Jedro

Ob nesporni ugotovitvi, da je prvostopenjski organ o zahtevi tožnice za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunke že odločil, da je tožnica z vlogo z dne 29. 8. 2012 utemeljevala svojo zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja na podlagi nespremenjenega dejanskega stanja, prvostopenjski organ v zadevi ni mogel sprejeti drugačnega zaključka, kot da je tožničino zahtevo na podlagi določbe 129. člena ZUP zavrgel, ne glede na v tem postopku predloženi dokument o bivanju. Slednji le potrjuje, kar je bilo ugotovljeno v prejšnjem (že pravnomočno zaključenem) postopku in kar niti ni bilo sporno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zavrgel zahtevo tožnice za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. V obrazložitvi je navedel, da je tožnica vložila zahtevo za priznanje navedenega statusa, v kateri je navedla, da je bila 28. 9. 1942 pregnana iz naselja ..., v ..., v domovino se je vrnila 12. 5. 1943, opis nasilnega dejanja pa je podala že v letu 2002. Iz uradne evidence žrtev vojnega nasilja je razvidno, da je bilo o zahtevi tožnice za priznanje statusa in pravic žrtev vojnega nasilja že pravnomočno odločeno z odločbo Upravne enote Kranj, št. 17300-0061/01-005 ND z dne 26. 2. 2002, o zavrnitvi zahteve. Ker se dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred izdajo odločbe, s katero je bila tožničina zahteva zavrnjena, ni spremenilo, prav tako se ni spremenila pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, je organ tožničino vlogo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel. Drugostopni organ je s svojo odločbo, št. 13001-855/2012-2 z dne 14. 12. 2012, pritožbo tožnice zavrnil, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodal, da predloženo potrdilo iz evidence stalnega prebivališča, ki se glasi na ime tožničine mame A.A., iz katerega je razvidno, da je imenovana skupaj s tožnico v obdobju od 28. 9. 1942 do 12. 5. 1943 prebivala v mestu ... v Nemčiji, ne izkazuje zatrjevane trditve, da je bila tožnica skupaj z mamo zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izgnana v Nemčijo, kar predstavlja temeljni in osnovni pogoj po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ZZVN). Ob tem ne gre prezreti tožničine izjave, da je tožničin oče B.B. pred tem oziroma pred letom 1942 že živel in delal v predmestju ... v Nemčiji. Priložen dokument tudi ne predstavlja novega dejstva ali novega dokaza v smislu prvega odstavka 260. člena ZUP. Iz navedenih razlogov zato tudi prvostopni organ tožničinega ponovnega zahtevka ni štel kot predloga za obnovo postopka, temveč za novo zahtevo, ki pa jo je utemeljeno zavrgel. Tožnica je v tožbi navedla, da je bila leta 1942 s svojimi starši izgnana preko Slovenije v mesto ..., Nemčija. Ni ji jasno, zakaj ji ne bi bil priznan status, saj je dostavila dokument za svoje bivanje z mamo od 28. 9. 1942 do 12. 5. 1943. Poslala je tudi uradni dokument za svojega očeta, iz katerega je razvidno, da se je vrnil iz psihiatrične bolnice 3. 9. 1945. Pred tem ga ni videla od 28. 9. 1942. Kot otrok se spominja, da je bila veliko po zakloniščih, zaradi česar ima sklepno revmo celo življenje. Preživela je hudo zimo, nakar jima je z mamo uspelo, da sta pribežali v Slovenijo maja 1943. Oba dokumenta je iskala od 2002 do 2012, opis nasilnega dejanja pa je podala že 2002. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in ugodi njeni zahtevi.

Toženka je v odgovoru na tožbo povzela potek dosedanjega postopka, vsebino prvostopnega sklepa ter drugostopne odločbe in predlagala, da sodišče tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, za katero je organ navedel utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti; enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Ob nesporni ugotovitvi, da je organ o zahtevi tožnice za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja – begunke že odločil (odločba prvostopnega organa, št. 17300-0016/01-005 ND z dne 26. 2. 2002), da je tožnica z vlogo z dne 29. 8. 2012 utemeljevala svojo zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja na podlagi nespremenjenega dejanskega stanja (tožnica je namreč v zahtevi, o kateri je bilo odločeno z odločbo z dne 26. 2. 2002, kot tudi v zahtevi, vloženi 29. 8. 2012, navajala, da je bila skupaj z mamo A.A. pregnana iz kraja ... in sta odšli v ... v Nemčijo, od koder sta se nato maja 1943 vrnili v Slovenijo, pri čemer je k svoji zadnje vloženi zahtevi priložila dokument, iz katerega izhaja, da je njena mati A.A. od 28. 9. 1942 do 12. 5. 1943 v ... v Nemčiji prebivala), organ v zadevi tako ni mogel sprejeti drugačnega zaključka, kot da je tožničino zahtevo na podlagi zgoraj citirane določbe 129. člena ZUP zavrgel, ne glede na v tem postopku predloženi dokument o bivanju, saj slednji le potrjuje, kar je bilo ugotovljeno v prejšnjem (že pravnomočno zaključenem) postopku in kar niti ni bilo sporno.

Glede na povedano sodišče ne more sprejeti tožničinih ugovorov in je zato tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.