Jedro

V izjemo iz 9. točke tar. št. 10 OT ni mogel biti zajet narok z dne 16. 10. 2018, na katerem je upravičenec (obdolženec) podal svoj zagovor, tj. dejanje, ki je izrecno navedeno v 4. točki te tarif. št. Iz tega razloga bi morala toženka pri odmeri nagrade tožniku (za njegov pristop na ta narok) prisoditi nagrado po 4. točki tar. št. 10 OT, zmanjšano zgolj za 50% na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv, ne pa še za nadaljnjih 50 % (v skladu z 9. točko te tarif. št.).

Sodišče soglaša s tožnikom, da pri sklepih o podaljšanju pripora, ne gre za procesno odločbo. Za podaljšanje pripora je namreč enako kot pri njegovi odreditvi potrebno opraviti presojo, ali je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in ali je hkrati podan kateri izmed pripornih razlogov, določenih v prvem odstavku 201. člena ZKP. Čeprav je standard obrazložitve odločitve pri sklepu o podaljšanju pripora manjši kot pri njegovi odreditvi, pa mora senat pri presoji utemeljenega suma in pripornih razlogov vseeno upoštevati vsebino dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva in na njihovi podlagi sklepati, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in ali je podan kateri izmed pripornih razlogov. Taka vrsta odločitev pa ne more predstavljati procesne odločbe, saj se z njo ne odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka. Odreditev pripora oziroma njegovo podaljšanje predstavljata tekom kazenskega postopka najbolj invaziven ukrep v svobodo obdolženca in predstavlja samostojno meritorno odločitev tekom kazenskega postopka. Iz tega razloga bi morala toženka nagrado – za s strani tožnika vložene pritožbe zoper sklepe o podaljšanju pripora – odmeriti po 1. točki tar. št. 11 OT (in ne po 2. točki te tar. št.).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, Bpp 1054/2018 z dne 9. 1. 2019, se v 1. točki izreka odpravi v delu, s katerim se zavrne višji zahtevek in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku roka dalje do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanim sklepom delno ugodil tožnikovemu zahtevku in mu priznal nagrado in potrebne izdatke za izvajanje brezplačne pravne pomoči na podlagi napotnice, Bpp 1054/2018 z dne 17. 4. 2018, v skupnem znesku 6.833,24 EUR; višji zahtevek tožnika je zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da je bila v tej zadevi upravičencu dodeljena brezplačna pravna pomoč (BPP) v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve in druge stopnje v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X K 24744/2017, od 14. 4. 2018 dalje. Tožnik je pravočasno priglasil stroške za dejanja BPP v znesku 77.424,20 EUR. Toženka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnila razloge za ugoditev zahtevku do višine 6.833,24 EUR ter razloge za zavrnitev preostalega zahtevka, sklicujoč se na Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT).

