Jedro

Sodišče stori absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, če ne navede razlogov (ali če so ti nejasni oziroma protislovni) o odločilnih dejstvih, ki jih sicer v izreku ali obrazložitvi sodbe šteje za ugotovljena. Če pa sodišče posameznih odločilnih ali drugih dejstev sploh ne ugotavlja, takšna pomanjkljivost pomeni nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega T.U. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obsojenega T.U. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju velike tatvine po 1. in 3. odstavku 212. člena v zvezi s 26. členom KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen osem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe vrne oškodovancu A.S. 1.103.455,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 40.000,00 SIT. Višje sodišče je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede plačila stroškov pritožbenega postopka je odločilo enako kot prvostopenjsko sodišče. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitve kazenskega zakona (razloga iz 1. in 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču je predlagala, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. je odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagala njeno zavrnitev, ker je neutemeljena. Vsebina zahteve se v celoti nanaša na pomisleke obsojenčeve zagovornice v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Sodbi tudi ni mogoče očitati, da nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar bi predstavljalo uveljavljano kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je dejstvih, ki so pomembna za uporabo materialnega in procesnega prava. Sodišče stori to kršitev, če ne navede razlogov (ali če so ti nejasni oziroma protislovni) o odločilnih dejstvih, ki jih sicer v izreku ali obrazložitvi sodbe šteje za ugotovljena. Če pa sodišče posameznih odločilnih ali drugih dejstev sploh ne ugotavlja, takšna pomanjkljivost pomeni nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Čeprav se zagovornica izrecno sklicuje na kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, pa iz obrazložitve zahteve izhaja, da smiselno uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s tem, ko zatrjuje: da sodišče prve stopnje ne zavzame stališča, da je obsojeni T.U. ves čas postopka govoril enako in zanikal kaznivo dejanje in da je P. na glavni obravnavi povedal, da ga ni nagovarjal k storitvi kaznivega dejanja; da sodišče sledi izpovedbi M.Š. in njenih sinov, čeprav prva obsojenca na glavni obravnavi ni prepoznala, izpovedbe ostalih pa se bistveno razlikujejo glede pogostosti obiskov obsojenca in kje v hiši se je zadrževal; da ne zavzame stališča tako do izpovedb Š., da so bili v kritičnem času skupaj z obsojencem in P. na zabavi, kot tudi do razlik med zagovorov P., da je blagajno odvrgel v S., čeprav je bila kasneje najdena v neposredni bližini oškodovančeve hiše; da pri ocenjevanju, ali je v prisotnosti naglušnih oškodovancev bilo mogoče storiti kaznivo dejanje, sodišče prezre nekatera odločilna dejstva in končno, da obsojeni U. v primerjavi s P. doslej še ni bil v nobenem sodnem postopku.

S takšnimi navedbami, ko zagovornica tudi izrecno zatrjuje, da so razlogi, na katere se sodišče sklicuje, v nasprotju z izvedenimi dokazi in da sodišče ni ocenilo vseh dokazov, izraža dvome v pravilnost dokazne ocene in zaključkov, kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje. S tem uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Ugotoviti je treba, da ima prvostopenjska sodba (stran 59 do 63, točka IX in XIII) razloge o vseh odločilnih dejstvih, da upošteva in ocenjuje razlike v zagovorih obeh obsojencev, na katere se sklicuje vložnica zahteve in obrazloženo ugotavlja obstoj številnih posrednih dokazov, na podlagi katerih ugotavlja, da je obsojeni T.U. storil kaznivo dejanje, ki je predmet tega kazenskega postopka.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje zagovornica, zahtevo pa je vložila tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, zato je obsojenec na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati tudi stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom; višina povprečnine je bila odmerjena na podlagi 3. odstavka 92. člena ZKP.