Jedro

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno pojasnilo, da lahko neveljavnost vpisa v sodni register sanira le tožba za ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register.

Tožnica bi v konkretnem primeru svoje koristi lahko zavarovala le s pravočasno vložitvijo tožbe na ugotovitev ničnost vpisa, vložene pred potekom prekluzivnega roka določenega v tretjem odstavku 41. člena ZSReg. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnica nima več pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek na ničnost pogodbe, saj na podlagi navedene ugotovitve same po sebi nima nobene pravne koristi. Zaradi zamude prekluzivnega roka za vložitev tožbe, ugotovitve ničnosti vpisa v sodni register in vzpostavitve prejšnjega stanja v registru ne more več doseči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo spremembo tožbe (točka I izreka). Zavrnilo je (primarni) tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o neodplačni odtujitvi poslovnega deleža družbe S. d. o. o., L., sklenjene pri notarju M. K. dne 24. 11. 2008 med prvim in drugim tožencem in za ugotovitev ničnosti vpisa M. S. v poslovnem/sodnem registru z dne 24. 11. 2008 pri tej družbi ter zahtevek, da se pri poslovnem/sodnem registru pri navedeni družbi vpiše izbris poslovnega deleža družbenika M. S. in se vpišeta J. S. in O. S. kot skupna imetnika 100 % poslovnega deleža družbe (točka II izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se pri poslovnem registru pri navedeni družbi vpiše izbris poslovnega deleža družbenika M. S. in se vpiše J. S. kot imetnik 100 % poslovnega deleža ter da je prvi toženec dolžan skleniti s tožečo stranko pogodbo med družbeniki, na podlagi katere bo poslovni delež razdeljen na dva nova poslovnega deleža, vsakega v nominalni višini 50 % osnovnega kapitala družbe in bo na podlagi te pogodbe iz enoosebne družbe nastala družba z dvema družbenikoma (točka III izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.592,05 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico.

3. Tožeča stranka v pritožbi navaja naslednje pritožbene razloge: - Med izrekom in razlogi sodbe obstoji očitno nasprotje. Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da je sporna pogodba o prenosu poslovnega deleža nična, bi moralo tožbenemu zahtevku najmanj v tem delu ugoditi.

- Določba tretjega odstavka 41. člena Zakona o sodnem registru (v nadaljevanju ZSReg), ki časovno omejuje pravico do uveljavljanja ničnosti vpisa, je v neposrednem nasprotju z določbami OZ, ki urejajo ničnost pogodbe in je neustavna, saj posega v ustavno pravico tožnice do zasebne lastnine in je v nasprotju z načelom pravne države in pravne varnosti iz 2. člena Ustave RS. Pravica do uveljavljanja ničnosti je časovno neomejena in ne ugasne. Ničnost ima enake posledice, kot da pogodba sploh ne bi bila sklenjena. Če je pogodba nična, je absolutno neučinkovita in ne more biti podlaga za vpis v sodni register. Ker je uveljavljanje ničnosti pogodbe kot temelja za vpis v sodni register časovno neomejeno, je nujno, da se posledično ugotovi tudi ničnost takšnega vpisa in njegov izbris ter se posledično odredi pravilen vpis, pri čemer navedeno ne more in ne sme biti časovno omejeno. Zaupanje slabovernih pridobiteljev vknjiženih pravic v sodni register v trajnost obstoječega položaja ne more imeti prednosti pred zaščito ustavno varovane lastninske pravice, katere pomen se izraža prav v njeni absolutnosti in nezastarljivosti (primerjaj sklep II Ips 54/2012). Tudi sodišče Evropske unije je zavzelo jasno stališče, da časovno omejevanje učinka ničnosti ni dopustno.

- Sodišče prve stopnje bi moralo na podlagi ugotovitve ničnosti temelja za vpis v sodni register odrediti pravilen vpis v sodni register, zato ima tožnica pravni interes za ugotovitveni zahtevek na ničnost pogodbe.

- Deklaratorna narava ugotovitve ničnosti ima za posledico, da stranke, ki so sklenile ničen pravni posel izvedo za ničnost šele z vročitvijo sodne odločbe, s katero je ničnost ugotovljena. Zastaranje zahtevka zato začne teči šele z dnem, ko postane pravnomočen ugotovitveni izrek sodbe o ničnosti pravnega posla.