2. Tožnik v tožbi uvodoma predlaga, da sodišče prekine postopek in poda na Ustavno sodišče Republike Slovenije (USRS) zahtevo za presojo ustavnosti petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv). V zvezi s tem navaja, da je tako sodnim tolmačem, izvedencem in cenilcem v okviru BPP zastopanja priznana polna nagrada, odvetnikom pa zgolj ½ nagrade, ki je določena v OT, s čimer je tožnik kot odvetnik postavljen v neenak položaj nasproti navedenim osebam, ki prav tako zastopajo upravičence v okviru BPP1. Ob zatrjevanju neustavnosti vlaga tožbo tudi iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Po njegovem mnenju je toženka v zavrnilnem delu izpodbijanega sklepa napačno odmerila stroške nudenja BPP, ker mu ni priznala vseh priglašenih stroškov oziroma je nagrado odmerila po napačni tarifni številki OT; skupaj bi mu morala pripasti nagrada v višini 77.424,20 EUR. Na podlagi odločbe toženke je nudil BPP upravičencu, ki mu je tožilstvo očitalo 6 kaznivih dejanj, zaradi česar bi moralo biti izhodišče za odmero nagrade 2000 točk po OT, povečano za 100% na 4000 točk. Odvetniška nagrada se namreč za vsako nadaljnje zagroženo kaznivo dejanje poveča za 20%. Iz pojasnila upravnega odbora Odvetniške zbornice izhaja, da je v postopku preiskave in kazenskega postopka odvetnik upravičen obračunati, sodišče pa odmeriti odvetniške stroške za vsako zaslišanje priče oziroma za vsako posamezno preiskovalno dejanje posebej. V OT ni nikjer določeno, da več preiskovalnih dejanj oziroma narokov v postopku preiskave ali v predhodnem postopku predstavlja zgolj en narok oziroma eno preiskovalno dejanje, četudi so ti opravljeni na isti dan. Prav tako bi tožniku kot zagovorniku upravičenca za vsak pristop na narok morala pripasti nagrada v višini 2000 točk in urnina v višini 50 točk za začete vsake pol ure zastopanja. Za vsako (upravičencu) očitano kaznivo dejanje, kjer so predvidene kazni do 10 let zapora, za vsak narok in vlogo pripada tožniku posebna nagrada, saj se je moral posvetiti obrambi vsakega kaznivega dejanja posebej. Za vsako pravno sredstvo in odgovor na predlog ODT pa bi mu morala pripasti nagrada po tar. št. 11/5 OT v višini 2500 točk (osnovna nagrada zvišana za 25%). Sojenje je bilo izvedeno pred 5-članskim senatom. Dokazni predlogi se smatrajo za drugo obrazloženo vlogo po 13/6 OT, za vsakega pa mu pripada nagrada v višini 100 točk, skupaj torej 600 točk. Prav tako je imel z upravičencem več kot deset posvetov pred vsakim narokom, moral pa je študirati tudi spis z več kot tisoč stranmi, zaradi česar bi mu morala toženka priznati vsaj 100 točk za posvete s stranko in vsaj 500 točk za 12-urni študij spisa, upoštevaje obsežnost spisa in zahtevnost zadeve. Za 6-kratni obisk upravičenca v priporu bi mu morala toženka priznati vsaj 100 točk za posamezen obisk pripornika; upoštevaje dejstvo, da je imel do pripornih prostorov 40 minut hoje ter se je tam vsakič z upravičencem posvetoval eno uro. Upravičen do nagrade bi moral biti tudi za vsako pritožbo glede podaljšanja pripora in odgovor ODT za podaljšanje pripora, in sicer v višini 2000 točk (z njegove strani sta bili vloženi še dve pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora).

3. Nadalje tudi določbe 5. poglavja OT ne utemeljujejo zaključka toženke, da je v postavkah tega poglavja zajeto tudi opravilo pregleda spisov listin in druge dokumentacije. Navedeno opravilo je v takem primeru zajeto v 21. poglavju OT (tar. št. 39/1), zaradi česar tožniku za to opravilo pripada nadaljnjih 100 točk. Tožnik je pregledal spis, zahteval kopiranje dela spisa, zaradi česar je upravičen do nagrade za pregled spisa v višini 100 točk (za kopiranje spisa je plačal 10 EUR, do česar bi moral biti tudi upravičen). Neutemeljeno mu toženka ni priznala niti nagrade za vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti. Prav tako se je tožnik na naroke na Tavčarjevo 9 pripeljal iz naslova ... (Ljubljana), zaradi česar bi mu morala pripasti nagrada za vožnjo v višini 10 EUR na narok; upoštevaje dejstvo, da je vsakič prevozil 10 kilometrov in plačal parkirnino. Navedel je še podroben seznam vseh stroškov, ki bi mu jih morala priznati toženka. Iz izpodbijanega sklepa tudi ni določno razvidno, katere postavke stroškovnika je sodišče upoštevalo pri odmeri stroškov in katere je zavrnilo, s čimer je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (točno: 7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP; opomba sodišča). Izpodbijani sklep je torej neobrazložen, saj je sodišče povsem pavšalno navedlo, da drugi priglašeni stroški niso bili potrebni. Predlagal je, da sodišče njegovi tožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni v delu, ki se nanaša na zavrnitev stroškov nudenja BPP tako, da mu prizna še ves preostali zahtevani del stroškov v višini 70.590,96 EUR. Podredno je predlagal, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Zahteval je tudi stroške postopka.

4. Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Stranka z interesom, A.A., na tožbo ni odgovoril. 6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bil tožnik z odločbo toženke, Bpp 1054/2018 z dne 17. 4. 2018, določen za pravno svetovanje in zastopanje upravičenca A.A. pred sodiščem I. in II. stopnje v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani, X K 24744/2017, zaradi kaznivega dejanja po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 113. člena Kazenskega zakonika in drugih, in sicer od 14. 4. 2018 dalje. Niti ni sporno, da je tožnik opravil odobrene storitve BPP in pravočasno vložil stroškovnik za opravljene storitve v višini 77.424,20 EUR ter da je toženka predloženemu stroškovniku sledila le delno ter tožniku odmerila in priznala nagrado oziroma izdatke v skupni višini 6.833,24 EUR. Sporna ostaja zavrnitev priglašenih nagrad in izdatkov, čemur tožnik ugovarja tudi z vidika skladnosti petega odstavka 17. člena ZOdv z Ustavo Republike Slovenije (Ustava).

8. Uvodoma se sodišče opredeljuje o (ne)ustavnosti petega odstavka 17. člena ZOdv.

9. Po prvem odstavku 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. Na podlagi podanih tožbenih navedb sodišče presoja, da tožnik opozarja na spornost petega odstavka 17. člena ZOdv le z vidika varstva 14. člena Ustave (tj. enakost pred zakonom). Iz tega razloga se bo tudi sodišče v nadaljevanju – glede presoje sporne ureditve – opredelilo le do vprašanja, ali je ta skladna s 14. členom Ustave. V zvezi z drugimi zatrjevanimi kršitvami ustavnih pravic sodišče sicer ugotavlja, da peti odstavek 17. člena ZOdv vanje ne posega, vendar tega – ob odsotnosti tožnikovih navedb – ne bo dodatno pojasnjevalo.

