Jedro

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, ki so jih tožniku izdale slamnate družbe, ki na računih izkazanega in dolgovanega DDV niso plačali. Tožnik ne razpolaga z dokumentacijo, iz katere bi bilo razvidno, da so mu izdajatelji računov tudi dejansko opravili zaračunane storitve oz. dobave.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Celje dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) za mesece oktober-december 2007 v znesku 2.823,50 EUR, julij-september 2008 v znesku 3.080,00 EUR, oktober-december 2009 v znesku 1.001,00 EUR in pripadajoče obresti (točka I izreka), z rokom plačila 30 dni, po poteku katerega bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe s tem, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov postopka oz. ti, ki so nastali davčnemu organu bremenijo slednjega, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe (točke II, III in IV izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) za obdobje od 1. 12. 2007 do 31. 1. 2010, ki se je nanašal na nadzor DDV ter sestavljen zapisnik 22. 11. 2010, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih davčni organ povzema v obrazložitvi izpodbijane odločbe in jih kot neutemeljene zavrne. Tožnik je knjižil račun dobavitelja in sicer družbo A. d.o.o. z dne 15. 10. 2007, št. računa 24/2007, za delovni stroj Renegade 800EFI Yellow int 2007, z navedeno serijsko številko, snežni plug, el. vitel, 4 Xalu in montažo. Davčni organ ugotavlja, da dobavitelj ni izpolnjeval osnovnih pogojev za dejansko izvedbo dobave, saj poslovno ni obstajal, saj je bilo v postopku DIN ugotovljeno, da na prijavljenem naslovu sedeža ni posloval. Davčnemu organu ni bila predložena poslovna dokumentacija. Odgovorna oseba je izjavila, da razen dvigovanja gotovine iz bank in njenega računa izročanja nepoznanim osebam v poslih ni poslovala, ter da gre za slamnato družbo, ki je z izdajo fiktivnih listin omogočala davčne goljufije prejemnikom teh računov. Tožnik je bil seznanjen z ugotovljenimi dejstvi ter je v postopku menil, da je sklenil normalen posel, kar pomeni ugodno ceno. Stroj tudi poseduje in ga je plačal na transakcijski račun prodajalca in preveril ali je davčni zavezanec. Tožnik ni znal pojasniti, kako je prišel v kontakt z omenjeno družbo in ni imel nobenih dokazil, da je poslovno ponudbo dejansko prejel, ni mogel navesti osebe, s katero naj bi se za posel dogovarjal, niti ni izkazal listin o primopredaji blaga. Pozvan je bil, da pritegne osebe, ki so kot zastopniki podjetja A. d.o.o. z njim komunicirali in sklenili pogodbo, vendar jih ni pritegnil, niti ni navedel podatkov. Tožniku očita, da ni preveril pomembnih okoliščin, ter da ni šlo za običajen način sklepanja poslovnih pogodb. Davčni organ se sklicuje na prvi odstavek 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (DDV-1), ki ga citira, in c. točko prvega odstavka 21. člena šeste direktive Sveta - 77/388/EGS. Navaja sodbo SEU C-342/87, ter ugotavlja, da tožniku ne gre pravica do odbitka. Sklicuje se tudi na sodbo SEU C-349/04 in C-440/04 - združeni zadevi, po kateri v primeru, če davčna uprava ugotovi, da je bila pravica do odbitka izvedena z goljufijo, je pooblaščena, da z učinkom za nazaj zahteva vračilo odbitih zneskov.

2. V nadaljevanju davčni organ ugotavlja, da je tožnik knjižil račun dobavitelja B. d.o.o. za mini bager znamke Takeuchi z pikerjem, tip TB145, od katerega je nezakonito uveljavljal DDV, saj davčni organ navaja, da gre za slamnato družbo. Direktorja nista sodelovala v postopku in tudi ju ni bilo mogoče pritegniti, saj sta v tujini, poslovanje družbe pa je potekalo le kot izdajanje računov za fiktivne posle. Iz ugotovitev davčnega organa izhaja, da na naslovu, kjer je bil prijavljen sedež, družba ni poslovala in s strani odgovornih oseb ni bila predložena poslovna dokumentacija. Tožniku očita, da ni preveril pomembnih okoliščin za zagotovitev zakonitega oz. običajnega poslovanja, čeprav je za to imel vse možnosti, znanje ter potrebne izkušnje v branži gradbeništva, z delom z gradbenimi stroji. Na ta način tožnik tudi sodeluje s številnimi akterji, ter z njimi sklepa transparentne poslovne pogodbe. Davčni organ ugotavlja, da na podlagi dejstev, s katerimi je bil tožnik seznanjen, omenjeni delovni stroj, zaračunan na navedenem računu, v resnici s strani B. d.o.o. ni bila opravljena dobava. Tožniku očita objektivne okoliščine ter vedenje oz. da bi moral vedeti, da z akceptiranjem omenjene listine v davčnih evidencah sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV v smislu neupravičenih terjatev za vstopni DDV.