- Sporna pogodba je nična tudi zato, ker je prvi toženec razpolagal z nedoločenim deležem zakoncev na skupnem premoženju Pravno nevzdržno je stališče sodišča prve stopnje, da bi bila iz tega razloga pogodba le izpodbojna, ker je šlo za razpolaganje s točno določeno stvarjo, ki je bila predmet skupnega premoženja. Ob takšnem razumevanju določbe 54. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) noben posel ne bi bil ničen, ker je jasno, da je v realnosti mogoče razpolagati zgolj s posameznimi stvarmi.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da obstoji očitno nasprotje med izrekom in obrazložitvijo oziroma razlogi sodbe, ker naj bi sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ugotovilo, da je sporna pogodba nična, v izreku pa je tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti sporne pogodbe zavrnilo.

7. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno pojasnilo, da lahko neveljavnost vpisa v sodni register sanira le tožba za ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register na podlagi 41. člena Zakona o sodnem registru (Ur. l. RS, št. 54/07 in naslednji, v nadaljevanju ZSReg). Tretji odstavek 41. člena ZSReg določa, da je treba tožbo za ugotovitev, da je vpis v sodni register ničen, vložiti v 30 dneh od dneva, ko je vložnik izvedel za razloge ničnosti, ni pa več dopustna, ko pretečejo tri leta od vpisa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila sprememba družbenika na podlagi sporne pogodbe v sodni register vpisana 24. 11. 2008, kar pomeni, da je objektivni rok za vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti potekel 24. 11. 2011. Tožnica bi v konkretnem primeru svoje koristi lahko zavarovala le s pravočasno vložitvijo tožbe na ugotovitev ničnost vpisa, vložene pred potekom prekluzivnega roka določenega v tretjem odstavku 41. člena ZSReg. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnica nima več pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek na ničnost pogodbe, saj na podlagi navedene ugotovitve same po sebi nima nobene pravne koristi. Zaradi zamude prekluzivnega roka za vložitev tožbe, ugotovitve ničnosti vpisa v sodni register in vzpostavitve prejšnjega stanja v registru ne more več doseči. Zaradi poteka prekluzivnega roka za vložitev tožbe za ugotovitev, da je vpis v sodni register ničen, za odločitev v obravnavanem primeru ni pomembno ali je prvi toženec pri sklenitvi pogodbe o prenosu poslovnega deleža ravnal z nedopustnim nagibom, kar bi narekovalo zaključek, da je sporna pogodba nična in da je bil drugi toženec kot imetnik celotnega poslovnega deleža družbe S. d. o. o., L. v sodni register vpisan brez pravne podlage opisane na podlagi neveljavne pogodbe, kot zmotno meni pritožnica.

8. Sodišče prve stopnje je torej tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe pravilno zavrnilo zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožnice za uveljavljanje tega zahtevka, zato zatrjevana kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v obravnavanem primeru ni podana.

9. Tudi ne drži, da je že na podlagi ugotovitve ničnosti temelja za vpis v sodni register podana podlaga za odreditev pravilnega vpisa v sodni register in bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve, da je pogodba nična, odrediti nov oziroma pravilen vpis v sodni register, ki bi odražal zakonito lastninsko situacijo. Novega vpisa v sodni register, s katerim bi bilo vzpostavljeno (prejšnje oziroma novo) stanje, kot ga predlaga tožeča stranka, ni mogoče izvršiti, ne da bi prišlo do ugotovitve ničnosti prejšnjega vpisa v sodni register, skladno z določbami 41. člena ZSReg.