10. Peti odstavek 17. člena ZOdv določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. V primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja brezplačne pravne pomoči so morebitni dogovori po drugem odstavku tega člena nični2. 11. Prvi odstavek 14. člena Ustave določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da različna ureditev (višine) izplačila nagrad med navedenimi subjekti že sama po sebi ne predstavlja posega v katero izmed tožnikovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, določenimi z Ustavo; pri čemer ta niti ni zatrjeval posega v katero od njih. Glede drugega odstavka 14. člena Ustave (vsi so pred zakonom enaki) pa sodišče pripominja, da je ta določba splošno pravno načelo, ki zagotavlja nearbitrarno uporabo prava v razmerju do pravnih subjektov tako s strani zakonodajalca kot s strani upravne in sodne oblasti ter jih zavezuje, da enaka oziroma podobna razmerja urejajo (obravnavajo) enako, različna pa različno. Posameznik je tako upravičeno diskriminiran, če za to obstoji objektivna in upravičena podlaga. To pomeni, da mora zakonodajalec bistveno enake primere obravnavati enako, bistveno neenake pa različno3. 12. Po presoji sodišča pa tak razumen in stvarno utemeljen razlog za razlikovanje položaja navedenih subjektov obstaja. Odvetniki namreč z razliko od sodnih tolmačev, cenilcev in izvedencev predstavljajo osebe, ki so po 29. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) pooblaščene za izvajanje pravne pomoči po določbah tega zakona (pri tem je uvrstitev na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP praviloma prostovoljna; upoštevaje tretji odstavek 5. člena ZOdv). V nasprotju z naziranji tožnika le oni opravljajo storitve pravnega svetovanja upravičencem do BPP in zastopstva le-teh ob različnih pravnih dejanjih, s čimer je njihova dejavnost z ureditvijo (brezplačne) pravne pomoči tudi neločljivo povezana oziroma jo celo identificira. Tako položaja odvetnika ne gre enačiti s sodnimi cenilci, tolmači in izvedenci, pa čeprav lahko tudi ti v postopku, kjer sodeluje upravičenec do brezplačne pravne pomoči, izvajajo storitve, katerih plačila bi bil upravičenec do BPP na podlagi devete alineje prvega odstavka 26. člena ZBPP oproščen. Storitve (brezplačne) pravne pomoči izvajajo ravno odvetniki (ter v redkih primerih notarji), saj je njihova vloga v pravnih postopkih (tudi z vidika varstva pravic upravičencev do BPP) nepogrešljiva, kar je nenazadnje razbrati že iz 137. člena Ustave, ki odvetništvo kot samostojno in neodvisno službo uvršča v sistem pravosodja. Upoštevaje konkretni primer, se tako tudi pravica obdolženca (upravičenca) do pravne pomoči odraža predvsem v njegovi pravici do zagovornika (odvetnika), s katerim mu bo lahko zagotovljeno pošteno sojenje (t.i. fair trial). Nenazadnje pa je neenakost položaja navedenih subjektov moč razbrati tudi iz okoliščine, da opravljajo povsem različne dejavnosti, zaradi česar je tudi izplačilo nagrade in stroškov v zvezi z opravljenim delom zagovornika ter stroškov sodnih izvedencev in tolmačev v sodnem postopku različno pravno regulirano in nezmožno medsebojne primerjave. Glede na neprimerljivost položajev navedenih subjektov tako posebna ureditev iz petega odstavka 17. člena ZOdv, ki posega le v pravni položaj odvetnikov (ki sodelujejo v okviru BPP), ni v nasprotju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.

13. Tožnik tudi zatrjuje, da je toženka v zavrnilnem delu izpodbijanega sklepa narobe odmerila stroške nudenja BPP, saj tožniku ni priznala vseh priglašenih stroškov oziroma je posamezne nagrade odmerila po napačni tar. št. OT.

14. V zvezi s tem tožnik kot prvo neutemeljeno navaja, da toženka pri sprejemu odločitve ni upoštevala drugega odstavka 7. člena OT, po katerem bi morala zvišati skupno vrednost storitve za drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje za 25 % (vendar za največ 100 %). Iz 5. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč izhaja nasprotno; toženka je upoštevala okoliščino, da je bilo upravičencu očitanih šest kaznivih dejanj, zaradi česar je tožniku tudi priznala 100 % povečanje nagrade v višini 5.460 točk. Pri tem je ustrezno obrazložila tudi, da povečanje ne vključuje priznanih nagrad, ki sta časovno ovrednoteni (urnina in posvet z upravičencem), saj bi v tem primeru prišlo do neupravičenega podvajanja nagrad.

15. Glede pravilnosti odmere nagrade za pripravo in vložitev dokaznih predlogov tožnik že v izhodišču opozarja na napačno postavko OT (6. točko tar. št. 13 – zagovor v mladoletniškem postopku), ki bi jo po njegovi oceni toženka morala uporabiti. Ne glede na to se je slednja v zvezi s tem pravilno sklicevala na 6. točko tar. št. 8 OT (obrazložen dokazni predlog). V okviru te je pravilno odmerila tudi pripadajočo nagrado v višini 200 točk (25 točk4 za posamezen dokazni predlog od osmih), s čimer je upoštevala celo več dokaznih predlogov, kot jih s tožbo prereka tožnik. Da bi morala biti tožniku za posamezen vložen dokazni predlog odmerjena nagrada v višini 100 točk, pa iz 6. točke tar. št. 8 OT v povezavi s petim odstavkom 17. člena ZOdv ne izhaja.

