Jedro

Seznam izvršilnih naslovov je izvršilni naslov, če so v njem za vsak posamezni izvršilni naslov navedeni datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. Na izvršilni naslov je sodišče zaradi stroge formalne legalitete vezano in ga ne sme spreminjati niti se spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti. Izvršilni postopek je namreč namenjen izključno temu, da se obveznost iz izvršilnega naslova izpolni, torej da upnik pride do poplačila svoje terjatve. Vse morebitne nepravilnosti pri izdaji posameznega izvršilnega naslova iz seznama bi zato moral dolžnik uveljavljati v predhodnem davčnem postopku.

Sodišče ni imelo podlage za pozivanje upnika k dopolnitvi predloga za izvršbo, saj je predlog vseboval vse sestavine, ki jih zahteva 40. člen ZIZ, upnik pa je priložil tudi vse potrebne listinske dokaze, na podlagi katerih je sodišče lahko preizkusilo skladnost predloga za izvršbo z izvršilnim naslovom in izpolnjevanje pogojev za dovolitev izvršbe na dolžnikove nepremičnine.

V zvezi s potekom petletnega zastaralnega roka višje sodišče ugotavlja, da dolžnik v ugovoru tega ni uveljavljal, v pritožbi pa se na zastaranje sklicuje le pavšalno. Ob tem iz podatkov spisa ni razvidno, da bi kakšna od obveznosti ob začetku postopka davčne izvršbe že relativno zastarala. Davčni postopek pozna tudi absolutno zastaranje, s katerim pravica ugasne in na katerega je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Višje sodišče ob upoštevanju časovnih meja pravnomočnosti odloča po stanju na dan odločanja sodišča prve stopnje, na ta dan pa desetletni rok za absolutno zastaranje še ni potekel za nobeno od obveznosti iz seznama izvršilni naslovov, zato bo o zastaranju v nadaljnjem postopku odločalo sodišče prve stopnje.

Ker se prispevki obravnavajo kot davek, je za njihovo izterjavo pristojen davčni organ, zato je odmerna odločba za prispevke lahko vsebovana v seznamu izvršilnih naslovov brez zahteve za njeno predložitev v izvršilnem postopku. Tudi stroški postopka pobiranja davkov so pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov ugovor (1. točka izreka sklepa) in sklenilo, da je dolžnik dolžan upniku povrniti v roku 8 dni stroške ugovornega postopka v znesku 591,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se sklep o izvršbi razveljavi s stroškovno posledico. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi z dne 7. 10. 2014 zoper dolžnika dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova - seznama izvršilnih naslovov DT 42915-1424/2014-1 08-3221-08 z dne 18. 4. 2018. Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

5. Dolžnik je zoper izdani sklep o izvršbi vložil ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo. V obrazložitvi sklepa je natančno in jasno odgovorilo na vse dolžnikove ugovorne navedbe v zvezi z izkazanostjo in upravičenostjo terjatve ter s primernostjo seznama izvršilnih naslovov za izvršbo, na navedbe v zvezi z globo, ki je zajeta v seznamu, ter na ugovorne očitke v zvezi s prikazom in izračunavanjem zamudnih obresti, obširno pa je pojasnilo tudi, da je na izvršilni naslov po načelu stroge formalne legalitete vezano in pravilnosti posameznih terjatev iz seznama ne more presojati. Višje sodišče podane razloge sprejema kot pravilne in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje v celoti sklicuje, dolžnik pa pravilnosti teh razlogov s pritožbenim ponavljanjem ugovornih navedb ni uspel izpodbiti.

6. Dolžnik v pritožbi navaja, da obrazložitev izpodbijanega sklepa temelji na ugotovitvi, da sta obstoj in višina upnikove terjatve ugotovljena v predhodnem davčnem postopku, namen predmetnega izvršilnega postopka pa je le še realizacija že ugotovljene terjatve. S tem se dolžnik ne strinja in navaja, da je zoper njega sicer uveden postopek davčne izvršbe, vendar pa upnik tega ni izkazal z izdajo sklepa o davčni izvršbi, ravno tako ni izkazal zapadlosti davčnega dolga, poleg tega pa je, če se postopek davčne izvršbe še ni začel, predmetni postopek preuranjen. Take pritožbene navedbe so neutemeljene in jim ni mogoče slediti. Upnik je namreč že k predlogu za izvršbo priložil sklep o davčni izvršbi DT 42914-1868/2013-1 08-3101-04 z dne 8. 3. 2013 (priloga A2 v spisu), h kateremu je pripeta tudi vročilnica, ki potrjuje vročitev sklepa dolžniku na dan 13. 5. 2013. V zvezi z očitki, da zapadlost davčnega dolga ni izkazana, je pojasniti, da je seznam izvršilnih naslovov skladno s 3. točko drugega odstavka 17. člena ZIZ v zvezi z 9. točko drugega odstavka 145. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izvršilni naslov, če so v njem za vsak posamezni izvršilni naslov navedeni datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. Tem zahtevam je predloženi seznam v celoti zadostil, v njem pa je med drugim naveden datum izvršljivosti za vsako postavko posebej. Ker je predpostavka izvršljivosti tudi zapadlost terjatve, saj obračun davka postane izvršljiv, ko poteče rok za plačilo davka po obračunu (prim. tretji odstavek 145. člena ZDavP-2), so pritožbeni očitki glede tega neutemeljeni.

