Jedro

Vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja je treba poleg pravnomočnega lokacijskega dovoljenja priložiti med drugim tudi dokaz, da ima investitor pravico graditi na določenem zemljišču. To pravico izkazuje z lastninsko pravico ali pa s pravico do gradnje na tujem zemljišču, ki mu jo da lastnik zemljišča. Če investitor ne dokaže, da bi bil lastnik zemljišča in tudi ne, da bi mu lastnik zemljišča dovolil gradnjo, je treba njegovo pritožbo zavrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 31/2002-19 z dne 14.1.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 21.12.2001, ter zadevo vrnilo toženi stranki. Tožena stranka je s svojo odločbo izdala gradbeno dovoljenje investitorju M. d.o.o. (prizadeti stranki), in sicer za gradnjo pomola B s sekundarnimi pomoli, pomoli za komunalne priveze, manipulativne ploščadi in pešpoti s komunalno ureditvijo v M.I. na zemljišču parc. št. 1108, 1288, 1304 in 1373/6, vse k.o. I. mesto, po tam navedenih projektih.

Sodišče prve stopnje je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, ker se po 36. členu Zakona o graditvi objektov (ZGO Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 59/96) med drugim zahteva, da mora investitor zahtevi za gradbeno dovoljenje priložiti dokaz, da ima pravico graditi na določenem zemljišču oziroma pravico rekonstruirati objekt. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da prizadeta stranka ni izkazala pravice graditi na spornih zemljiščih, saj ji ta pravica ne izhaja niti iz odlokov Občine I., na katere se sklicuje, ker so ti odloki prenehali veljati z uveljavitvijo Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o določitvi namembnosti luke v Občini I. in prenosu luke v upravljanje (Uradne objave, št. 21/1997) in Odloka o namenskem turističnem pristanišču (Uradne objave, 9/2000), ki sta začela veljati pred dopisom prizadete stranke toženi stranki, s katerim je dokazovala izpolnjevanje pogojev iz 36. člena ZGO, in tudi pred izdajo odločbe o gradbenem dovoljenju. Prav tako ji pravica gradnje ne izhaja iz Pogodbe o splošnem prenosu pravice uporabe na zemljišču v družbeni lastnini za gradnjo infrastrukturnih objektov (v nadaljevanju Pogodba), sklenjene dne 4.12.1991 oziroma 29.11.1991 med Občino I. in prizadeto stranko, saj Pogodba niti ni bila overjena, kar pa je eden od pogojev za vpis v zemljiško knjigo. Dejstvo je tudi, da Pogodba v zemljiški knjigi ni vknjižena, kar izhaja tudi iz zemljiško-knjižnih izpiskov v upravnih spisih.

