Jedro

Toženec ima pravni interes vložiti pritožbo zoper sklep, za katerega meni, da pomeni kršitev njegove pravice do meritorne odločitve o zahtevku, glede katerega se je že spustil v obravnavanje.

Tožnik je lastnik nepremičnine in toženec v tej nepremičnini stanuje brez pravnega naslova ter brezplačno. Zato ima tožnik po 219. členu ZOR pravico, da mu toženec nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Toženčeva korist je bila v tem, da je brezplačno uporabljal tujo nepremičnino, po sodni praksi pa je nadomestilo za takšno korist (tako imenovana uporabnina) enaka znesku povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar.

Dejstvo, da je toženec zoper pravnomočno odločitev o predhodnem vprašanju vložil revizijo, ni razlog za prekinitev postopka po 1. točki prvega odstavka 206. člena ZPP.

Izrek

Revizija zoper sodbo se zavrne.

Reviziji zoper sklep se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik (zemljiškoknjižni lastnik hiše) je zoper toženca vložil tožbo za plačilo uporabnine, ker brez pravnega naslova stanuje v njegovi hiši. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo plačilo uporabnine v višini 18.551,97 EUR za obdobje treh let. Zahtevek za plačilo višje uporabnine za to obdobje je zavrnilo. Poleg tega je izdalo sklep o ustavitvi postopka glede dela tožbe, ki ga je tožnik umaknil. 2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženčevo (v izreku je pomotoma navedeno „tožnikovo“) pritožbo zoper obsodilni del sodbe in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrglo je toženčevo (v izreku je pomotoma navedeno „tožnikovo“) pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka, ker je ugotovilo, da toženec zanjo nima pravnega interesa.

3. Toženec vlaga revizijo zoper sodbo in sklep pritožbenega sodišča zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodbe pritožbenega sodišča ni mogoče preizkusiti, ker ni jasno, čigava pritožba je bila zavrnjena oziroma zavržena. Sodišče bi moralo prekiniti postopek do odločitve v postopku za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe (s katero je toženec tožniku prodal sporno nepremičnino) in v postopku za ugotovitev ničnosti pooblastila nepremičninskemu posredniku (ki je sklenil to pogodbo v imenu toženca). Sodišče ni ugotavljalo koristi, ki jo je imel toženec od uporabe, temveč zgolj uporabnino v višini povprečne tržne najemnine. Pri tem ni upoštevalo stroškov, ki jih je plačeval toženec. Tudi sicer je način izračuna uporabnine nepravilen. Sodišči sta upoštevali zgolj mnenje izvedenca, ki je pri izračunu uporabil neprimerljive nepremičnine, ostale dokaze pa sta prezrli. S sklepom o zavrženju pritožbe zoper sklep o ustavitvi postopka je pritožbeno sodišče kršilo toženčevo pravico do pritožbe. Toženec ima pravni interes za vsebinsko odločitev o delu zahtevka, glede katerega se je že spustil v obravnavanje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanja ZPP) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija zoper sklep o ustavitvi postopka je utemeljena. Revizija zoper sodbo ni utemeljena.

Revizija zoper sklep o ustavitvi postopka.

6. Tožnik je umaknil tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo višje uporabnine in uporabnine za drugo obdobje, kar je uveljavljal s spremembo tožbe. Toženec v umik ni privolil. Sodišče prve stopnje je štelo, da se toženec še ni spustil v obravnavanje spremenjene tožbe, zato je kljub toženčevemu nasprotovanju izdalo sklep o ustavitvi postopka. Toženec se je zoper sklep o ustavitvi pritožil, pritožbeno sodišče pa je njegovo pritožbo zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Obrazložilo je, da odločitev ni v škodo toženca, ker bi (glede na utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju) zoper njega zanesljivo bila izdana obsodilna sodba.

