Jedro

Ker tožeča stranka zahteva ugotovitev dolgov v trenutku razveze zakonske zveze, ima po 61. členu ZZZDR pravni interes, da se poleg aktive ugotovi tudi pasiva na skupnem premoženju. Krediti so namreč nastali zaradi nakupa premoženja, ki spada v skupno prmeoženje.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, pritožbi tožeče stranke pa delno ugodi in se sodba ter sklep razveljavita, razen glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka N.M.R., da je skupno premoženje ena petina hiše 34 v Ljubljani z ustreznim deležem na hiši, nadalje zavrnitev glede zahtevka na vpis solastnine na tožnico do 3/20 te nepremičnine in na izročitev listine z zemljiškoknjižnim dovoljenjem za vpis solastninskega deleža v zemljiško knjigo in vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nerazveljavljenem delu (zavrnilni del izreka glede hiše) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku M. N.R.(v nadaljevanju tožeče stranke), delno pa je ugodilo tožbenemu zahtevku B.R.(v nadaljevanju tožena stranka) glede obsega in deleža na skupnem premoženju. Tožbo tožeče stranke je zavrglo v delu, s katerim je zahtevala ugotovitev, da skupno premoženje predstavljajo tudi dolgovi iz naslova neplačanih posojil na dan razveze v znesku 20.671 DEM.

Tožeča stranka vlaga pritožbo v delu, s katerim ni uspela. Sodišče prve stopnje je odločilo, da gradbeni material iz prvega posojila ni skupno premoženje, utemeljilo z izpodvedbo toženčevih staršev in priče M.K., bivšega moža toženčeve sestre. Ni res, da bi toženčeva starša izročila denarna sredstva. Nepravilno je, da je sodišče denarno vrednost po prvem posojilu upoštevalo kot prispevek toženčevih staršev pri nakupu avtomobila in na ta način dodatno zmanjšalo obseg skupnega premoženja. Tega denarja starši niso izročili, gradbeni material je bil vgrajen v hišo toženčeve sestre, zato bi sodišče moralo ugotoviti, da v skupno premoženje spada tudi celotna vrednost dobljenega posojila. Finančna sredstva za avtomobil Yugo 45, ki so jih dali toženčevi starši, je bilo darilo in pomoč obema pravdnima strankama. Ni jasno, zakaj sodišče šteje izpovedbo tožničine sestre za neprepričljivo in upošteva le zneske 5.000 DEM iz ročnega zapisa toženčevih staršev. Seznami toženčeve matere ne morejo predstavljati verodostojnega dokaza. Nepravilna je odločitev v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da v skupno premoženje ne spada polovica stanovanja oziroma 1/5 nepremičnine v V.naselju. Sodišče ni upoštevalo izpovedbe tožeče stranke, da je bilo dogovorjeno, da bo tašča vzela kredit, da pa ga bosta odplačevala skupaj. Res tožeča stranka nima listinskih dokazov, vendar je izpovedala o tem. Res je bila darilna pogodba potem razvezana, vendar je tožeča stranka odplačevala posojilo v prepričanju, da je priznanje deleža na hiši jasno. Ima pravni interes za ugotovitev stanja dolgov na dan razveze. Ob razvezi je treba ugotoviti aktivo in pasivo oziroma bi bilo sodišče dolžno to upoštevati pri določitvi deleža na skupnem premoženju. Če je sodišče zavrglo ugotovitveni zahtevek, bi moralo to upoštevati pri deležu tožeče stranke. Sodišče ni upoštevalo navedbe tožnice, da je toženec veliko porabil za svoje potrebe v športu, tenisu, kolesarjenju in smučanju.

Tožena stranka se pritožuje zoper del sodbe, kjer sodišče ugotavlja višino solastninskega deleža. Res je bilo razmerje med plačama, tako kot ugotavlja sodišče. Če sta bila siceršnja prispevka strank enaka, bi moral biti rezultat 60 proti 40 procentov in ne toliko višji v korist tožnice. Nepravilna je odločitev o pravdnih stroških.

Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke.

Obe pritožbi sta utemeljeni, razen pritožbe tožnice v delu, kolikor izpodbija zavrnilni del sodbe, ki se nanaša na tožničin zahtevek v zvezi z deležem na hiši na naslovu naselje 34 z ustreznim dajatvenim delom tožbenega zahtevka.

