Jedro

Posebnega pogoja sicer res ni moč določiti, če se že v času izrekanja sodbe ve, da ga obtoženec ne bo mogel izpolniti. To pa ne pomeni, da je poseben pogoj v pogojni obsodbi - plačilo premoženjskopravnega zahtevka smotrno izreči le tistim obtožencem, ki imajo primerne dohodke in sredstva, temveč je v vsakem konkretnem primeru potrebno ugotoviti glede na okoliščine na strani obtoženca (starost, poklic, delazmožnost, premoženje, preživninske obveznosti ...) ali bo to zmogel, za izpolnitev obveznosti pa glede na navedeno tudi določiti primeren rok v okviru preizkusne dobe.

Izrek

Pritožbi državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu G.K. na podlagi določila 3. odstavka 50. člena KZ v pogojni obsodbi določi tudi poseben pogoj, da bo določena kazen izrečena, če obdolženec v roku enega leta in šestih mesecev oškodovanki M.B. ne bo plačal 2.640 DEM in 200 USD v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila.

Na podlagi določila čl. 98/I ZKP v zvezi s čl. 95/IV ZKP se obtoženec oprosti povrnitve stroškov pritožbenega postopka, na podlagi določila čl. 98//I ZKP v zvezi s čl. 97/I ZKP pa nagrada in potrebni izdatki obtoženčevega zagovornika po uradni dolžnosti bremene proračun.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega G.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 212/I tč.

1 v zvezi s čl. 25 KZ, mu izreklo pogojno obsodbo in v njej določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Odločilo je tudi, da mora obtoženec oškodovanki M.B. plačati 2.640 DEM in 200 USD v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izplačila. Na podlagi dol. čl. 95/I ZKP je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v znesku 4.860,00 SIT in 30.000,00 SIT povrečnine, glede nagrade in potrebnih stroškov zagovornika po uradni dolžnosti pa odločilo, da ti bremene proračun.

Zoper to sodbo je vložila pritožbo okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji (4. točka 370.člena ZKP) in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi tako, da se obtožencu v pogojni obsodbi določi tudi poseben pogoj, da mora v določenem roku oškodovanki plačati njen premoženjsko pravni zahtevek.

Obtoženčev zagovornik je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe. Navajal je, da se določilo posebnega pogoja smotrno izreče le tistim storilcem, ki imajo primerne dohodke in sredstva ter s plačilom ne bi bilo ogroženo njihovo preživljanje, kar pa ne velja za obtoženega G.K., saj niti še ni jasno, ali bo obtoženec dobil zaposlitev, oškodovanka pa bo v primeru zaposlitve lahko prišla do poplačila z izvršbo.

Višja državna tožilka je v mnenju, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 377. člena ZKP, predlagala ugoditev pritožbi državne tožilke.

Seja sodišča druge stopnje je bila po dol. čl. 378/IV ZKP opravljena, čeprav obtoženec o seji ni bil obveščen, ker je glede na vrnjeno obvestilo, poslano obtožencu na naslov stalnega prebivališča, z oznako " odpotoval", šteti, da obtoženec sodišču ni javil spremembe prebivališča. Pritožba je utemeljena.

Izpodbijana sodba nima kršitev zakona iz 1. odstavka 383. člena ZKP, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti.

Iz podatkov spisa izhaja, da je obtoženec v postopku pred sodiščem prve stopnje premoženjskopravni zahtevek oškodovanke M.B. pripoznal in izjavil, da se zaveda, da ji navedena zneska mora plačati. To dejstvo je sodišče prve stopnje, kot izhaja iz razlogov sodbe, med drugimi ugotovljenimi okoliščinami štelo kot takšno, ki je narekovalo izrek pogojne obsodbe. Zato se državna tožilka upravičeno zavzema za to, da se obtožencu, ki je po storitvi tega kaznivega dejanja storil še novo kaznivo dejanje, za katerega je prestajal zaporno kazen, v pogojni obsodbi naloži tudi ta poseben pogoj. S plačilom oškodovanki bo namreč obtoženec lahko opravičil pozitivno prognozo sodišča, ki pa pomeni tudi uresničitev njegove zaveze, da se bo redno zaposlil in vnaprej živel pošteno. Posebnega pogoja sicer res ni moč določiti, če se že v času izrekanja sodbe ve, da ga obtoženec ne bo mogel izpolniti. To pa ne pomeni, kot meni obtoženčev zagovornik v odgovoru na pritožbo, da je poseben pogoj v pogojni obsodbi smotrno izreči le tistim obtožencem, ki imajo primerne dohodke in sredstva. Obdolženi G.K. je še mlad (star je 24 let), živi pri materi, ima poklic in je delovno sposoben ter priložnostno dela. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtožencu naložilo poseben pogoj, da mora v času enega leta in šestih mesecev (to pa je doba, v kateri bo to vsekakor zmogel, če bo hotel) plačati oškodovanki 2.640 DEM in 200 USD. Če tega ne bo storil, pa bo pogojna obsodba prav tako lahko preklicana in določena kazen zapora izrečena.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih čl. 98/I ZKP v zvezi s čl. 95/IV ZKP.