Jedro

Skladno s peto alinejo 8. člena ZBPP se BPP ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve BPP. To po presoji sodišča ne velja le za vložitev tožbe in zastopanje v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP, temveč tudi za vložitev pravnih sredstev v takem upravnem sporu. Na táko stališče nakazuje zakonsko besedilo, ki izključitev dodelitve BPP ne omejuje le na postopek upravnega spora na prvi stopnji brez pravnih sredstev, temveč na upravni spor kot celoto, kar pojmovno zajema tudi pravna sredstva. Če bi zakonodajalec iz navedene ureditve po ZBPP želel izključiti tudi pravna sredstva v upravnem sporu, bi to izrecno zapisal. Zato po presoji sodišča ni imel takega namena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi z vložitvijo predloga za dopustitev revizije zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1239/2021-6 z dne 7. 9. 2021. 2. Iz obrazložitve je uvodoma razvidna ugotovitev tožene stranke, da je tožnik tožbo v navedenem upravnem sporu vložil zoper odločbo št. Bpp 1185/2021 z dne 1. 7. 2021, s katero je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP zaradi očitne nerazumnosti zadeve.

3. V nadaljevanju je tožena stranka ob sklicevanju na 8. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) pojasnila, da se BPP po tem zakonu ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči. Menila je, da je zakonodajalec želel preprečiti t. i. veriženje prošenj, do katerih prihaja v praksi, ko prosilec želi zoper odločbo, s katero je bila njegova prošnja za BPP zavrnjena, sprožiti upravni spor, hkrati pa prosi za BPP za sestavo tožbe v tem sporu. Ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 840/2005 z dne 13. 7. 2005 je ocenila, da gre lahko v tovrstnih primerih za zlorabo instituta brezplačne pravne pomoči. Pojasnila je, da to ne velja le za vložitev tožbe in zastopanje v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP, temveč tudi za vložitev pravnih sredstev v takem upravnem sporu (tako tudi sodbi Upravnega sodišča RS I U 1998/2018-5 z dne 18.10.2018 in I U 709/2020-7 z dne 8. 7. 2020). Iz navedene sodne prakse poleg tega izhaja, da ne gre za veriženje le v primerih, ko prosilec zaproša za BPP za vložitev tožbe zoper odločbo, ki jo je izdal organ za BPP Upravnega sodišča RS, ampak tudi v primerih, ko odločbo oz. sklep izda organ drugega sodišča. 4. Ob upoštevanju navedenih izhodišč je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za BPP, saj jo je vložil v upravnem sporu v zvezi z dodelitvijo BPP.

5. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo, v kateri je navedel, da so odločbe Bpp 1185/2021, Bpp 196/2021 in I U 1239/2021 neutemeljene in napačno obrazložene. Trdi, da izpolnjuje materialne in postopkovne pogoje za dodelitev BPP, saj namerava izpodbijati očitno neutemeljen pravni akt. Meni, da ne gre za veriženje vlog, ampak za kršenje njegovih pravic iz 25. člena Ustave. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

6. Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

9. Skladno s peto alinejo 8. člena ZBPP se BPP ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve BPP. To po presoji sodišča ne velja le za vložitev tožbe in zastopanje v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP, temveč tudi za vložitev pravnih sredstev v takem upravnem sporu. Na táko stališče nakazuje zakonsko besedilo, ki izključitev dodelitve BPP ne omejuje le na postopek upravnega spora na prvi stopnji brez pravnih sredstev, temveč na upravni spor kot celoto, kar pojmovno zajema tudi pravna sredstva. Če bi zakonodajalec iz navedene ureditve po ZBPP želel izključiti tudi pravna sredstva v upravnem sporu, bi to izrecno zapisal. Zato po presoji sodišča ni imel takega namena.1

10. Upravno sodišče je že presodilo, da drugačna razlaga navedene določbe ZBPP ni ne logična ne v skladu z ureditvijo upravnega spora v ZUS-1. Temeljno sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov se namreč uresničuje s tožbo v upravnem sporu, pravna sredstva zoper odločitev sodišča pa je mogoče vložiti le ob izpolnjenih predpostavkah iz 6. poglavja ZUS-1. Glede na naravo upravnega spora in obseg razlogov, ki jih tožnik lahko uveljavlja v tožbi, sodno varstvo v upravnem sporu na prvi stopnji opravlja funkcijo „drugega pravnega sredstva“, s čimer se z njim glede na pooblastila sodišča v okviru sodnega nadzora zagotavlja instančna kontrola. Zato ni ne logično ne s sistemskega vidika dopustno, da bi zakonodajalec z izključitvijo možnosti dodelitve BPP dostop do sodnega varstva v upravnem sporu na prvi szopnji omejeval v večji meri kot za pravna sredstva zoper odločbe sodišča.2

11. Navedeno še posebej velja za revizijo, ki je izredno pravno sredstvo, katerega cilj je zagotavljanje pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Revizija zato ni dopustna v vsakem primeru, temveč le takrat, ko je intervencija Vrhovnega sodišča potrebna iz razlogov, ki niso vezani na interes posameznika, ki ga prizadevajo posledice izdane sodne odločne v posamičnem konkretnem primeru, temveč zaradi zagotavljanja prej navedenih ciljev usmerjanja in poenotenja sodne prakse.3

12. Zato ni utemeljen sicer posplošeno zatrjevan tožnikov ugovor o kršitvi pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije.

13. Sodišče zgolj opozarja, da bi ob takem stanju stvari morala tožena stranka tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP zavreči, vendar pa ugotovljena nepravilnost (zavrnitev vloge) ne zahteva odprave izpodbijane odločbe. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. V obravnavani zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1); zgolj posplošeno nasprotovanje izpodbijani odločbi za s tem povezano drugačno presojo namreč ne zadošča. 1 Enako stališče je Upravno sodišče sprejelo tudi v sodbi I U 709/2020-7 z dne 8. 7. 2020. 2 Prav tam, 8. točka obrazložitve 3 Glej tudi E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 610.