Jedro

Glede priznanja pravic invalidu III. kategorije so pomembna vprašanja, ne samo, ali revidentu gre pravica do invalidske pokojnine kot invalidu III. kategorije invalidnosti zato, ker brez rehabilitacije ni zmožen za drugo ustrezno delo, ampak tudi do kdaj mu je možno priznati kot invalidu III. kategorije pravice do dela na drugem ustreznem delu in kaj pomeni v njegovem primeru dopolnitev starosti iz prvega odstavka 39. člena ZPIZ ter morda še pomembnejše, ali je glede na ugotovljeno dejansko stanje možno oceniti, da so bili izpolnjeni pogoji, da bi bilo revidenta v letu 1990 ob nastanku invalidnosti mogoče razporediti oziroma zaposliti na drugih ustreznih delih in nalogah.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek tožnika, da se mu zaradi invalidnosti I. kategorije oziroma podredno invalidnosti III.

kategorije zaradi posledic bolezni prizna pravica do invalidske pokojnine, ugotovilo, da je pri njem od 18.6.1990 dalje podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni in da se mu zato prizna pravica do zaposlitve na drugo, ustrezno, fizično lažjem delu z bremeni do 5 kg v ugodnem toplotnem okolju s tem, da bo o pravici in višini nadomestila plače odločila tožena stranka (izrek ni v skladu z določbo 35. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih, saj izpodbijana dokončna odločba ni bila razveljavljena).

Drugostopenjsko sodišče je v izpodbijanem delu zavrnilo pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko sodbo kot neutemeljeno in potrdilo njegovo odločitev.

Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil revizijo pri čemer je formalno uveljavljal samo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Vsebinsko je uveljavljal tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je navajal, da je pravno napačno stališče, ki ga je sodišče zavzelo glede neupravičenega izpodbijanja sodbe sodišča prve stopnje in meritornega odločanja v pritožbi in da bi pritožbeno sodišče moralo odločati meritorno o celi pritožbi. To toliko prej, ker je revidentov zahtevek utemeljen glede priznanja pravice do invalidske pokojnine, saj je pri njem prišlo do izgube delovne zmožnosti. Tako stanje je razvidno iz listin v spisu in izjav izvedencev. Poleg tega je revident dopolnil starost 63 let in je upravičen do invalidske pokojnine tudi kot invalid III. kategorije invalidnosti. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi skupaj s sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje oziroma podredno, da jo spremeni tako, da ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94), ki se glede na določbo 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) v tem postopku še uporablja, vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ki se upošteva po uradni dolžnosti (386. člen ZPP-77), ker pa uveljavlja revizija vsebinsko še bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 365. člena ZPP-77, je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tej smeri.

Revizijsko sodišče ne soglaša s stališčem v izpodbijani sodbi, da je pravno irelevantno vztrajanje pri popolni nezmožnosti za vsako pridobitno delo. Res je sicer, da delovni invalid ne more imeti istočasno priznanih dveh različnih pravic iz invalidskega zavarovanja, kar pravilno ugotavlja sodišče v izpodbijani sodbi, vendar pa to ne pomeni, da nima možnosti pritožbe zoper zavrnilni del sodbe. Dejstvo je, da stranka v postopku nima možnosti izpodbijanja sodbe v delu, kjer je sodišče njegovemu zahtevku (delno ali v celoti) ugodilo, saj v tem delu ni izkazana njegova pravovarstvena potreba, ima pa možnost pritožbe v celotnem zavrnilnem delu. In ker je revident pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil samo zoper zavrnilni del, bi pritožbeno sodišče moralo pritožbo v delu, kjer ta ne soglaša z zaključki sodišča, da pri njem ne gre za izgubo delovne zmožnosti, obravnavati in glede pomislekov in navedb v pritožbi zavzeti stališče. Ker pritožbeno sodišče ni meritorno preizkušalo izpodbijane sodbe v delu, ki se je izpodbijal s pritožbo (365. člen ZPP-77), je s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je ta njegova opustitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP-77).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je navajanje zmotne uporabe materialnega prava, tudi glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga bo moralo pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe v ponovljenem postopku sicer ponovno ugotavljati oziroma do njega zavzeti stališče, utemeljeno, saj niti drugostopenjsko sodišče niti prvostopnjsko sodišče pri odločanju nista dosledno uporabili določb zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98).

Zakon določa, da je invalidnost podana (27. člen ZPIZ), če nastane pri zavarovancu zaradi posledic poškodbe pri delu, poklicne bolezni, poškodbe izven dela ali bolezni zmanjšanje ali izguba delovne zmožnosti za delo na delovnem mestu, na katerega je zavarovanec trajno razporejen, zmanjšanja ali izgube pa ni možno odvrniti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Glede na preostalo delovno zmožnost pa se zavarovanci, pri katerih nastane izguba delovne zmožnosti, razvrstijo v I. kategorijo invalidnosti, zavarovanci, ki lahko najmanj polovico delovnega časa opravljajo svoje ali drugo ustrezno delo, se razvrstijo v II. kategorijo invalidnosti, zavarovanci, ki lahko po poklicni rehabilitaciji ali brez nje opravljajo drugo ustrezno delo pa se razvrstijo v III.

kategorijo invalidnosti (34. člen ZPIZ). Glede pravice do invalidske pokojnine pa 55. člen ZPIZ določa, da jo pridobi invalid I. kategorije invalidnosti, invalid III. kategorije, ki ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let in invalid II. in III.

kategorije invalidnosti, ki je brez rehabilitacije sposoben za drugo ustrezno delo, ki pa mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil starost iz prvega odstavka 39. člena ZPIZ.

Glede na zakonske določbe bo zato sodišče moralo tudi glede priznanja pravic invalidu III. kategorije ugotoviti in odločiti o vrsti še odprtih vprašanj. Odprta pa so za odločitev pomembna vprašanja, ne samo, ali revidentu gre pravica do invalidske pokojnine kot invalidu III. kategorije invalidnosti zato, ker brez rehabilitacije ni zmožen za drugo ustrezno delo, ampak tudi do kdaj mu je možno priznati kot invalidu III. kategorije pravice do dela na drugem ustreznem delu in kaj pomeni v njegovem primeru dopolnitev starosti iz prvega odstavka 39. člena ZPIZ ter morda še pomembnejše, ali je glede na ugotovljeno dejansko stanje možno oceniti, da so bili izpolnjeni pogoji, da bi bilo revidenta v letu 1990 ob nastanku invalidnosti mogoče razporediti oziroma zaposliti na drugih ustreznih delih in nalogah. Če ni tako, bo ob upoštevanju pravice, ki mu jo je priznalo sodišče prve stopnje v izreku pod II, zaradi določbe 292. člena ZPIZ treba uporabiti določbo 39. člena zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZTPPIZ - Uradni list SFRJ, št. od 23/82 do 44/90) in na podlagi nje ugotavljati, ali bi revident že ob ugotovitvi invalidnosti v letu 1990 lahko pridobil pravico do invalidske pokojnine kot invalid III. kategorije invalidnosti.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 394. člena in drugega odstavka 395. člena ZPP-77 reviziji ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in sodišču druge stopnje zadevo vrnilo v novo sojenje.

O stroških je revizijsko sodišče odločilo v skladu z določbo tretjega odstavka 166. člena ZPP-77. Sodišče je določbe ZPP-77 in ZTPPIZ uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).