Jedro

Po 210. členu zakona o dedovanju odloči zapuščinsko sodišče v zapuščinskem postopku o pravnih vprašanjih v zvezi z veljavnostjo in vsebino oporoke. S tožbo v tej pravdni zadevi pa zahteva tožeča stranka ravno ugotovitev, o kateri je pristojno sodišče že pravnomočno odločilo. Zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo, kar je sodišče druge stopnje potrdilo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo na ugotovitev, da darilno pismo z dne 18.11.1988, ki ga je podpisala zapustnica in s katerim po smrti izroča vse svoje premoženje tožencema s pogojem, da jo bosta oskrbovala oz. živela do smrti, ni oporoka. Pritožbo tožeče stranke proti temu sklepu je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti sklepu sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge, zlasti pa kršitev materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sklep tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma, da ugotovi, da oporoka ni veljavna. V obrazložitvi revizije navaja, da darilno pismo z dne 18.11.1988 ni oporoka, ker je v njem pogoj dosmrtnega oskrbovanja darovalke. Lahko bi bila le darilna obljuba ali pogodba o dosmrtnem preživljanju, za kar pa se zahteva posebna obličnost. Navaja tudi, da tožba na ugotovitev, da darilno pismo ni oporoka, vsebuje tudi trditev, da je oporoka neveljavna.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki je vložila odgovor na revizijo. V njem poudarja, da je bilo o zahtevku tožeče stranke že pravnomočno odločeno v zapuščinskem postopku. Predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka v reviziji ni pojasnila, katere določbe Zakona o pravdnem postopku naj bi bile kršene z izpodbijanim sklepom. Revizijsko sodišče je izpodbijani sklep po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Po 210.čl. Zakona o dedovanju odloči zapuščinsko sodišče v zapuščinskem postopku o pravnih vprašanjih v zvezi z veljavnostjo in vsebino oporoke. Tožeča stranka je že v zapuščinskem postopku po pok. ugovarjala, da zapustničine listine z dne 18.11.1988 z naslovom darilno pismo ne priznava za oporoko. S sklepom Temeljnega sodišča v ... je bilo pravnomočno ugotovljeno, da se zapustničina pismena izjava z dne 18.11.1988 šteje za pismeno oporoko pred pričami. Tožeča stranka se proti omenjenemu sklepu ni pritožila. S tožbo v tej pravdni zadevi pa zahteva ravno ugotovitev, o kateri je pristojno sodišče že pravnomočno odločilo. Zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo, kar je sodišče druge stopnje potrdilo.

Tožeča stranka se ne more uspešno sklicevati na to, da vsebuje njena tožba tudi trditev, da oporoka ni veljavna. Po 2.čl. ZPP sodi sodišče v mejah postavljenih zahtevkov. Pri tem je vezano na trditveno gradivo, s katerim stranka obrazlaga svoj zahtevek. Glede na navedbe tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje, je bilo o njeni tožbi pravilno odločeno.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1.odst. 154.čl., 1.odst. 155.čl. in 1.odst. 160.čl. ZPP. Tožeča stranka nosi svoje revizijske stroške, ker z revizijo ni uspela, tožena stranka pa nosi stroške odgovora na revizijo, ker teh v konkretnem primeru ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške, ki jih mora povrniti nasprotna stranka.