Jedro

Po ustavnem zakonu je kraj vložitve deviz kraj dejanskega plačila in ne vedno centrala, v sklopu katere so bile filiale na ozemlju SFRJ izven ozemlja RS. Za devize, vložene v filialah izven RS, ni jamstva RS.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo deviznih zneskov, za katere je tožnik navedel, da jih je varčeval pri toženi stranki, Glavni filiali S., Ekspozituri Z. Ugotovilo je, da Glavna filiala S. ni bila pravna oseba, ampak del tožene stranke. Za njen račun je nastopala v pravnem prometu brez omejitev. Tožena stranka pa odgovarja za obveznosti Glavne filiale S. z vsem svojim premoženjem neomejeno. Polog na devizno hranilno knjižico pri podružnici ima enake učinke, kot polog v sami banki. Zato je treba šteti, da so bile sporne devize vložene v banke na ozemlju Republike Slovenije. Zanje je prevzela jamstvo Republika Slovenija (19. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS Ur.l. RS 1/91 - v nadaljnjem ustavni zakon). Obveznosti za devize, vložene na ta način, glede na določbo 3. alinee drugega odst. 22. b čl. dopolnitve ustavnega zakona (Ur.l. RS 45/I/94) ni obdržala tožena stranka, ki zato v tej zadevi ni pasivno legitimirana.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo iz razlogov po 1. in 3. tč. prvega odst. 385. čl. ZPP. Navaja, da sodišči napačno razlagata določbo 22. b čl. in 19. čl. ustavnega zakona, češ da je v tem sporu pasivno legitimirana Republika Slovenija. Opozarja, da je tožena stranka na podlagi 3. odst. 22. b čl. ustavnega zakona obdržala odnos do podružnic in banke hčere na ozemlju nekdanje SFRJ in ustrezni delež terjatev do NB Jugoslavije. Sodišči nista uporabili določb, ki urejajo sporno razmerje. Sodišči nista definirali pojma jamstva in sta s tem bistveno kršili določbe pravdnega postopka v smislu 13. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP. Med strankama obstoji pogodbeno razmerje. Tožena stranka je prevzela obveznosti za devize in ohranila odnos s svojimi varčevalci. Predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo (3. odst. 390. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija je utemeljena.

Če sodišče ugotovi, da so podane predpostavke po določbi 15.č. čl. Zakona o dopolnitvah Zakona o skladu Republike Slovenije za sukcesijo (Ur.l. RS št. 40/97), po uradni dolžnosti prekine pravdni postopek oziroma odloži izvršbo. Prekinitev postopka po pravnomočnosti sodbe ali sklepa, s katerim je postopek končan, ni mogoča (212. do 215.čl. ZPP). Revizijsko odločanje se nanaša na pravnomočno sodno odločbo (1. odst. 382.čl in 400.čl. ZPP). Zato se določbe navedenega zakona ne nanašajo na revizijski postopek. Sodišče prve stopnje pa bo moralo pred nadaljevanjem obravnavanja opraviti postopek po 15.g. čl. navedenega zakona in glede na pridobljeno mnenje odločiti po 15.č. čl. zakona.

Sodišči prve in druge stopnje sta sprejeli pravilno stališče, da se v tem sporu z mednarodnim elementom uporabi domače pravo. Dodaten razlog v podporo temu stališču je, da določbi 19.čl ustavnega zakona in 22.b. čl. Ustavnega zakona o dopolnitvah ustavnega zakona urejata pravni red Republike Slovenije in zato izključujeta uporabo tujega prava (4.čl. Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi tujih držav v določenih razmerjih Ur.l. SFRJ št. 43/82).

Vendar pa pri sojenju na prvi in drugi stopnji ni bilo v celoti pravilno uporabljeno materialno pravo. Za ugotovitev, ali gre za devizne vloge, za katere je na podlagi 19.čl. ustavnega zakona prevzela jamstvo Republika Slovenija, je bistveno, ali se tožba nanaša na devize, vložene v bankah na ozemlju Republike Slovenije. Pravilno je stališče, da imajo v podružnici vložene devize enake pravne učinke, kot v samo banko vložene devize. Vendar se ta ugotovitev lahko nanaša samo na osnovno, to je depozitno razmerje po 1035.čl. in naslednjih Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ko pa ustavni zakon v 3. odst. 19.čl. v zvezi s tretjo alineo drugega odst. in s tretjim odst. 22 b.čl. Zakona o dopolnitvah ustavnega zakona opredeljuje devizne vloge, za katere prevzame jamstvo Republika Slovenija in ko v zvezi s tem povsem jasno določa, da L. b. d.d. obdrži odnos do dosedanjih podružnic in banke hčere s sedeži v drugih republikah na ozemlju nekdanje SFRJ ter ustrezni delež terjatev do NBJ iz naslova hranilnih deviznih vlog, je očitno, da pomeni po tem ustavnem zakonu kraj vložitve deviz kraj dejanskega vplačila in ne sedež bančne centrale, v sklopu katere so bile filiale in podružnice na ozemlju SFRJ izven ozemlja Republike Slovenije. Po taki razlagi, kot sta jo sprejeli sodbi prve in druge stopnje, za določbo 3. odst. 22 b. čl. dopolnitve ustavnega zakona ne bi bilo potrebe. Filiale in podružnice, locirane v drugih republikah nekdanje SFRJ, so po osamosvojitvi Republike Slovenije ostale na ozemljih drugih držav. Tam vložene devize varčevalcev tožene stranke so zato dobile drug pravni režim, ker zanje ni jamstva Republike Slovenije in zato zanje ne velja zakon o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog (Ur.l. RS št. 7/93 z dne 4.2.1993). Iz določbe tretje alinee drugega odst. 22.b.čl. dopolnitve ustavnega zakona pa izhaja, da ta zakon ni posegel v njihove pravice iz depozitnega razmerja in tudi ne v jamstvo tožene stranke za devizne vloge, vložene v filialah ali podružnicah tožene stranke. Zato je tožena stranka pasivno legitimirana v tem sporu.

Ker sta sodišči prve in druge stopnje sprejeli stališče, da tožena stranka ni pasivno legitimirana, nista ugotavljali dejstev v zvezi s saldom na tožnikovi devizni hranilni knjižici (določbe 1043.čl. in naslednjih ZOR). Zato je revizijsko sodišče ugodilo reviziji tožeče stranke in na podlagi določbe 2. odst. 395.čl. ZPP razveljavilo izpodbijani sodbi ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vendar z upoštevanjem določb zakona o dopolnitvah zakona o skladu Republike Slovenije za sukcesijo.