3. Tožnik je v knjigo prejetih računov vključil tudi račun dobavitelja C. d.o.o. Z računom z dne 9. 12. 2009 je bilo zaračunano tožniku 770 ur NK in KV delavec po 6,50 EUR/uro za gradbena dela na objektih po pogodbi in specifikaciji v obdobju oktober in december 2009. Za navedeno družbo davčni organ ugotavlja okoliščine, ki so navedene na str. 8 in 9 obrazložitve izpodbijane odločbe, iz katerih izhaja, da gre za slamnato družbo, tožnik pa je bil s temi okoliščinami v postopku seznanjen. Gre za neverodostojno listino, saj je račun sestavljen v nasprotju s 6. točko 81. člena ZDDV-1, saj na njemu ni jasno opredeljena vsebina poslovnih dogodkov v smislu opravljenih storitev po času in kraju njihovega nastanka in izvedbe ter se sklicuje na Slovenske računovodske standarde (SRS) 21.12., tožniku pa očita, da ni preveril pomembnih okoliščin. Tožnik ni vedel, kako je prišel v poslovni kontakt z omenjeno družbo in ni imel nobenih dokazil, da je poslovno ponudbo tudi dejansko prejel na kakršnikoli način, niti ni vedel navesti oseb, s katerimi naj bi se dogovarjal. Prav tako ni pritegnil v postopek osebe, ki so bili zastopniki podjetja in z njim komunicirali ter sklenili pogodbo o najemu delavcev.

4. Pripombe tožnika, ki jih davčni organ povzame na straneh 12 do 14 obrazložitve izpodbijane odločbe, davčni organ zavrne. Trditve tožnika, da je bil zaradi prezaposlenosti in neizkušenosti posledično nevednosti žrtev goljufije, po ugotovitvah davčnega organa ne držijo, saj je tožnik v poslovanju z navedenimi poslujočimi družbami opustil vse pomembnejše elemente sklenitve običajne poslovne pogodbe, ki so mu sicer sklepajoč po številnih transparentno sklenjenih in izvedenih poslovnih pogodbah znani ter je s tem nezakonito zahteval odbitek vstopnega DDV.

5. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Tožnik v postopku ni predložil nobenih listin, niti zaračunanih gradbenih del, ter gre za račun kot verodostojno listino, saj se jo po vsebini ne da preizkusiti. Ni navedeno kakšna gradbena dela naj bi bila opravljena, pogodbe in specifikacije pa ni predložil v postopku ne na prvi stopnji, ne v pritožbi ter ni mogoče na podlagi take listine zatrjevati, da bi se dogodek, ki naj bi ga listina odražala nesrečno zgodil. Sklicuje se na prvi in tretji odstavek 76. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in 77. člen ZDavP-2, v zvezi z dopustnimi načini dokazovanja pa tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 28/2009 ter stališče, da se v teh postopkih dokazuje z verodostojnimi listinami in kadar teh ni oz. kadar zavezanec ne vodi predpisanih evidenc, ni dopustno z drugimi dokazi (npr. zaslišanje prič, lastnim zaslišanjem, izjavami ipd.) izkazovati oz. utemeljevati dohodkov, ki bi sicer morali biti zabeleženi v predpisani dokumentaciji. Sklicuje se na 148. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju PZDDV-1) v povezavi s 85. členom ZDDV-1 in 31. členom ZDavP-2, ter SRS 21.1., SRS 21.7., SRS 22.15., SRS 21.12., SRS 21.15. ter SRS 28.45.. Gradbene storitve se zaračunavajo tako, da se mora na računu posebej navesti nepremičnine, na katere se račun nanaša (138. člen PZDDV-1 v povezavi z 81. členom ZDDV-1), kar ni bilo spoštovano v primeru računa s strani C. d.o.o., zato ni mogoče nepremičnino enolično identificirati, te pomanjkljivosti pa ne sanira niti izjava, ki jo je tožnik priložil v sklopu pritožbe.

