Jedro

Med strankama je sporno, ali je toženka dolžna tožniku povrniti stroške prevoza na delo in z dela v višini cene mesečne vozovnice javnega prevoza ali v višini cene dnevne vozovnice. Pravilno je prvostopno sodišče ugotovilo, da je v spornem obdobju toženko zavezoval ZDR, Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti in Uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugim dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo in da nobeden od teh predpisov ne daje pravne podlage, da naj bi bil delodajalec dolžan delavcu plačati povračilo stroškov za prihod na delo in z dela le v višini cene mesečne vozovnice javnega prevoza. Niti ni določena obveznost, da bi se povrnil le strošek najcenejšega javnega prevoza. Vendar pa zaradi tega materialnopravno ni pravilen zaključek, da delavcu pripada povračilo v višini cene dnevne vozovnice. Tožnik ni upravičen do povračila višjega zneska od zneska dejanskih stroškov. Kolikšni so bili tožnikovi dejanski stroški pa prvostopno sodišče ni ugotavljalo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) razveljavi in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je s sodbo naložilo toženki, da tožniku plača 816,00 EUR s pp iz naslova jubilejne nagrade (I. točka izreka) in 1.929,93 EUR s pp iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela (II. točka izreka). Odločilo je, da toženka sama nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe prvostopnega sodišča se pravočasno pritožuje toženka iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu ter sorazmernem stroškovnem delu zavrne, tožniku pa naloži povračilo njenih pravdnih stroškov, podredno pa zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Toženka soglaša s stališčem prvostopnega sodišča, da so jo zavezovala določila Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti (KPGD, Ur. l. RS, št. 1/2005 in nasl.) ter Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugim dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (Uredba, Ur. l. RS, št. 142/2004 in nasl.). Vendar pa je prvostopno sodišče zmotno pojmovalo plačilo stroškov, ko je ta termin enačilo s terminom povračila teh stroškov. V kolikor bi KPGD in Uredba urejali plačilo stroškov prevoza, bi dikcija teh določb glasila tako, da bi bil delavec upravičen do plačila stroškov prevoza v višini, kot jo določa Uredba. Vendar v 49. členu KPGD in 3. člen Uredbe je izredno določeno, da je delavec upravičen do povračila (ne plačila) stroškov prevoza za dneve prisotnosti na delu do višine stroškov javnega prevoza od prebivališča do mesta opravljanja dela. Zato ni podlage za odločitev, da je toženka dolžna tožniku plačati stroške prevoza na osnovi potrdila o ceni dnevne vozovnice. Tožnik ni dokazal, da je stroške prevoza na delo plačeval z dnevnimi vozovnicami. Toženki je oddal potrdilo o ceni dveh mesečnih vozovnic na relacijah A. - B. ter B. - C. z dne 13. 4. 2004, iz katerega izhajata dva zneska 36.855,00 in 56.700 SIT oziroma 153,80 EUR in 236,60 EUR. Toženka je pojasnila, da je leta 2007 za vse zaposlene preverjala cenike avtobusnih prevoznikov in 5. 4. 2007 natisnila cenik prevoznika D., veljaven od 1. 4. 2007. Po tem ceniku je bil tožnik upravičen do povračila stroškov javnega prevoza, torej za mesečne vozovnice po ceni 166,05 EUR na relaciji A. - B. in nazaj ter 166,05 EUR na relaciji B. - C. in nazaj. Toženka je torej tožniku priznavala stroške prevoza na enak način, kot ga je predhodno zahteval tožnik. O teh navedbah se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Ker je tožnik sam zahteval povračilo stroškov prevoza na delo v višini dveh mesečnih vozovnic, je razumeti, da je toliko tudi plačal. Ker se prvostopno sodišče o tem ni opredelilo, je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prepričan, da prvostopno sodišče ni zagrešilo nobene kršitve, ki se očitajo v pritožbi. V konkretnem primeru gre za vprašanje, ali je tožnik upravičen do povračila stroškov prevoza na delo v višini cene dnevne ali mesečne vozovnice. V KPGD ni določeno, da bi bil delavec upravičen do povračila v višini cene mesečne vozovnice, temveč v višini cen javnega prevoza za dneve prisotnosti na delu. Zato je prvostopno sodišče pravilno tožniku prisodilo povračilo teh stroškov v višini cene dnevne vozovnice. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba. Je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Med strankama je sporno, ali je toženka dolžna tožniku povrniti stroške prevoza na delo in z dela v višini cene mesečne vozovnice javnega prevoza ali v višini cene dnevne vozovnice. Pravilno je prvostopno sodišče ugotovilo, da je v spornem obdobju julij 2009 do december 2009 in v juniju 2010 toženko zavezoval ZDR, KPGD in Uredba in da nobeden od teh predpisov ne daje pravne podlage, da naj bi bil delodajalec dolžan delavcu plačati povračilo stroškov za prihod na delo in z dela le v višini cene mesečne vozovnice javnega prevoza. Niti ni določena obveznost, da bi se povrnil le strošek najcenejšega javnega prevoza. Vendar pa zaradi tega materialnopravno ni pravilen zaključek, da delavcu pripada povračilo v višini cene dnevne vozovnice. Vsekakor ima toženka v pritožbi prav, da tožnik ni upravičen do povračila višjega zneska od zneska dejanskih stroškov. Kolikšni so bili tožnikovi dejanski stroški pa prvostopno sodišče ni ugotovilo in tudi ne ugotavljalo. Res je sicer, da bi bil tožnik upravičen do povračila stroškov prevoza na delo tudi v primeru, če bi se vozil na delo z lastnim avtom. Toda v takem primeru je v omenjenih predpisih jasno določeno, da je delavec upravičen le do stroškov za javni prevoz. Še vedno pa ostaja vprašanje, ali do stroškov za dnevno ali mesečno mesečno.