Sodišče odloči v mejah postavljenega zahtevka (2. čl. ZPP/77 v zvezi z določbo 498. čl. ZPP/99). Pri tem je sodišče vezano tako na trditveno podlago kot na tožbeni zahtevek. Tožeča stranka je zastavila tožbeni zahtevek tako, da je na čas ob razvezi zakonske zveze zahtevala ugotovitev obsega aktive in pasive, ki sta ga zakonca med zakonsko zvezo ustvarila. Nato je postavila zahtevek,da je njen delež 75 %, toženčev pa 25 %. V zadnjem delu zahtevka pa je opravila časovni premik in premoženje, ki je v času postavitve modificiranega tožbenega zahtevka (pripravljalna vloga na list. št. 61 do 64 z dne 4.3.1997, to premoženje ocenila na zahtevek v SIT z devizno klavzulo in zahtevala izplačilo protivrednosti 20.845,25 DEM ter postavila dajatveni zahtevek na izstavitev listine v zvezi s solastnino hiše na naselju 34, kot je opisan v zahtevku na list. št. 64. V predzadnjem odstavku zahtevka je določilo razdružitev premoženja glede neodplačanih dolgov v skupni vrednosti 20.671 DEM.

Tožena stranka pa je postavila svoj zahtevek, kaj ne spada v skupno premoženje in sicer material, nakupljen po prvem posojilu z dne 3.6.1988 in z dne 4.8.1989. Za določeno premoženje pa je menila, da je skupno in sicer po seznamu z dne 3.3.1982 (zahtevek toženca iz nasprotne tožbe na list. št. 1 in 2 združenega spisa II P 853/96).

Gre torej za različna zahtevka in za različne pristope ugotavljanja in določitve deleža na skupnem premženju obeh zakoncev. Ob taki podlagi pa je sodišče delno sledilo predlogu tožeče stranke glede obravnavane zadeve, delno predlogu tožene stranke, delno pa je v sodbi samo začrtalo način obravnavanja. Pri tem je štelo, da ni dopustno ugotavljati stanja dolgov, ampak da mora v tem primeru tožnica postaviti dajatveni tožbeni zahtevek, saj sicer nima pravnega interesa. Pri tem je sodišče prezrlo določbo 61. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. list SRS št. 14/89), ki določa, da se pred ugotavljanjem deleža vsakega zakonca na skupnem premoženju ugotovijo dolgovi in terjatve zakoncev do tega premoženja. V konkretnem primeru pa tožeča stranka trdi, da so bila sredstva iz kreditov vložena v premoženje, ki naj bi bilo skupno. O tem pravnem problemu je zavzelo stališče že Vrhovno sodišče RS (primerjaj poročilo VSS št. 2/79, stran 42), ki pravi, da se prispevni deleži zakoncev morajo časovno povezovati z nastajanjem skupnega premoženja in poznejši čas, ko je skupno premoženje že pridobljeno s kritjem kupnine ali cene storitev, vpliva na deležno razmerje v obliki vračanja kreditov in posojil, ki se nanašajo na že pridobljeno premoženje, katera od pravdnih strank jih je vračala in iz katerih virov. Sodišče torej ugotovi kaj je skupno premoženje (stvari, pravice in dolgovi), kakšen je delež enega zakonca pri pridobivaju in kakšen delež drugega. Če ostanejo dolgovi neodplačani, jasno pa je kdo jih bo odplačal (to ravno tožeča stranak v pravdi trdi), bo treba to upoštevati pri oceni deleža na premoženju, ki sta ga zakonca med zakonsko zvezo pridobila tudi iz kreditov. Zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka nima pravnega interesa za postavitev ugotovitvenega zahtevka.

Ker je sodišče prve stopnje v tem delu tožbo zavrglo, gre pa za del zahtevka, ki lahko vpliva na vse ostale zahtevke (razen glede zavrnitve odločitve o solastninskih deležev na hiši), je bilo treba sodbo in sklep razveljaviti, in v tem obsegu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča so namreč ostala pravnorelevantna dejstva neugotovljena (370. čl. ZPP).