10. Zmotno je stališče tožeče stranke, da je zato, ker pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne (93. člen OZ) nujno, da se posledično ugotovi ničnost takšnega vpisa in njegov izbris ter se posledično odredi pravilen vpis, pri čemer navedeno ne more in ne sme biti časovno omejeno. Tožeča stranka je imela možnost tožbo za ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register uveljavljati v roku treh let, odkar je izvedela za navedeni vpis. Tožnici je bila zagotovljena pravica do tožbe za ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register, v njeni dispoziciji pa je bilo, ali bo pravno varstvo svojih pravic udejanila. Zgolj zaradi časovne omejitve uveljavljanja tožbe za ugotovitev, da je vpis v sodni register ničen po tretjem odstavku 41. člena ZSReg, pravica do uveljavljanja ničnosti pogodbe ni izvotljena. Sodni register je javna knjiga, namenjena vpisu in objavi podatkov glede družb in drugih subjektov vpisanih v sodni register. Vpis v sodni register je namenjen zagotovitvi varnosti v pravnem prometu. Časovna omejitev uveljavljanja ugotovitve ničnosti vpisa v sodni register je v skladu z načelom sorazmernosti, zaradi zagotovitve zaupanja v podatke javne knjige in varnosti pravnega prometa. Zato določitev prekluzivnega roka za vložitev te tožbe ne pomeni posega v lastninsko pravico tožnice in tudi ne kršitve načela pravne države. Glede na jasno zakonsko dikcijo, določil prvega in tretjega odstavka 41. člena ZSReg tudi ni mogoče razlagati tako, da bi veljala le v situacijah, ko je bil temelj za vpis, za katerega se uveljavlja ničnost, izpodbojna pogodba in ne nična pogodba. V abstraktnem pojmu „neveljavna listina“ so zajete tako izpodbojne kot tudi nične listine. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da sodišče določb 41. člena ZSReg ni razlagalo ustavno skladno, oziroma da je citirana določba v neskladju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave RS in posega v ustavno pravico tožnice do zasebne lastnine.

11. Prav tako tožeča stranka tudi ne more uspeti s sklicevanjem na sodbo sodišča Evropske unije v zadevi Francisco Gutierrez Naranjo proti Cajasur Banco S.A.U. in ostali, združene zadeve C-154/15, C-307/15 in C-308/15, v kateri naj bi sodišče zavzelo jasno stališče, da časovno omejevanje učinka ničnosti ni dopustno. Predmet navedene odločbe je bila razlaga določb direktive Sveta 93/13/PGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah. Ne držijo pritožbene trditve, da gre v obravnavani zadevi za razlago splošnih pravnih institutov, ki zajemajo prav vsa področja. Iz točke 69 citirane določbe izhaja, da je sodišče Evropske unije presodilo, da je določitev razumnih rokov v interesu pravne varnosti za pravna sredstva, katerih posledic nespoštovanja je prekluzija združljiva s pravom Unije (sodba z dne 6. oktobra 2009 Asturcom Telecomunicaciones, C- 40/08, točka 41).

12. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na Sklep VSRS II Ips 54/2012 z dne 21. 11. 2013. V tej zadevi je bilo reviziji ugodeno zaradi zmotne materialnopravne presoje nižjih sodišč, ki ni upoštevalo novega, v času odločanja veljavnega zakona ZZK-1, ki izbisne tožbe časovno ni omejeval, prej veljavni zakon pa je določal prekluzivni rok. V obravnavanem primeru gre za drugačno situacijo, saj veljavni ZSReg določa prekluzivni rok za tožbo na ugotovitev ničnosti vpisa.

13. Brezpredmetno je tudi pritožbeno razpravljanje o teku zastaralnih rokov. Rok iz tretjega odstavka 41. člena ZSReg je prekluzivni rok. To pomeni, da po preteku roka treh let od vpisa v sodni register tožba ni več dopustna. Pravila zastaranja se v primeru prekluzije ne uporabljajo (345. člen OZ).

14. Sodna praksa je zavzela enotno stališče, da je pravni posel, s katerim eden od zakoncev razpolaga s stvarjo, ki sodi v skupno premoženje zakoncev izpodbojen, pravni posel s katerim razpolaga z nedoločenim deležem na skupnem premoženju pa ničen, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.1 Zato je zmotno tudi pritožbeno stališče, da je sporna pogodba nična na podlagi določil 54. člena ZZZDR.

15. Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, ker pritožbeno sodišče kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti ni zasledilo (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Sodišče je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so bistvene za odločitev o pritožbi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. čelna ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške.

1 Sodba VSL I Cp 2723/2015 z dne 25. 11. 2015 in Sodba in sklep VSL I Cp 1680/2006 iz dne 6. 9. 2006 in tam citirana sodna praksa.