Prizadeta stranka se pritožuje iz vseh razlogov po 72. členu ZUS, predvsem pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev pritožbi, spremembo sodbe in zavrnitev tožbe tožeče stranke, podrejeno pa opravo glavne obravnave in nato spremembo izpodbijane sodbe, skrajno podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev v nov postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe prve stopnje dalje do plačila. Meni, da je napačna razlaga določb 36. člena ZGO in ocena Pogodbe. Tudi če držijo ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z odloki glede upravljanja z marino v I., to ne vpliva na veljavnost in zavezujočo naravo Pogodbe, s katero je bilo investitorstvo preneseno na prizadeto stranko. Bistvo je, da je treba ločiti med upravljanjem in pravico graditi ter da ne gre za eno in isto zadevo. Prizadeta stranka je bila torej pogodbeno izbrana in njeno upravičenje je ravno tako pogodbeno urejeno v razmerju do tožeče stranke in pa Odloka o zazidalnem načrtu M.I., ki je ravno tako še vedno v veljavi. Meni, da je na podlagi določb 2. in 10. člena Pogodbe pridobila samostojno pravico graditi. Na podlagi Pogodbe je bilo izdanih že nekaj upravnih odločb, ki so omogočile gradnjo objektov v okviru zazidalnega načrta, nenazadnje pa tudi lokacijsko dovoljenja, izdano od tožene stranke za objekte, ki jih zajema to gradbeno dovoljenje. Če bi bila pravica do gradnje sporna, bi bilo to tudi že v času izdaje lokacijskega dovoljenja. Tožeča stranka noče spoštovati svojih obligacijsko prevzetih obveznosti in izkorišča svoj položaj zemljiškoknjižne lastnice, čeprav je tožena stranka ugotovila, da pogodbena pravica do gradnje prizadeti stranki pripada. Tudi sicer je zmotna presoja sodišča, da je za zadostitev 36. členu ZGO treba predložiti pogodbo, ki je sposobna za vknjižbo v zemljiško knjigo. Če bi bil to zakonodajalčev namen, potem bi to jasno zapisal. Določbe 33.a in 36. člena ZGO ne vežeta pravice razpolaganja oziroma gradnje, rekonstrukcije ali drugačnega posega v prostor zgolj na lastninsko pravico oziroma drugo stvarno pravico, temveč je zakonodajalec namenoma uporabil izraz "pravica do razpolaganja", in s tem zavestno razširil krog upravičencev za posege v prostor, med katerimi je zanesljivo tudi prizadeta stranka, na katero je sedanja lastnica prenesla to pravico z zasebno listino - Pogodbo. Tudi sicer pa ne drži, da pravice prizadete stranke ne bi bile vknjižine v zemljiški knjigi. Vpis je bil napravljen na podlagi Pogodbe, ki je v spisu, zato tudi ugotovitve prvostopnega sodišča v tem delu ne držijo.

Prizadeta stranka ta zemljiškoknjižni izpisek prilaga pritožbi zato, ker ni vedela, da bo vprašanje overitve Pogodbe odločilno za ta spor. Res je sicer, da je bila pravica upravljanja s pristaniščem pri tožnici izbrisana, saj je upravljanje prešlo na družbo P. d.o.o., vendar pa ostale pravice, med drugim tudi pravica graditi, so ostale in so še vedno vknjižene, kar prav tako izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki jo po pooblastilu županje zastopa odvetnik I.K., K. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da so vse trditve prizadete stranke pravno zmotne. Prizadeta stranka nima pravice graditi niti upravljati z zemljiščem in z marino v I. Tega ji ne dovoljuje niti Pogodba niti odloki.