V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje v mejah razčiščevalne dolžnosti pozove obe pravdni stranki, da postavita ustrezna tožbena zahtevka in ju časovno uskladita. Pravilno je namreč izhodišče, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje in ki ga ponuja tožnica, da gre za ugotavljanje obsega premženja, ki je časovno obstajalo ob razvezi zakonske zveze (aktive in pasive). Vendar je treba pri tem opozoriti, da je v oceni prispevkov pravdnih strank treba ugotoviti vse prispevke v tolarjih ali vse v protivrednosti DEM v določenem trenutku, sicer zadeve niso primerljive. V nadaljevanju se bo tudi treba opredeliti in enotno uporabiti dokazno oceno glede prispevkov toženčevih staršev. Pri tem je treba upoštevati, da oba bivša zakonca trdita, da je avtomobil znamke Uno 45 skupno premoženje zakoncev in ne v solasti s toženčevimi starši. Gre za premičnino, ki ne more biti 59 % v solasti pravdnih strank, v preostalem delu pa nekoga ki ga ni v pravdi. Če gre za odločanje o solastni stvari, bi tudi solastniki morali biti v pravdi, sicer je takšen tožbeni zahtevek treba zavrniti, saj gre za enotne in nujne sospornike. Predvsem pa je treba upoštevati, da nobena od pravdnih strank ne trdi, da bi s posojenim denarjem toženčeva starša pridobila solastninsko pravico na avtomobilu. To je sodišče razsodilo mimo tožbene podlage obeh pravdnih strank.

Treba pa je pojasniti tožeči stranki, da v tožbenem zahtevku ne more že opraviti razdružitve skupnega premoženja (gre za zahtevek, ki se nanaša na ugotovitev vrednosti in nato plačilo te vrednosti tožeči stranki). Obravnavanje zadeve je začrtano z materialnopravno podlago in v tem delu je treba pritrditi sodišču prve stopnje, da se v konkretnem primeru ne da opraviti še razdružitve skupnega premoženja.

Nejasno pa je ostalo dejansko stanje glede zahtevkov pravdnih strank v zvezi z materiali, ki so bili kupljeni s tremi posojili. V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje razmeji, kateri materiali so bili kupljeni iz katerih posojil in kdo je ta posojila odplačal. Če se bo izkazalo, da so posojila bila porabljena za material v zvezi s skupnim premoženjem, ostali pa so še dolgovi, bo treba upoštevati kolikšni so ti dolgovi in kdo jih bo odplačal. Pri tem je treba opozoriti na nejasno obrazložitev sodbe na strani št. 13 in ki se nanaša na toženčev nasprotni tožbeni zahtevek v zvezi s posebnim premoženjem. Treba bo ugotoviti, za katero premoženje gre, kaj je bilo z odkupom kredita s strani toženčevih staršev, saj sodišče prve stopnje v obrazložitvi ugotavlja, da je to njegovo posebno premoženje, ki ga je upoštevalo v zvezi z avtomobilom znamke Uno 45. Pritožba tožeče stranke pa je neutemeljena v delu, ko napada zavrnilni del sodbe glede odločitve, da ne spada v skupno premoženje 1/5 lastninskega deleža na hiši 34. Pritožba trdi, da je sodišče zmotno opravilo dokazno oceno in da bi moralo verjeti njej, da je sodelovala pri odplačilu dolgov. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zavrnitivjo tega dela zahtevka verjelo predvsem listinski dokumentaciji, katero je predložila tožena stranka. Ugotovilo je, da je šlo najprej za nakup stanovanja (pogodba z dne 24.1.1994). Na pogodbi so bili le toženec in njegova mati. Kredite za nakup stanovanja pa je najela P.R. in toženec oz. pri zadnjem kreditu je sodeloval tudi D.R.. Sodišče je pravilno ocenilo tožničino izpoved v zvezi s sodelovanjem pri nakupu tega stanovanja. Nakup je urejala toženčeva mama, ki je bila zaposlena pri prodajalcu, to je podjetju SCT. Toženčeva mati je tudi dobila kredite in o tem predložila tudi dokaze. Tožnica pa ni vedela natančneje povedati o načinu odplačevanja teh kreditev, za katere trdi, da naj bi bili plačani tudi od njene plače. Ker je toženec dokazal, da je bilo to stanovanje plačano z njegovim posebnim premoženjem in s sredstvi njegove matere, kar je sodišče pravilno štelo tožencu v korist, tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi sodelovala pri nakupu stanovanja na Kuzmičevi. Nato je toženec svoj solastninski delež menjal z očetom in pridobil lastninsko pravico na hiši 34, pri čemer sta z očetom zamenjala solastninske deleže. O poteku dogodkov jasno pove tudi darilna pogodba med zakoncema, ki je bila pozneje razvezana. Če bi držale trditve tožeče stranke, da je ves čas bilo nesporno, da je tudi pridobila solastni delež na hiši, ne bi bila sklenjena darilna pogodba s takšno vsebino, kot jo sodišče ugotavlja iz darilne pogodbe iz priloge A 2. Zato je ta del tožbenega zahtevka pravilno zavrnjen, saj gre za tožničino posebno premoženje.

Ker je sodišče v tem delu na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materalno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožnice v tem delu zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu (368. čl. ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 166. čl. ZPP.