Jedro

Standard obrazloženosti odločb sodišča druge stopnje je nižji kot je standard obrazloženosti odločb prve stopnje. Razloga za to sta predvsem dva. Prvi je v tem, da je smisel obrazložitve v zagotovitvi pravice stranke do učinkovite pritožbe, zoper odločbe pritožbenega sodišča pa pritožba ni predvidena. Drugi razlog je smotrnost. Če pritožbeno sodišče sprejema (materialnopravne) razloge sodišča prve stopnje, potem ni nujna ponovna navedba pravnih predpisov, na katere je prvostopenjsko sodišče oprlo svoje stališče o utemeljenosti zahtevka. Podrobno obravnavanje vseh, tudi minucioznih, pravno povsem zgrešenih in očitno neutemeljenih ter nesmiselnih pritožbenih argumentov presega zahtevani standard obrazloženosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da mora tožniku vrniti 275.000 ATS v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Nove Kreditne Banke Maribor, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jih za devizne vloge občanov v ATS izplačuje Nova Kreditna Banka Maribor, in sicer od 30.9.1992. Toženca je še zavezalo, da mora tožniku povrniti 232.397 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je toženčevi pritožbi le delno ugodilo in izpodbijano sodbo v obrestnem delu spremenilo tako, da mora toženec plačati zamudne obresti, kot jih LB KB Slovenj Gradec priznava varčevalcem za devizne vloge na vpogled. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje. V razlogih je med drugim navedlo, da je pogodbo o delu sicer res podpisal tožnikov brat, vendar je v njej kot investitor naveden tožnik (kar tožencu nikakor ni moglo ostati neznano, kar pomeni, da je vedel, s kom sklepa pogodbo). Plačilo prevoza in carine s pogodbo sicer ni bilo izrecno dogovorjeno, vendar iz samega pogodbenega določila, da je toženec dolžan opraviti tudi montažo, izhaja, da mora poskrbeti za dostavo do prostora, kamor se bo oprema vgradila. Brez tega namreč montaža in s tem izpolnitev pogodbe ni mogoča. Zoper to sodbo je toženec vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ga tožnikov brat ob sklenitvi pogodbe ni obvestil, da nastopa v imenu zastopanega, zaradi česar je bil dolgo časa prepričan, da je dejanski naročnik tožnikov brat. Tožnik svojemu bratu tudi ni preklical pooblastila, zaradi česar so bila njegova obvestila za toženca pravno obvezujoča. Stranki sta sklenili pogodbo z mednarodnim elementom, spor pa je nastal zato, ker je tožnikov brat naročena dela preklical. Toženec je opremo z nebistveno zamudo izdelal, vendar tožnik opreme ni hotel plačati in prevzeti, ampak je zahteval, da toženec opravi še dodatna dela (organizira in plača transport ter carino). Toženec je zahteval, da tožnik celotno opremo prevzame in plača, opravi transport in carinjenje, nato pa bi toženec opremo vgradil. S tem, ko je toženec opremo izdelal in tožnika pozval, naj jo prevzame, je opravil obligacijsko pravni prenos.

Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno ugotovili dejansko stanje, saj je dokazano, da je toženec opremo izdelal. Njegova pripravljenost, da jo izroči, je razvidna iz dopisa njegovega pooblaščenca z dne 9.4.1993. Tudi iz same pogodbe je razvidno, da ne zajema transporta in carine. To dokazuje tudi izpovedba tožnikovega brata V. J. V pogodbi ni navedeno, da bo izvajalec blago izročil v tujini, kar pomeni, da je kraj izpolnitve v Sloveniji, na izvajalčevem sedežu. Prav tako se stranki nista dogovorili, da bo carinske obveznosti plačal izvajalec. Revident navaja, da se za naročnikovo dejanje "vsekakor šteje obvestilo tožnikovega brata tožencu, da tožnikov brat nima denarja in da naj počaka z nadaljnjo izdelavo opreme, saj je tožnikov brat imel veljavno pooblastilo". Tožnik bi lahko odstopil od pogodbe le, če bi dal primeren dodatni rok. Ker tudi ni določena izročitev izdelane stvari, veljajo splošna pravila 613. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR). Sicer pa je dolžnik vseskozi navajal, da je opremo pripravljen izročiti in da jo lahko tožnik proti plačilu prevzame v njegovi delavnici. S tem je opravil obligacijsko izročitev izdelanih stvari. To pomeni, da ni razlogov za razdor pogodbe na podlagi 609. člena ZOR. Tudi sicer ta določba ne bi prišla v poštev, saj izpolnitveni rok ni bil bistvena sestavina pogodbe. Če je tožnik mnenja, da delo ni bilo izvedeno po določilih pogodbe, bi moral to dokazati. Ker tega ni dokazal, se šteje, da je bilo delo izvršeno po določilih pogodbe in pravilih posla. Decembra 1992 je tožnik izdelke pregledal in na njihovo kvaliteto ni imel pripomb. Kasneje se pri tožencu ni več zglasil, kar pomeni, da ni pokazal zadostne skrbnosti za izročitev stvari.

Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do toženčevih stališč glede očitka zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbijane sodbe zato ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Ta kršitev postopka je podana tudi zato, ker je na pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno ocenilo vlogo tožnikovega brata glede njegovega pooblastila za sklenitev posla in glede obvestila za prekinitev del in sporočila o bratovi plačilni nesposobnosti, v enem odstavku zapisalo le, da ugovor aktivne legitimacije ni utemeljen. O toženčevih pritožbenih navedbah se tako pritožbeno sodišče sploh ni izjasnilo (zaradi česar izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti). Tudi sicer sodba pritožbenega postopka ne navaja pravne podlage za svojo odločitev.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče se zato ni ukvarjalo z revizijskimi navedbami, ki gredo v tej smeri (npr., da je bil toženec "dolgo časa prepričan, da je brat tožnika dejanski naročnik dela, ... da je brat tožnika naročena dela preklical, ... da je tožena stranka opremo sicer res z zamudo, ki pa ni bila bistvena, izdelala, tožeča stranka pa opreme ni hotela plačati in prevzeti", da je "dokazano, da je oprema bila izdelana s strani tožene stranke ..., da je tožnik izdelke pregledal decembra 1992 in na kvaliteto izdelkov ni imel nobenih pripomb" itd.).

Neutemeljen je revizijski očitek, da je pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da ni navedlo predpisa na podlagi katerega je presojalo utemeljenost zahtevka, in ker naj ne bi zavzelo stališča glede pritožbenih očitkov zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovno sodišče (in ustavno sodišče) je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da je standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje nižji kot je standard obrazloženosti odločb prve stopnje. Razloga za to, sta predvsem dva. Prvi je v tem, da je smisel obrazložitve v zagotovitvi pravice stranke do učinkovite pritožbe, zoper odločbe pritožbenega sodišča pa pritožba ni predvidena. Drugi razlog je smotrnost. Če pritožbeno sodišče sprejema (materialnopravne) razloge sodišča prve stopnje, potem ni nujna ponovna navedba pravnih predpisov, na katere je prvostopenjsko sodišče oprlo svoje stališče o utemeljenosti zahtevka. Dovolj je, da iz razlogov sodbe druge stopnje izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in da jih ni enostavno prezrlo. Podrobno obravnavanje vseh, tudi minucioznih, pravno povsem zgrešenih in očitno neutemeljenih ter nesmiselnih pritožbenih argumentov presega zahtevani standard obrazloženosti. Predvsem pa je treba upoštevati, da je nosilni del določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tisti, ki govori o tem, da sodbe zaradi njene pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti. Šele če je obrazložitev sodbe do te mere nezadostna, da onemogoča njen preizkus, bo podana ta kategorija kršitve postopka. Ker je izpodbijano sodbo vsekakor mogoče preizkusiti (pritožbeno sodišče se je opredelilo tudi do vprašanja, ali je bi tožnik stranka sporne pogodbe o delu), očitana kršitev postopka ni podana.

Bistvene elemente konkretnega dejanskega stanu (na katerega je revizijsko sodišče vezano) je mogoče strniti v naslednje točke: - stranki sta 4.9.1992 sklenili pogodbo o delu, katere predmet je bila izdelava in montaža elementov opreme za tožnikov gostinski lokal na Dunaju; - stranki sta se dogovorili za ceno 445.000 ATS, pri čemer je bilo treba 60% (267.000 ATS) plačati ob sklenitvi pogodbe, ostalo pa ob koncu del; - rok za izdelavo opreme je znašal 60 dni;- pogodbo je kot tožnikov pooblaščenec (na podlagi pisnega pooblastila) sklenil njegov brat; - v tožnikovem imenu je tožencu v treh obrokih plačal skupaj 275.000 ATS predujma; - toženec dela ni dokončal (izdelal opremo in jo vgradil v tožnikov gostinski lokal na Dunaju).

Tožnik je sicer tuj državljan, vendar je treba pogodbeno razmerje presojati po slovenskem pravu. Za pravno razmerje med strankama je namreč dominantna pogodba o delu, za katero je treba po 2. točki 20. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 43/82 in 72/82 - ZUKZ) kot odločilno uporabiti slovensko pravo (prevzemnik - toženec je imel ob prejemu ponudbe prebivališče v Sloveniji). To pomeni, da se tudi učinki zastopanja presojajo po slovenskem pravu (tu je že na prvi pogled očitna vez z razmerjem, glede katerega je bilo dano pooblastilo) in prav tako z neupravičeno pridobitvijo nastalo pravno razmerje (prvi odstavek 27. člena ZUK).

Revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da toženec svoje pogodbene obveznosti ni izpolnil. Jasno je namreč pogodbeno določilo, da mora opremo ne le izdelati, pač pa tudi montirati (kar pomeni, da bi moral poskrbeti za dostavo do prostora, v katerega naj bi opremo vgradil). Ker vsaj zadnjega ni izpolnil, je tožnik utemeljeno odstopil od pogodbe. Naročnik ima namreč v primeru prevzemnikove zamude pravico odstopiti od pogodbe ne le takrat, ko je rok bistvena sestavina pogodbe, temveč tudi, če zaradi zamude očitno nima več interesa za izpolnitev (drugi odstavek 609. člena ZOR). Pri tem ni pomembna toženčeva trditev, da ga je V. J. (tožnikov brat) konec leta 1992 obvestil, da je v finančnih težavah. Finančne težave tožnikovega brata namreč ne vplivajo na pogodbeno dogovorjene obveznosti, tega, da bi stranki spremenili dogovor, da mora naročnik ostanek cene plačati ob koncu del (torej po montaži), pa toženec ne zatrjuje. Ker gredo njegove trditve le v smeri enostranske spremembe pogodbe (prim. 2. točko odgovora na tožbo) so pravno irelevantne. Pogodbenih določil namreč ni mogoče spreminjati enostransko (26. člen ZOR).

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo. Ker tudi ni podana zatrjevana kršitev postopka, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).