Gradbeno dovoljenje je pridobila za izgradnjo pomola B s sekundarnimi pomoli, pomolov za komunalne priveze, manipulativne ploščadi in pešpoti s komunalno ureditvijo v M.I., na parcelah 1108, 1988, 1304 in 1377/6 k.o. I. mesto. Medtem ko Pogodba, na katero se sklicuje, ne dovoljuje gradnje navedenih objektov, ampak izključno le sanitarno higienski blok III. (ob vznožju pomola B), pa še to ne na navedenih parcelah. Ta sanitarno higienski blok in parcele, ki so v Pogodbi, pa niso predmet izpodbijanega gradbenega dovoljenja. Zato iz navedene Pogodbe, tudi če bi bila veljavna, ne izhajajo pravice do gradnje, ki so predmet izpodbijanega gradbenega dovoljenja. Prizadeta stranka zato ni izkazala pravice do gradnje na določenem zemljišču. Po 36. členu ZGO za dokaz pravice do gradnje ne zadošča le lokacijsko dovoljenje, temveč je treba poleg tega izkazati tudi pravico do gradnje. Tožeča stranka je zemljiškoknjižna lastnica obravnavanih zemljišč in kot lastnica te gradnje ne dovoli. To je zadosten razlog, da noben organ ne more izdati prizadeti stranki gradbenega dovoljenja. Tožeča stranka ne ve za nikakršen zemljiškoknjižni izpisek, iz katerega bi bila razvidna pravica do gradnje za prizadeto stranko. Ne drži tudi pritožbena navedba, da Odlok o zazidalnem načrtu M.I. še vedno velja. Velja Odlok o namenskem turističnem pristanišču iz leta 2000, ki pa ne daje prizadeti stranki pravice do gradnje. Z uveljavitvijo Odloka o namenskem turističnem pristanišču iz leta 2000 pa so prenehali veljati Odlok o določitvi namembnosti luke v Občini I. in prenosu luke v upravljanje iz leta 1991 in iz leta 1992, ter tudi sprememba odloka iz leta 1997, s katerim je bilo upravljanje preneseno na družbo P. d.o.o. I. Prizadeta stranka tudi napačno navaja vsebino 36. člena ZGO. V tej določbi ni pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja pravica do razpolaganja, temveč je treba priložiti dokaz, da ima investitor pravico graditi na določenem zemljišču. Pravico graditi pa omogoča le lastninska pravica, prej pa jo je omogočala namenska pravica uporabe. Glede na navedeno prizadeta stranka pravice do gradnje objektov, ki so predmet izpodbijanega gradbenega dovoljenja, nikoli ni imela.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo pa je prvostopno sodišče navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Po 36. členu ZGO mora investitor poleg pravnomočnega lokacijskega dovoljenja zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja predložiti med drugim tudi dokaz, da ima pravico graditi na določenem zemljišču (prva alinea). ZGO sicer ne določa, kako se ta pravica izkazuje, vendar je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravica graditi na določenem zemljišču izkazana z lastninsko pravico investitorja na zemljišču oziroma z namensko pravico gradnje na tujem zemljišču, ki mu jo na obličen način da lastnik zemljišča. V obravnavanem primeru je treba tudi upoštevati, da so z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL, Uradni list RS, št. 44/97 in 59/01) zemljišča in stavbe v družbeni lastnini postala lastnina tistih oseb, ki so ob uveljavitvi ZLNDL na njih imela pravico uporabe. Sprememba nekdanje pravice uporabe občine v lastninsko pravico je urejena v 5. členu ZLNDL, pri čemer se vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi opravi na predlog. Z uveljavitvijo ZLNDL dne 24.7.1997 je torej tožeča stranka, ki je bila prej imetnica pravice uporabe, postala lastnica zemljišč, na katerih namerava graditi prizadeta stranka. Kot izhaja iz upravnih spisov, je bila lastninska pravica tožeče stranke za obravnavana zemljišča zemljiškoknjižno urejena z vpisom v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča Piran z dne 5.10.2000. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo prvostopnega sodišča, da prizadeta stranka v obravnavanem primeru v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pravice do gradnje ni dokazala, saj sta odloka, s katerima je to poskušala dokazati, prenehala veljati pred izdajo gradbenega dovoljenja. Prizadeta stranka niti sama ne zatrjuje, da bi lastninsko pravico na zemljiščih, za katera je gradbeno dovoljenje izdano, kdajkoli imela. V pritožbi tudi ne trdi več, kot je zatrjevala v vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja, da ji pravica do gradnje izhaja iz občinskih odlokov. Zatrjuje le še, da ji ta pravica izhaja iz Pogodbe. To pa je nedopustna pritožbena novota po 1. odstavku 71. člena ZUS.

Do trditve prizadete stranke, da pravico do gradnje izkazuje Pogodba, se tožena stranka ob izdaji gradbenega dovoljenja ni mogla opredeliti, saj se prizadeta stranka v vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja ni sklicevala na Pogodbo in je vlogi tudi ni priložila. Tožena stranka se bo do tega opredelila v novem postopku, v katerega ji je obravnavano zadevo z izpodbijano sodbo vrnilo že prvostopno sodišče. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so uveljavljani pritožbeni razlogi neutemeljeni ter da ne obstojijo razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev glede pritožbe pa obsega tudi odločitev glede stroškov pritožbenega postopka. Ker je predmet obravnavanega upravnega spora zgolj presoja zakonitosti upravnega akta tožene stranke, na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.