16. Tožnik glede odmere nagrade za pregled spisov, listin in druge dokumentacije podaja kontradiktorne navedbe. Na dveh mestih v tožbi navaja, da bi mu morala toženka odmeriti nagrado v višini 100 točk (pri tem se sklicuje na tar. št. 39 OT), kasneje pa za isto opravilo navaja, da bi mu morala toženka – upoštevaje obsežnost spisa, katerega je pregledoval (študiral) 12 ur – priznati 500 točk. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da ne drži naziranje tožnika, po katerem naj bi toženka sprejela napačen zaključek, da je bilo v postavkah določb V. poglavja OT (kazenski postopek) zajeto tudi opravilo pregleda spisov, listin in druge dokumentacije. Navedeno namreč iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja. Toženka se je pri odmeri nagrade v tem delu pravilno oprla na 2. točko tar. št. 39 OT in tožniku priznala nagrado v višini 50 točk; upoštevaje peti odstavek 17. člena ZOdv in okoliščino, da je tožnik na sodišču pregledoval spis v trajanju ene ure (iz 3. točke izpodbijanega sklepa posredno izhaja, da je toženka to dejstvo ugotovila na podlagi vpogleda v elektronski »K« vpisnik Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi X K 24744/2017). Na podlagi navedenega pa sodišče v tem delu ne sledi niti tožnikovi zgolj zatrjevani navedbi, da naj bi predmetni spis pregledoval še dodatnih 11 ur, s čimer bi bil upravičen do višje nagrade. Zanjo ni namreč predložil nobenih dokazov, niti jih ni predlagal. 17. Toženka je pravilno odmerila nagrado tožniku tudi za posvetovanje z upravičencem po 1. točki tar. št. 39 OT v višini 100 točk5. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka to nagrado odmerila tožniku za njegove štiri posvete z upravičencem v prostorih ZPKZ Ljubljana, pri čemer so ti trajali skupno dve uri. Slednje dejstvo je toženka ugotovila na podlagi poizvedbe pri ZPKZ Ljubljana, zaradi česar sodišče ni moglo slediti zgolj pavšalni trditvi tožnika, da je upravičenca v priporu obiskal šestkrat (vsakič v trajanju ene ure). Ob tem tožnik neutemeljeno opozarja tudi na okoliščino, da bi morala toženka v čas njegovega posvetovanja z upravičencem vključiti tudi hojo do ZPKZ Ljubljana (pripor) in čakanje na upravičenca v priporu. Ne eno ne drugo namreč ni storitev, za katero bi OT predvidevala nagrado. Posvetovanja v smislu 1. točke tar. št. 39 OT pa na strani tožnika ne predstavljajo niti »posvetovanja«, ki jih je ta z upravičencem opravil pred naroki, kateri so bili razpisani v kazenski zadevi, za katero je bila upravičencu tudi dodeljena BPP.

18. Toženka v izpodbijanem sklepu res ni posebej obrazložila, zakaj tožniku ni priznala nagrade za vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti. Vendar pa že iz sklepa toženke, Bpp 1054/2018 z dne 17. 4. 2018, izhaja, da je bila upravičencu dodeljena redna BPP za pravno svetovanje in zastopanje v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 24744/2017 le pred sodiščem I. in II. stopnje. Vložena zahteva za varstvo zakonitosti pa predstavlja izredno pravno sredstvo, zaradi česar bi morala biti tožniku BPP za pravno zastopanje in svetovanje v zvezi z vložitvijo le-tega dodeljena z drugim sklepom toženke. Zato izostanek razlage glede vložene zahteve za varstvo zakonitosti ne predstavlja kršitve pravil postopka, ki bi terjala odpravo odločbe (prvi odstavek 237. člena ZUP).