Omenjeni predpisi, ki so zavezovali toženko, odgovora na gornje vprašanje ne dajejo (za razliko od nekaterih drugih panožnih kolektivnih pogodb, kjer je izrecno opredeljeno, da se povrnejo stroški mesečne vozovnice ali pa najcenejši javni prevoz). Kot je izpovedala direktorica toženke slednja tudi ni imela nobenih pisnih pravil, ki bi to vprašanje urejali. Iz izpovedbe priče E.E. pa izhaja, da je pri toženki veljalo nepisano pravilo in so se prevozni stroški plačevali v višini cene mesečne vozovnice za javni prevoz. To bi bilo tudi z vidika gospodarnosti razumljivo, saj je običajno mesečna vozovnica tudi najcenejša. Tožnik je trdil, da je toženko sproti obveščal o višini cene dnevnega prevoza na delo, da je večkrat prinesel potrdila o ceni, običajno da je to storil ob podražitvi avtobusnega prevoza. Potrdila o plačilu je dobil na avtobusu, kjer je plačal vozovnico. Na zaslišanju je izrecno potrdil, da se je na delo vozil z avtobusom. Kljub temu v dokaz svojih trditev morebitnih dnevnih vozovnic ni predložil, razen potrdila z dne 13. 11. 2015 (priloga A17) z namenom dokazovanja višine dnevne vozovnice, ki pa se ne nanaša na sporno obdobje. Obenem je v vlogi z dne 1. 12. 2015 pojasnil, da se vozovnica na relaciji A. - B. vse od 1. 4. 2007 ni podražila. Zato je vprašljiva njegova trditev, da je toženki večkrat oziroma vsaj ob vsaki podražitvi predložil novo potrdilo o ceni vozovnice, s čimer bi tudi izrecno nakazal, da uveljavlja povračilo stroškov prevoza v višini dnevnih vozovnic. Po drugi strani pa je toženka dokazala, da ji je tožnik za namene povračila prevoznih stroškov predložil potrdilo o ceni mesečne vozovnice (priloga B5), kar pomeni, da je povračilo v tolikšni višini tudi sam zahteval in zato naj bi mu toženka tudi v nadaljnjem obdobju priznavala povračilo v višini mesečne vozovnice.

7. Na podlagi navedenega je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in zaključilo, da tožniku pripada povračilo prevoznih stroškov v višini cene dnevne vozovnice. Posledično je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo v novo sojenje, saj je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti (člen 355 ZPP). Ker sodišče prve stopnje sploh še ni izvajalo dokazov o višini cene mesečnih vozovnic v spornem obdobju in s tem dokazov o upravičenosti tožbenega zahtevka, ne bi šlo za pomanjkljivosti, ki bi jih lahko odpravilo pritožbeno sodišče, ki bi tako prevzelo vlogo sodišča prve stopnje. S tem pa bi bila strankam tudi odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje.

8. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno oceniti izvedene dokaze in dopolniti dokazni postopek v nakazni smeri ter ponovno odločiti o tožbenem zahtevku, zlasti po višini, pri tem pa izhajati iz dejstva, da je tožnik sam že v letu 2004 uveljavljal povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini cene mesečne vozovnice.

9. Izrek o stroških temelji na členu 165/3 ZPP.