Jedro

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo plače za oktober in november 2015, saj ni prejela niti plačilnih list niti plače. Prav tako je s tožbo zahtevala plačilo regresa za leti 2014 in 2015 ter odpravnino, ker ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je iz tožbenih navedb ugotovilo, da tožena stranka svojih obveznosti do tožeče stranke ni poravnala. Pri svoji odločitvi se je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 41. člena ZDR-1, ki ureja obveznost plačila, 131. člena ZDR-1, ki ureja plačilo regresa in 108. člena ZDR-1, ki ureja odpravnino, ki delavcu pripada ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati neizplačano plačo za september 2015 v znesku 790,73 EUR bruto ter po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2015 do plačila (I. točka izreka); obračunati in plačati neizplačano plačo za oktober 2015 v znesku 79,07 EUR bruto ter po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2015 do plačila (II. točka izreka); obračunati regres za letni dopust za leto 2014 v znesku 900,00 EUR bruto, plačati od tako obračunanega zneska predpisane dajatve in tožeči stranki izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 dalje do plačila (III. točka izreka); obračunati 11/12 regresa za letni dopust za leto 2015 v znesku 825,00 EUR bruto, plačati od tako obračunanega zneska predpisane dajatve in tožeči stranki izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 dalje do plačila (IV. točka izreka) in izplačati odpravnino v znesku 298,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2015 do plačila (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 171,34 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper navedeno zamudno sodbo vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo in zamudno sodbo izpodbija z navedbo, da je tožeča stranka prejela plačo za mesec september v neto znesku 510,40 EUR, nakazano dne 15. 10. 2015 in sicer od bruto višine 655,20 EUR in da je prejela plačo za mesec oktober v neto znesku 611,07 EUR, nakazano dne 26. 11. 2015; od bruto višine 801,00 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 in nasl., ZPP) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zlasti na kršitve iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo. Glede na dejansko stanje, ki izhaja iz tožbenih navedb, je sodišče prve stopnje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

5. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318. členu ZPP. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor, vendar v roku iz 277. člena ZPP na tožbo ni odgovorila, čeprav jo je sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 277. člena ZPP opozorilo na posledice v primeru, da ne bo odgovorila na tožbo v danem roku. Če tožena stranka odgovora na tožbo ne poda v zakonskem roku, je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP dolžna izdati zamudno sodbo s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo in ne oporeka tožbenemu zahtevku, se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Dejanske tožbene navedbe se štejejo za resnične in priznane zato, ker jim tožena stranka ni pravočasno (v odgovoru na tožbo) oporekala. Zato v nadaljnjem postopku, tj. v pritožbi, domnevne netočnosti in neresničnosti v tožbi navedenih dejstev, ne more uspešno uveljavljati niti dokazovati, da je svoje obveznosti poravnala. Ker v pritožbi ni mogoče oporekati višini vtoževanih terjatev niti ugovarjati, da so obveznosti poravnane, pa tudi naknadno šele v pritožbenem postopku predloženih dokazov ni mogoče upoštevati. Zamudna sodba se namreč iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati, ker to ni dopustno glede na določbo drugega odstavka 338. člena ZPP.

6. Sodišče presoja sklepčnost tožbe na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične. Iz tožbenih navedb je jasno razvidno, katere terjatve iz delovnega razmerja tožeča stranka uveljavlja s tožbo in v kakšni višini, ker tožena stranka svojih obveznosti iz delovnega razmerja ni poravnala. Pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP je torej izpolnjen. Izpolnjen pa je tudi dodatni pogoj iz 4. točke prvega odstavka istega člena ZPP, da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana, saj med tožbenimi navedbami in predloženimi dokazi ni nikakršnega nasprotja. Izpodbijana zamudna sodba je tudi materialnopravno pravilna in v skladu s predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo kot pravno podlago za svojo odločitev.

7. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo plače za oktober in november 2015, saj ni prejela niti plačilnih list niti plače. Prav tako je s tožbo zahtevala plačilo regresa za leti 2014 in 2015 ter odpravnino, ker ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je iz tožbenih navedb ugotovilo, da tožena stranka svojih obveznosti do tožeče stranke ni poravnala. Pri svoji odločitvi se je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 41. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013, ZDR-1), ki ureja obveznost plačila, 131. člena ZDR-1, ki ureja plačilo regresa in 108. člena ZDR-1, ki ureja odpravnino, ki delavcu pripada ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

8. Ker se zamudna sodba ne more izpodbijati iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tudi ni mogoče upoštevati dokazov, predloženih šele v pritožbenem postopku. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka uveljavlja ta pritožbeni razlog. Dejstvo, da je tožena stranka svoje obveznosti do tožeče stranke delno poravnala namreč v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati. Če je terjatev, v kateri je bilo razsojeno z zamudno sodbo, v resnici poravnana, pa lahko tožena stranka to uveljavlja v morebitnem postopku izvršbe v zvezi z navedeno sodbo.

9. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).