19. Toženka je pravilno odmerila tožniku tudi potrebne izdatke za izvajanje BPP. Tožnik je sicer potrebne izdatke uveljavljal tako v pavšalnem kot dejanskem znesku (50 EUR za stroške kopiranja spisa in pridobitve DVD-jev), kar se medsebojno izključuje. Ker je bilo ugotavljanje višine izdatkov v pavšalnem znesku po 3. odstavku 11. člena OT za tožnika tudi po presoji sodišča ugodneje, so tožbene navedbe v smeri neupoštevanja dejanskih stroškov fotokopiranja neutemeljene. Ti so bili namreč že zajeti v pavšalni odmeri. Pravilen je bil tudi izračun stroškov glede parkirnin po 10. členu OT. Iz izpodbijanega sklepa namreč izhaja natančna in pravilna utemeljitev teh stroškov, zaradi česar se sodišče – v izogib ponavljanju – zgolj sklicuje na njegovo obrazložitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). V nasprotju z naziranji tožnika pa mu toženka pravilno ni priznala niti potnih stroškov, katere je upravičeval s prihodi na naroke za glavno obravnavo (10. člen OT), saj je bil do njih – glede na svoj poslovni naslov, ki se nahaja v neposredni bližini sodišča, kjer so ti naroki potekali – neupravičen.

20. Da toženka pri odmeri nagrade katerega izmed narokov ni upoštevala, tožnik v tožbi niti ne prereka. V nasprotju z navedbami v tožbi pa tudi ne drži, da bi morala tožniku za vsak pristop na narok pripasti nagrada v višini 2.000 točk. Ta bi mu (zmanjšana za 50%6) pripadla le v primeru udeležbe na naroku za glavno obravnavo, kjer bi se izvajal zagovor upravičenca (obdolženca) v zvezi s kaznivimi dejanji, za katere je možno izreči dosmrtni zapor; takšna situacija pa v predmetni zadevi ni bila podana. Nasprotno je bila v predmetni zadevi s strani toženke pravilno upoštevana 4. točka tar. št. 10 OT, saj je zagovor obdolženca oziroma postopek glede na očitana kazniva dejanja potekal pred petčlanskim senatom. Ob podani dodatni okoliščini, da je obravnava trajala več dni ter da se na navedenih narokih niso izvajala dejanja, našteta v 1.-7. točki te tarifne številke, ki bi opravičevala 100 % točkovanje (v primeru izvajanja BPP 50 %)7, pa je toženka pravilno upoštevala tudi 9. točko tar. št. 10 OT, po kateri je za naroke z dne 22. 5. 2018, 29. 5. 2018, 7. 6. 2018, 17. 7. 2018, 13. 9. 2018, 27. 9. 2018 in 16. 10. 2018 znižala predpisano višino nagrade iz 4. točke te tar. št. za 50%. Tako je v zvezi s pristopom na te naroke tožniku pravilno odmerila nagrado v višini 250 točk za posamezni narok (peti odstavek 17. člena ZOdv)

21. Sodišče pa sledi ugovoru tožnika, da v izjemo iz 9. točke tar. št. 10 OT ni mogel biti zajet tudi narok z dne 16. 10. 2018, na katerem je upravičenec (obdolženec) podal tudi svoj zagovor, tj. dejanje, ki je izrecno navedeno v 4. točki te tarif. št. Iz tega razloga bi morala tudi toženka pri odmeri nagrade tožniku (za njegov pristop na ta narok) prisoditi nagrado po 4. točki tar. št. 10 OT, zmanjšano zgolj za 50% na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv, ne pa še za nadaljnjih 50 % (v skladu z 9. točko te tarif. št.).

22. Nasprotno je toženka pri odmeri nagrade za pristop na zadnji narok z dne 23. 10. 2018 pravilno upoštevala v 9. točki tar. št. 10 OT (v povezavi z njeno 4. točko) navedeno izjemo in upoštevaje peti odstavek 17. člena ZOdv v tem delu tožniku odmerila nagrado v višini 500 točk. Enako je nagrado pravilno odmerila v primeru pristopa na narok, ki je bil preložen (10. točka tar. št. 10 OT v povezavi z njeno 4. točko). Da bi tožniku kot zagovorniku pripadala posebna nagrada za vsak narok in vlogo v zvezi z očitanimi kaznivimi dejanji, kjer so predvidene kazni do 10 let, iz OT ne izhaja, zaradi česar so tožbene navedbe v tem delu neutemeljene.