6. Tožnik je vložil tožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sklicuje se tudi na pripombe, ki jih je podal na zapisnik. Tožnik ima med svojimi sredstvi delovni stroj snežni plug, električni vitel in tudi mini bager, ki so bili zaračunani s strani dobaviteljev, ter negira razlago tožene stranke, da omenjeni družbi, ki sta izdajali račune zaračunanih storitev ali dobav nista opravili. Tožena stranka mora dokazati, kdo je opravil prodajo, kdaj je bila opravljena, če trdi, da je navedeno prodajo opravil drug subjekt, ter da gre za domneve. Tožena stranka nima pravice od tožnika zahtevati podatke o zastopnikih družb, s katerimi je sklenil posel in kdo mu je pripeljal stroj, s kom je vzpostavil stik, saj je povedal, da teh podatkov nima, niti jih ni imel, saj se mu ni zdelo pomembno, kdo zastopa prodajalca. Nepomembna je ugotovitev, da tožnik nima primopredajnega zapisnika o prevzemu delovnih strojev, dobavnic ipd., saj je nepomembna listina, saj so vsa delovna sredstva oz. vozilo v posesti in lasti tožnika in opisana med njegovimi opredmetenimi sredstvi in jih uporablja za opravljanje dejavnosti, kar si lahko tožena stranka ogleda. Sklicuje se na prakso SEU, ki jo je poudarilo v več primerih, da velja materialna resnica ne glede na mogoče formalne pomanjkljivosti računov. Sklicuje se na drugi odstavek 76. člena ZDavP-2. Ne strinja se z očitki tožene stranke, da je knjigovodska listina neverodostojna. Tožnik izpodbija celoten ugotovitveni postopek, ki ne temelji na iskanju relevantnih dejstev in dokazov, zlasti zaslišanja odgovornih oseb obeh prodajalcev, temveč na ugotovitvah, da tožnik ni znal pojasniti, s katerimi osebami je bil v stiku, saj opustitev teh preverjanj ne zadostuje za trditve, da tožnik je vedel ali bi moral vedeti za neplačevanje DDV s strani dobaviteljev. Ne strinja se z očitkom, da je ravnal v nasprotju s poslovnimi običaji, saj je stroje plačal po izvršeni dobavi oz. da ni ravnal kot dober gospodar. Neresnična je trditev, da družba A. d.o.o. ni opravila prodaje. Prepričan je, da je od te družbe in njenega zastopnika kupil opremo in mu do danes še nihče ni izpodbijal lastninske pravice in da je absurden očitek, da je sklepal posel nakupa delovnih strojev od nekoga, ki ga ni poznal. Tožnik je že v postopku povedal, da je družbo poznal oz. da je zanjo slišal, ni pa poznal njenih zastopnikov. Ni razumljivo, zakaj bi moral prodajalca poznati. Kupca zanima izključno stanje vozila ali opreme, ki jo kupuje. Potrebno se je vprašati, kako naj bi tožnik, ki se je verjetno dogovarjal z eno od oseb, ki so družbo zlorabljale, preverjal, ali je ta oseba zaposlena v podjetju, ter toženi stranki očita, da je dopuščala, da takšna družba posluje in goljufa državo ter poslovno okolje ter da ni pravočasno preprečila poslovanje tega subjekta in mu naložila ter izterjala DDV, ki ga ni plačal v proračun. Tožena stranka ni dokazala tožniku nobene goljufije niti malomarnosti, zato se pri svoji odločitvi ne more sklicevati na prakso SEU. Očita protislovne ugotovitve glede podjetja B. d.o.o., kakor tudi družbe C. d.o.o., ter očita zavajajočo navedbo o neverodostojnosti računa slednje. Sklicuje se na potrdilo odgovorne osebe z dne 3. 1. 2011, da je tožniku opravila storitev v obsegu 770 ur po 6,50 EUR. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da je tožnik upravičen do odbitka DDV oz. v nasprotnem primeru začasno ustavi postopek ter SEU postavi vprašanje v predhodno odločanje v besedilu, kot ga navaja.

7. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih, razvidnih iz obrazložitve upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa sodišče še dodaja:

10. V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da so jih tožniku izdale družbe slamnate družbe, ki na računih izkazanega in dolgovanega DDV niso plačali. Tudi po mnenju sodišča je prvostopenjski organ v zadostni meri pojasnil ugotovitve, ki izhajajo iz dejanskega stanja, da tožnik ne razpolaga z dokumentacijo, iz katere bi bilo razvidno, da so mu izdajatelji računov tudi dejansko opravili zaračunane storitve oz. dobave ter tudi po mnenju sodišča tožnik ne razpolaga z verodostojno poslovno dokumentacijo. Tožnik tudi v tožbi ne pove ničesar novega.

11. Utemeljen je po mnenju sodišča tudi subjektivni element oz. očitek, da bi glede na vse objektivne okoliščine, ki jih pojasni davčni organ, tožnik moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti. V tem primeru mu odbitek ne gre, kar je skladno s prakso SEU, na katero se davčni organ prav tako utemeljeno sklicuje (tako na primer sodbo v zadevi Axel Kittel C-439/04 in C-440/04 – združeni zadevi).

12. Ne glede na zgornje očitke, za katere sicer tožnik meni, da ne držijo, pa je po mnenju sodišča v obravnavani zadevi relevantna okoliščina v ugotovitvi, da tožnik v svoji poslovni dokumentaciji ni izkazal, da je šlo za njemu opravljene storitve in dobave. Pravica do odbitka vstopnega DDV namreč nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV, davčni zavezanec pa ne sme odbiti DDV prej kot v davčnem obdobju v katerem je prejel račune za njemu opravljen promet blaga in storitev (62. člen ZDDV-1). Pravna podlaga za odbitek je v 63. členu ZDDV-1. Davčni zavezanec ima pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij in sicer DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal v Sloveniji za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec (a). točka prvega odstavka 63. člena ZDDV-1). Prvostopenjski organ se sklicuje na relevantne določbe ZDDV-1 glede nepriznavanja odbitka vstopnega DDV, zato sodišču očitke tožeče stranke v to smer kot neutemeljene zavrača. 13. Sodna praksa je že v številnih primerih pojasnila, da je samo račun, ki ima v sicer lahko formalnem smislu ključne podatke (82. člen ZDDV-1) in ki temelji na dejansko opravljenem poslovnem dogodku (o opravljeni storitvi ali dobavi blaga), je lahko verodostojna knjigovodska listina in podlaga za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV. Nasprotno pa račun, ki ga izda oseba, ki ne opravi zaračunane dobave blaga ali storitev, tudi po stališču iz že ustaljene sodne prakse tudi Vrhovnega sodišča RS ne predstavlja podlage za odbitek vstopnega DDV (npr. sodba RS št. X Ips 333/2010 in druge).

14. Zgolj računi in njihovo plačilo ne izkazujejo resničnosti opravljenih storitev kar izhaja tudi iz prakse SEU, tako npr. v zadevi C-342/87 (Genius Holding BV), po kateri mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oziroma, da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična dobava, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oziroma, da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru. Tožnik v pripombah na zapisnik kot tudi v pritožbi, pa tudi v tožbi, vztrajno zatrjuje, da ima verodostojno dokumentacijo in se pri tem sklicuje na prejete račune, evidentirana opredmetena sredstva ter izjavo osebe, ki mu je izdala račun za 770 ur gradbenih del. Vse to pa ne zadošča in ni verodostojna listina, iz katere bi izhajalo, da so bile storitve oz. dobava popravljena tudi resnično s strani izdajateljev računov. Izdajatelj bi lahko bila tudi oseba, ki ni davčni zavezanec, to pa je relevantna okoliščina, ki vpliva na pravico do odbitka vstopnega DDV. Na strani davčnega zavezanca pa je dolžnost, da že v svojem knjigovodstvu zagotovi podrobne podatke, ki omogočajo pravilno obračunavanje davka (85. člen ZDDV-1), kar pomeni, da tudi ZDDV-1 določa obveznost vodenja knjigovodstva davčnega zavezanca za namene pravilnega in pravočasnega obračunavanja DDV in nadzor davčnega organa nad obračunavanjem in plačevanjem DDV. Ker je potrebno pravilno vodenje poslovnih dogodkov, je treba upoštevati tudi SRS (2006) glede časa nastanka poslovnega dogodka, po katerih morajo knjigovodske listine vsebovati (med drugim) tudi podatke o poslovnem dogodku. Tožnik je tisti, ki mora v primeru, ko uveljavlja davčne ugodnosti, tako kot v obravnavanem primeru, izkazati poslovne dogodke, njihov potek in vsebino na način, iz katerih je razvidno, da je dejansko prišlo do realizacije dobave oziroma storitev prav s strani družb, ki so mu izdale račune, na podlagi katerih uveljavlja odbitek vstopnega DDV. Predvsem to pride v poštev kolikor pride do dvoma v resničnost opravljenih storitev. Tudi 31. člen ZDavP-2 določa, da mora davčni zavezanec v svojem knjigovodstvu zagotoviti potrebne podatke, ki omogočajo pravilno obračunavanje davka. Dokazno breme trditev v primeru dvoma v resničnost opravljenih storitev je namreč na strani tožnika (76. člen ZDavP-2). Davčni zavezanec pa svojo trditev v davčnem postopku praviloma dokazuje s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo drugih dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2).