7. Na pravilnost izpodbijane odločitve ne vplivajo pritožbene navedbe, da dolžnik ni imel možnosti ugovora v davčnem izvršilnem postopku, seznam izvršilnih naslovov je sestavljen brez sodelovanja dolžnika in je v nasprotju z načelom poštenega sojenja. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je na izvršilni naslov zaradi stroge formalne legalitete vezano in ga ne sme spreminjati niti se spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti. Izvršilni postopek je namreč namenjen izključno temu, da se obveznost iz izvršilnega naslova izpolni, torej da upnik pride do poplačila svoje terjatve. Vse morebitne nepravilnosti pri izdaji posameznega izvršilnega naslova iz seznama bi zato moral dolžnik uveljavljati v predhodnem davčnem postopku. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da seznam izvršilnih naslovov ni sestavljen tako, kot določa 9. točka 145. člena ZDavP-2, saj niso predloženi obračuni zamudnih obresti, na katere se sklicuje upnik. Kot je bilo že obrazloženo, za primernost seznama izvršilnih naslovov za izvršbo zadošča, da so za vsako vrsto davka posebej zamudne obresti le navedene in upniku njihovega izračuna ni treba posebej prilagati. Ne glede na to pa je opozoriti, da je upnik v obrazložitvi samega seznama tudi določno pojasnil način izračunavanja posameznih obresti (četrti, peti in šesti odstavek obrazložitve).

8. V pritožbi dolžnik uveljavlja tudi, da sodišče upnika ni pozvalo k predložitvi ustreznih listin in brez angažiranja izvedenca dolžnik ne more ugotoviti pravega stanja terjatve, šele če bi ga prejel z vsebinskimi dopolnitvami, pa bi lahko podal konkretne ugovore in ugovarjal še zastaranje terjatev, starejših od pet let. Glede tega je pojasniti, da sodišče ni imelo podlage za pozivanje upnika k dopolnitvi predloga za izvršbo, saj je predlog vseboval vse sestavine, ki jih zahteva 40. člen ZIZ, upnik pa je priložil tudi vse potrebne listinske dokaze, na podlagi katerih je sodišče lahko preizkusilo skladnost predloga za izvršbo z izvršilnim naslovom in izpolnjevanje pogojev za dovolitev izvršbe na dolžnikove nepremičnine (prim. 208. člen ZDavP-2). Dolžniku je bila na ta način omogočena podaja konkretiziranega ugovora, zato pritožbenim navedbam ni mogoče slediti. V zvezi s potekom petletnega zastaralnega roka višje sodišče ugotavlja, da dolžnik v ugovoru tega ni uveljavljal, v pritožbi pa se na zastaranje sklicuje le pavšalno. Ob tem iz podatkov spisa ni razvidno, da bi kakšna od obveznosti ob začetku postopka davčne izvršbe že relativno zastarala, saj so najstarejše obveznosti iz izvršilnega naslova postale izvršljive 18. 4. 2008, sklep o davčni izvršbi pa je bil izdan pred potekom petih let dne 8. 3. 2013 (prim. 125. člen ZDavP-2). Davčni postopek pozna tudi absolutno zastaranje, s katerim pravica ugasne in na katerega je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek 126. člena ZDavP-2). Višje sodišče ob upoštevanju časovnih meja pravnomočnosti odloča po stanju na dan odločanja sodišča prve stopnje (30. 3. 2018), na ta dan pa desetletni rok za absolutno zastaranje še ni potekel za nobeno od obveznosti iz seznama izvršilni naslovov, zato bo o zastaranju v nadaljnjem postopku odločalo sodišče prve stopnje.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da o obveznostih dolžnika iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja odloča ZPIZ in ne DURS, o obveznostih iz naslova zaposlovanja in zdravstvenega zavarovanja pa odloča ZZZS in ne DURS, zato bi moral upnik predložiti posamezne odločbe. Skladno z drugo alinejo tretjega odstavka 3. člena ZDavP-2 namreč določbe tega zakona, ki se nanašajo na davek, veljajo tudi za prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, prispevke za zaposlovanje in prispevke za starševsko varstvo, uvedene v skladu z zakonom. Ker se torej prispevki obravnavajo kot davek, je za njihovo izterjavo pristojen davčni organ (prim. 142. in 143. člen ZDavP-2), kar je razvidno tudi iz področnih zakonov, ki urejajo posamezne prispevke (npr. za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje prim. 6. člen in 159. člen ZPIZ-2), zato je odmerna odločba za prispevke lahko vsebovana v seznamu izvršilnih naslovov brez zahteve za njeno predložitev v izvršilnem postopku.

10. V skladu s četrtim odstavkom 3. člena ZDavP-2 so tudi stroški postopka pobiranja davkov pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek iz drugega odstavka tega člena, če ni s tem zakonom drugače določeno. V skladu s prvim odstavkom 152. člena ZDavP-2 dolžnik plača vse stroške davčne izvršbe. Stroški davčne izvršbe, katerih povrnitev zahteva upnik, so v konkretnem primeru dolžniku v plačilo naloženi z izvršljivim sklepom davčnega organa, ki glede na določbo 4. točke drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 predstavlja samostojen izvršilni naslov in je kot tak lahko vsebovan tudi v seznamu izvršilnih naslovov po 9. točki drugega odstavka istega člena (prim. VSL Sklep II Ip 2114/2017 z dne 23. 8. 2017, VSC sklep I Ip 68/2015 z dne 22. 4. 2015VSL sklep II Ip 4755/2014 z dne 22. 12. 2014). Pritožbenim očitkom, da stroški davčne izvršbe ne bi smeli biti zajeti v seznamu, zato ni mogoče slediti.

11. Dolžnik s pritožbo izpodbija tudi odločitev o stroških ugovornega postopka. Ker v zvezi s tem ne navaja nobenih konkretnih pritožbenih razlogov, je višje sodišče napravilo uradni preizkus in ugotovilo, da je odločitev skladna s petim odstavkom 38. člena ZIZ in Zakonom o odvetniški tarifi.

12. Glede na navedeno in ker tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče dolžnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).