7. Pritožbeno sodišče je z izpodbijanim sklepom kršilo toženčevo pravico do pritožbe. Toženec ima pravni interes vložiti pritožbo zoper sklep, za katerega meni, da pomeni kršitev njegove pravice do meritorne odločitve o zahtevku, glede katerega se je že spustil v obravnavanje.

8. Zaradi tega je revizijsko sodišče sklep pritožbenega sodišča o zavrženju revizije na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v nov postopek.

Revizija zoper sodbo

9. Očitek, da odločitve ni mogoče preizkusiti, ker iz izreka pritožbenega sodišča izhaja, da je zavrnjena tožnikova pritožba (pravilno bi bilo toženčeva), ni utemeljen. Gre za očitno pomoto, ki jo lahko pritožbeno sodišče kadarkoli popravi. Iz uvoda in iz obrazložitve očitno izhaja, da je zavrnjena toženčeva pritožba, zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10. Odločitev nižjih sodišč, da ima tožnik pravico do plačila uporabnine, je materialnopravno pravilna. Sodišči sta namreč ugotovili (na te ugotovitve pa je revizijsko sodišče po tretjem odstavku 370. člena ZPP vezano), da je tožnik lastnik nepremičnine in da toženec v tej nepremičnini stanuje brez pravnega naslova ter brezplačno. Zato ima tožnik po 219. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika) pravico, da mu toženec nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe.

11. Očitek, da bi moralo sodišče prekiniti postopek do odločitve v postopku za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe (s katero je toženec tožniku prodal sporno nepremičnino in na podlagi katere se je tožnik vpisal v zemljiško knjigo), ni utemeljen. Toženčev zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe je bil pravnomočno zavrnjen. Dejstvo, da je toženec zoper pravnomočno odločitev vložil revizijo, pa ni razlog za prekinitev postopka po 1. točki prvega odstavka 206. člena ZPP.(1) Prav tako ni utemeljen očitek, da bi moralo sodišče prekiniti postopek do odločitve o ničnosti pooblastila nepremičninskemu posredniku (ki je v toženčevem imenu sklenil prodajno pogodbo). V tej zadevi je toženec vložil tožbo le zoper nepremičninskega posrednika zaradi ugotovitve ničnosti pooblastila. Tudi če bi sodišče temu zahtevku ugodilo, to ne bi vplivalo na veljavnost prodajne pogodbe med tožencem in tožnikom in na to, da je tožnik lastnik nepremičnine. Zato odločitev ne more pomeniti rešitve predhodnega vprašanja.

12. Toženec nima prav, da sodišči nista ugotavljali višine njegove koristi. Njegova korist je bila v tem, da je brezplačno uporabljal tujo nepremičnino, po sodni praksi pa je nadomestilo za takšno korist (tako imenovana uporabnina) enako znesku povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar.(2) Poleg tega toženec niti v reviziji ne pojasni, katere stroške naj bi nižji sodišči upoštevali pri izračunu uporabnine.

13. Ostale navedbe v zvezi z načinom izračuna uporabnine (da nepremičnine, s katerimi je izvedenec sporno nepremičnino primerjal, niso primerljive in da podatki o legi nepremičnine niso pravilni) pomenijo nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Nekonkretiziranega očitka, da je sodišče prezrlo dokaze, na podlagi katerih bi bila uporabnina nižja, pa revizijsko sodišče ni upoštevalo.

14. Razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija zoper sodbo, torej niso podani. Zato je bilo treba revizijo v tem delu na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

15. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem in četrtem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej Vesna Rijavec, v: Lojze Ude in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, Založba Uradni list RS in Gospodarski Vestnik Založba, Ljubljana, 2006, stran 307 in sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 392/96 z dne 17. 12. 1997. Op. št. (2): Glej npr. sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 533/2001 z dne 23. 5. 2003, II Ips 395/2003 z dne 18. 12. 2003 ali II Ips 715/2004 z dne 7. 4. 2005.