23. Ob tem sodišče še pojasnjuje, da ne drži niti naziranje tožnika, po katerem bi mu morala toženka odmeriti nagrado po 4. točki tar. št. 10 OT za vsako zaslišanje priče posebej in ne zgolj za posamezno izvedbo naroka. To namreč iz navedene tar. št. ne izhaja. Zaslišanje prič je zajeto v zastopanje na naroku za glavno obravnavo, na katerem se izvajajo dokazi, med katere sodi tudi zaslišanje prič. To potrjuje tudi tar. št. 9 OT, na katero se tožnik sklicuje, in se nanaša na zastopanje v predhodnem postopku oziroma na udeležbo v preiskovalnih in drugih uradnih dejanjih izven glavne obravnave. V 3. točki te tar. št. je namreč posebej eksplicitno določeno, da se nagrada lahko dodeli tudi za udeležbo na preiskovalnih in drugih uradnih dejanjih izven glavne obravnave (denimo zaslišanje prič), kadar se narok ne opravi. Iz tega razloga je toženka pravilno več zaporednih zaslišanj prič na posameznem naroku upoštevala v sklopu nagrade, odmerjene že po tar. št. 10 OT, tj. za posamezen narok. Ob že pojasnjenem stališču, da tar. št. 9 OT v konkretnem primeru niti ni bila upoštevna, pa sodišče v zvezi s tem povezanim tožnikovim sklicevanjem na pojasnilo Odvetniške zbornice z dne 12. 7. 2016 (Št. UO-12.7.2016-p2 ) glede tar. št. 9 OT le dodaja, da sicer drži, da ima Odvetniška zbornica za sprejemanje obveznih razlag in pojasnil o uporabi OT pooblastilo v 19. členu OT, ki v drugem odstavku določa tudi, da so obvezno razlago v okviru procesnih predpisov dolžna upoštevati tudi sodišča. Vendar pa Odvetniška zbornica za tako razlago OT nima podlage v 19. členu ZOdv, ki določa, da zbornica OT sprejema po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za pravosodje. Zato obvezna razlaga, h kateri ni izkazano soglasje ministra za pravosodje in ki ni bila objavljena v Uradnem listu, ni OT, kakršno določa ZOdv v 19. členu, in za sodišče zato ni zavezujoča (prim. npr. sodbe tega sodišča I U 1298/2018, I U 933/2018, I U 1777/2016 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1379/2018).

24. V zvezi z navajanjem tožnika, da bi mu morala za vsak odgovor na predlog ODT za podaljšanje pripora pripasti nagrada v višini 2000 točk, sodišče pripominja, da zahtevka za odmero nagrade za to dejanje (izjavo po drugem odstavku 205. člena ZKP) tožnik niti ni podal, zaradi česar so njegove tožbene navedbe že v osnovi neutemeljene.

25. Sodišče pa soglaša s tožnikom, da pri sklepih o podaljšanju pripora, ki jih sodišče izdaja po 205. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ne gre za procesno odločbo. Za podaljšanje pripora je namreč enako kot pri njegovi odreditvi potrebno opraviti presojo, ali je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in ali je hkrati podan kateri izmed pripornih razlogov, določenih v prvem odstavku 201. člena ZKP. Čeprav je standard obrazložitve odločitve pri sklepu o podaljšanju pripora manjši kot pri njegovi odreditvi, pa mora senat (šesti odstavek 25. člena ZKP) pri presoji utemeljenega suma in pripornih razlogov vseeno upoštevati vsebino dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva in na njihovi podlagi sklepati, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje8 in ali je podan kateri izmed pripornih razlogov. Taka vrsta odločitev pa ne more predstavljati procesne odločbe, saj se z njo ne odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka. Odreditev pripora oziroma njegovo podaljšanje predstavljata tekom kazenskega postopka najbolj invaziven ukrep v svobodo obdolženca in predstavlja samostojno meritorno odločitev tekom kazenskega postopka. Iz tega razloga bi morala toženka nagrado – za s strani tožnika vložene pritožbe zoper sklepe o podaljšanju pripora – odmeriti po 1. točki tar. št. 11 OT (in ne po 2. točki te tar. št.).