15. Zato nima prav tožnik, ko meni, da želi davčni organ nanj prevaliti breme dokazov. Ker je relevantna okoliščina po mnenju sodišča v obravnavanem primeru v ugotovitvi, da tožnik z listinskimi dokazi ni uspel dokazati, od koga je prejel dobavo oz. storitve in ker iz ugotovitev dejanskega stanja, ki mu sledi tudi sodišče, nedvomno izhaja, da družbe C. d.o.o, A. d.o.o. in B. d.o.o. niso imele realnih možnosti za opravljanje zaračunanih storitev ter jih tudi po mnenju sodišča niso mogle opraviti, saj za to ne obstajajo dokazi ne na strani izdajateljev računov, ne na strani tožnika. Zato tožniku utemeljeno ne gre odbitek vstopnega DDV po spornih računih po a) točki prvega odstavka 63. člena ZDDV-1. Sodišče ne vidi razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam davčnega organa, tožnik pa drugega tudi ni dokazal. Okoliščine se v obravnavani zadevi v zadostni meri razjasnjene, tožnik pa tudi v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev. V postopku se je tudi izkazalo, da tožnik tudi ni vedel s kom je konkretno sodeloval, niti kdo je delal na posameznih objektih. Predložil ni niti specifikacij, ki naj bi bile priloga k računu št. 14/2009, ki se nanaša na gradbena dela in ki tudi nima posebnih podatkov v smislu 138. člena PZDDV-1, po katerem se mora na računu posebej navesti tudi nepremičnina, na katero se nanaša oz. obveznih sestavin po 82. členu ZDDV-1 glede vrste količine opravljenih storitev. Že iz tega razloga ne more biti podlaga za odbitek vstopnega DDV po določbah ZDDV-1, predložil pa tudi ni obračuna opravljenih del, ki bi jih bil glede na posebne predpise o gradbeništvu (ZGO-1 in Pravilnik) dolžan voditi, s čimer bi izkazal, kdo mu je opravil storitev, kdaj in na kakšen način ipd.. Tožnik pa tudi ne zatrjuje, da razpolaga z drugimi listinami, kot npr. dobavnico, prevzemnim zapisnikom in podobno glede dobave blaga po ostalih dveh računih, iz katerih bi izkazal, kdo in na kakšen način mu je blago dobavljeno. Ob takem stanju stvari tudi po mnenju sodišča tožnik ni izkazal, da je so dobave in storitve opravljen prav s strani družb, ki so mu izstavile račune. Zato ne more uspeti z ugovori, da ima verodostojen dokument o teh poslovnih dogodkih (SRS 21.7.). Po povedanem za odločitev niso pomembni zgolj razlogi v dejstvu, da je tožnik sodeloval z navedenimi družbami, ampak predvsem v okoliščini, da ni izkazal, da so mu navedene družbe zaračunane storitve oz. dobave tudi resnično opravile. Zato ne držijo očitki, da je prvostopenjski organ upošteval zgolj okoliščine, ki so tožniku v škodo oziroma da gre za kršitev načela materialne resnice v davčnem postopku. Sodišče se tudi strinja z razlago SRS (2006) na način, kot sta pojasnila oba davčna organa. Dejansko stanje je tisto, ki ga je mogoče podkrepiti z verodostojnimi listinami (SRS (2006) 28. 54.. Dokaz, da ima tožnik evidentirane predmete v svoji lasti med sredstvi, pa ni dokaz, da so dobavo zanj opravile družbe, ki so mu izstavile račune. Zato sodišče tovrstne očitke kot neutemeljene zavrača. 16. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Čeprav tožnik navaja, da je sporno dejansko stanje, je razvidno, da ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč, da se tožeča stranka ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin. Po povedanem tudi ni podlage za odločanje v sporu polne jurisdkicije.