Jedro

Tožnica je svojo obveznost izpolnila in prepustila posest nepremičnine toženi stranki, zato je svojo pogodbeno obveznost dolžna izpolniti tudi tožena stranka in plačati dogovorjeno kupnino. Kupnina bi morala biti plačana takoj po izvedbi prepisa lastninske pravice na predmetni nepremičnini, to je bilo 16. 7. 2010. Okoliščine, ki govore za obstoj toženkinih trditev, so močnejše od tistih, ki jih zatrjuje tožnica.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Izrek o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrnilo predlog za zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo, na podlagi katerega naj bi sodišče toženi stranki prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnin ter prepoved zaznamovalo v zemljiški knjigi, NLB pa naložilo, da mora toženki, ali komu drugemu po njenem nalogu, odreči izplačilo denarnega zneska do višine potrebne za zavarovanje terjatve, ker po mnenju sodišča prve stopnje, utemeljenost tožbenega zahtevka v tej fazi postopka ni verjetno izkazana.

2. Odločitev sodišča o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe iz vseh razlogov po 338. členu ZPP izpodbija tožeča stranka. V obrazložitvi navaja, da sodišče ni presojalo verjetnosti navedb tožeče stranke, ampak je ocenilo le verjetnost navedb tožene, zato ni mogoče ugotoviti, zakaj tožničine navedbe o obstoju terjatve ne dosegajo dokaznega standarda verjetnosti. S tem je prekršeno načelo kontradiktornosti in razpravno načelo. Tožnica ne ve kako je nastal dokument z dne 22. 8. 2003, podpis, ki je na njem, pa ni tožničin. Tožnica je sodišču predložila potrdilo o prejemu posojila, ki ga je njen pokojni mož dal P. D., zato je več kot s stopnjo verjetnosti izkazala, da je potrdilo P. D. o nakazilu 6.442.586,24 SIT z dne 13. 2. 2004 le vračilo tega posojila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče izda začasno odredbo tako v zavarovanje denarne kot nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 270. člena in prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka sodišču predložila dovolj dokazov, da obstaja resen dvom v verjetnost obstoja tožničine terjatve.

5. Konkretna tožba je tožba na plačilo kupnine po pogodbi z dne 5. 5. 2010, ki je bila sicer sklenjena kot darilna pogodba le navidezno, saj je prikrivala dejanski namen in voljo strank, to pa je bila sklenitev kupoprodajne pogodbe. Med strankami ni spora o okoliščini, da so se ob sklenitvi pogodbe dogovorile, da bo toženka tožnici v zameno za preneseno lastninsko pravico na njeni polovici nepremičnine, v denarju izplačala polovico njene tržne vrednosti, v zameno za preneseno lastninsko pravico na drugi polovici nepremičnine, pa na P. B. prepisala svoje stanovanje na naslovu E. v L. Tožnica je svojo obveznost izpolnila in prepustila posest nepremičnine toženi stranki, zato je svojo pogodbeno obveznost dolžna izpolniti tudi tožena stranka in plačati dogovorjeno kupnino. Kupnina bi morala biti plačana takoj po izvedbi prepisa lastninske pravice na predmetni nepremičnini, to je bilo 16. 7. 2010. Do danes tožena stranka ni plačala ničesar.

6. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča dejstvo, da so bili podpisi na medsebojnem dogovoru, sklenjenem 22. 8. 2003, na katerega se sklicuje tožena stranka, overjeni pred notarjem, daje dovolj podlage za zaključek, da je verzija kot jo ponuja tožena stranka v odgovoru na tožbo, bolj verjetna od tiste, ki jo tožnica ponuja v tožbi. Da so pravdne stranke sklenile pravni posel 22. 8. 2003 sledi tudi iz 3. člena darilne pogodbe z dne 5. 5. 2010. V darilni pogodbi je izrecno napisano, da se s sklenitvijo te pogodbe izpolnjujejo obveznosti pogodbe, ki v času sklepanja ni bila primerna za izvedbo zemljiškoknjižnega vpisa na hrvaških sodiščih. Ta zapis v darilni pogodbi vzbuja dodaten dvom v verodostojnost trditve tožnice, da je njen podpis na listini z dne 22. 8. 2003 ponarejen. Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da iz prevoda zapisnika Občinskega sodišča v Bujah ni mogoče sprejeti zaključka kot ga želi pritožba, da naj bi tožena stranka izpovedala, da nima denarja za plačilo kupnine, ampak ravno nasprotno, da je bila nepremičnina plačana s stanovanjem v L., razlika pa z gotovino. Iz obračuna kupnine z dne 22. 8. 2003 še sledi, da je bila za nepremičnino dogovorjena kupnina v višini 34.500.000,00 SIT, ta kupnina pa se je poravnala z vrednostjo stanovanja na E. v vrednosti 21.079.500,00 SIT, z nakazilom v višini 5.400.000,00 SIT, z izročeno gotovino v višini 2.100.000,00 SIT in z zneskom v višini 1.367.568,00 SIT iz naslova prevzema kredita. Razlika, ki jo je bilo potrebno še plačati, je 22. 8. 2003 znašala še 4.552.932,00 SIT, zato je bolj verjetno, da je P. D. 13. 2. 2004 tožnici nakazal denar z namenom dokončnega poplačila kupljene nepremičnine kot pa z namenom dokončnega poplačila posojila v višini 12.000.000,00 SIT, ki ga je moral vrniti že v letu 1999. 7. Ker so okoliščine, ki govore za obstoj toženkinih trditev močnejše od tistih, ki jih zatrjuje tožnica, se pritožba pokaže kot neutemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ne najde tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Stroški v zvezi s postopkom za izdajo začasne odredbe delijo usodo ostalih pravdnih stroškov, zato bo o stroških začasne odredbe odločeno s končno odločitvijo o glavni stvari.