26. Tožnik je v tožbi tudi prerekal višino prejete urnine za zastopanje upravičenca na narokih za glavno obravnavo, vendar ni navedel konkretno, za kateri dan in koliko ur je toženka napačno odmerila to postavko. Ugovora tako zaradi njegove pavšalnosti ni možno preizkusiti in ga sodišče zavrača. 27. Tožnik tudi neutemeljeno opozarja na neobrazloženost izpodbijanega sklepa, s čimer naj bi bila podana bistvena kršitev pravil postopka. Iz slednjega je namreč – v nasprotju s tožbenimi navedbami – jasno razvidno, katere postavke tožnikovega stroškovnika je sodišče pri odmeri stroškov upoštevalo (5., 7. in 9. točka izpodbijanega sklepa) in katere zavrnilo (6. točka izpodbijanega sklepa). Pri tem toženka odmere stroškov niti ni izvedla pavšalno, ampak je z navajanjem konkretnih razlogov ustrezno obrazložila odločitev v zvezi z odmero posamezne nagrade oziroma izdatka po OT. Nasprotno pa je pavšalno navajanje v zvezi z obravnavanim tožbenim razlogom moč očitati prav tožniku, saj ta ni določno obrazložil, katere postavke njegovega stroškovnika naj ne bi bile upoštevane oziroma določno obrazložene. Iz tega razloga nadaljnja presoja s strani sodišča v tej smeri niti ni bila mogoča. 28. Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je sklep v izpodbijanem delu nezakonit, saj je toženka OT – v zvezi z odmero nagrade za posamezna dejanja (razvidno iz 21. in 25. točke te obrazložitve) – uporabila nepravilno. Zato je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, sklep v izpodbijanem delu odpravilo in zadevo v tem obsegu vrnilo toženki v ponovni postopek. Pri tem je toženka vezana na pravno mnenje sodišča, ki se nanaša na uporabo materialnega prava (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

29. Sodišče je v predmetnem upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, tj. izven glavne obravnave, saj dejansko stanje med tožnikom in toženko ni bilo sporno.

30. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zaradi česar se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) ter 22 % DDV, ki znaša 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (299. člen Obligacijskega zakonika).

1 Uveljavlja kršitev 2., 14., 21. in 22. člena Ustave Republike Slovenije ter 6. člena EKČP. 2 To določbo – po kateri je zakonodajalec za odvetnike, ki opravljajo storitve pravne pomoči in zastopanja po uradni dolžnosti določil nižja plačila – je v obstoječi pravni red vpeljal 1. člen Zakona o dopolnitvah zakona o odvetništvu (ZOdv-D). Razlog za njeno sprejetje je bil finančne narave. Z njo je hotel zakonodajalec omejiti javnofinančne učinke nove OT, po kateri so postavljeni in dodeljeni odvetniki, drugače kot po prejšnji OT, upravičeni do enakih plačil odvetniških storitev kot odvetniki, ki delujejo na trgu in prosto iščejo stranke. Hkrati pa je bila sprejeta ureditev odraz nujnih varčevalnih ukrepov države (navedeno izhaja iz predloga tega zakona; Poročevalec Državnega zbora RS z dne 4. 12. 2014). 3 Glej sklep USRS, U-I-300/95 z dne 14. 10. 1998. 4 Upoštevaje peti odstavek 17. člena ZOdv. 5 Upoštevaje peti odstavek 17. člena ZOdv. 6 Peti odstavek 17. člena ZOdv. 7 Glej sodbo Upravnega sodišča RS, I U 1743/2018 z dne 17. 12. 2019. 8 Gre za pravni standard, za katerega zakon ne predpisuje meril; presoja vselej temelji na danih dejstvih, iz katerih izhaja določena stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.