj šele redno uporabo nepremičnin. Sodišče bi moralo iz načela pravičnosti upoštevati za tožnico ugodnejši temelj pridobitve funkcionalnega zemljišča, ki je obstajal ob vložitvi njenega zahtevka. Tožnici gre torej pravica do funkcionalnega zemljišča zaradi sedaj obstoječih predpisov in sodne prakse. Sodišče bi se lahko oprlo tudi na 24. člen ZTLR. Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo tudi glede vprašanja dogovora strank o funkcionalnem zemljišču. Na ogledu je namreč tožena stranka soglašala z odmero zemljišča. Dogovor z dne 18.4.1990 je pomenil le strokovno konkretizacijo funkcionalnega zemljišča zaradi izvedbe meritev v kataster in zemljiško knjigo, dogovor med strankama pa je bil prvič sklenjen že v letu 1973. Ne drži ugotovitev obeh sodišč, da sta bila delavca tožene stranke le v strokovno pomoč izvedencu geometru brez pooblastil za sklepanje pravnih poslov. Zemljišče je bilo zamejničeno s soglasjem obeh strank. Sodišče bi moralo verjeti izvedencu, ki je smatral oba delavca tožene stranke za uradna predstavnika, saj sta aktivno sodelovala pri merjenju. Zoper izvedensko mnenje zastopniki tožene stranke tudi niso ugovarjali.

Revizija je bila v skladu s 3. odstavkom 390. člena ZPP vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavil in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revidentka v uvodu revizije navaja, da uveljavlja razloge iz 385. člena ZPP - torej vse revizijske razloge. V nadaljnjem besedilu revizije pa obrazlaga le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zato je revizijsko sodišče preizkušalo pravilnost izpodbijane sodbe le na podlagi tega razloga, po uradni dolžnosti pa je pazilo ali ni bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP (člen 386 ZPP). Te revizijsko sodišče ni ugotovilo, pritrdilo pa je materialno pravnim razlogom sodišča prve in druge stopnje.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bila s prodajno pogodbo z dne 17.4.1973 tožnici prodana stavba in pravica uporabe zemljišča, na katerem stavba stoji (fundus). Revizijsko sodišče soglaša s pravno ugotovitvijo drugostopnega sodišča, da je bila le takšna prodaja stavbe v družbeni lastnini, ki je izključevala prenos pravice uporabe na zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo (funkcionalno zemljišče), v skladu s takrat veljavnim določilom 2. odst. 6. člena Zakona o prometu z zemljišči in stavbami (Ur.l. SFRJ št. 43/65). Po cit. zakonski določbi se je namreč z odtujitvijo stavbe v družbeni lastnini lahko prenesla le pravica uporabe zemljišča, na katerem stavba stoji (fundus); glede zemljišč je bil torej v tem primeru mogoč le takšen obseg prodaje, kot izhaja iz sporne pogodbe. Revidentka se pri tem neutemeljeno zavzema za uporabo določb kasneje veljavnega zakona, ki je dovolil tudi prenos pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču (revidentka očitno misli na Zakon o prometu z nepremičninami, ki je začel veljati v letu 1977 in ki je nadomestil Zakon o prometu z zemljišči in stavbami). S tem se nedopustno sklicuje na zakonske določbe, ki v času nastanka spornega pogodbenega razmerja še niso veljale. Revizijsko sklicevanje na 24. člen ZTLR v spornem primeru tudi ne more biti uspešno, saj ureja povsem drugo situacijo pridobitve pravic na nepremičninah - gradnjo na tujem svetu.

Po nadaljnjih ugotovitvah sodišča druge stopnje delavca tožene stranke, ki sta bila dne 18.4.1990 prisotna pri odmeri funkcionalnega zemljišča, nista imela pooblastil za sklenitev pogodbe; tožena stranka pa tudi ni storila kakšnih dejanj, ki bi lahko pomenile njeno soglasje za prenos pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču na tožnico. Ta dejstva je drugostopno sodišče pravilno pravno presodilo, ko je izključilo obstoj pogojev za veljavno sklenitev dogovora o funkcionalnem zemljišču med pravdnima strankama. Pri tem je utemeljeno upoštevalo tiste določbe ZOR, ki določajo pravila za nastanek zastopniškega razmerja (2.odst.84. člena ZOR) oz. ki urejajo pravne posledice v primeru, ko sklene pogodbo neupravičena oseba in ko ni soglasja pristojnega organa potrebnega za sklenitev pogodbe (55. oz. 88. člen ZOR). Revidentka obstoj veljavnega pooblastilnega razmerja utemeljuje tudi s trditvami, da je izvedenec štel oba delavca za "uradna predstavnika" tožene stranke, ker sta aktivno sodelovala pri merjenju zemljišča. Te trditve so za oceno, ali sta bila delavca tožene stranke pooblaščena za sklenitev pogodbe, pravno nepomembne (cit. 2. odst. 84. člena ZOR, po katerem upravičenost za zastopanje temelji na zakonu, statutu ali drugem samoupravnem splošnem aktu, aktu pristojnega organa ali na izjavi volje zastopanega). Za oceno, ali je bilo sklenjena veljavna pogodba, je pravno neupoštevno tudi revizijsko sklicevanje, da zastopniki tožene stranke niso ugovarjali izvedenskemu mnenju.

Tožnica torej ni izkazala pravne podlage za pridobitev pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču, kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje. Njen zahtevek je bil zato materialnopravno pravilno pravnomočno zavrnjen.

Revizijsko sklicevanje na dogovor o funkcionalnem zemljišču, ki naj bi bil sklenjen že v letu 1973, pa posega v dejansko podlago sodb obeh sodišč, ki takšnega dogovora nista ugotovili; v dokazno oceno posegajo tudi navedbe revidentke, ki sodiščema očitajo, da sta nekritično upoštevali izpovedbe delavcev tožene stranke o neobstoju pooblastila za sklenitev pogodbe. Teh revizijskih trditev revizijsko sodišče ni moglo upoštevati glede na določbo 3. odst. 354. člena ZPP, po kateri revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Glede na povedano je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).