Jedro

Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo tožnika ob nastanku škodnega dogodka strah za zdravje, ustrašil pa se je tudi, kako bo delal. Že iz samega ravnanja tožnika – po škodnem dogodku se je odpravil domov, kjer se je umil in vzel zdravstveno izkaznico ter se nato napotil k zdravniku – pa izhaja, da strah ni bil tako intenziven, saj bi sicer takoj poiskal zdravniško pomoč.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov v višini 893,61 EUR nadomesti z zneskom 1.146,45 EUR; v preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo plačilo odškodnine v višini 1.919,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2012 dalje do plačila, vključno s povračilom tožnikovih pravdnih stroškov v višini 893,61 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo.

2. Zoper zavrnilni del, in sicer nepriznano odškodnino v višini 500,00 EUR iz naslova prestanega strahu, se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, vse s stroškovnimi posledicami. Izpostavlja, da se je neposredno ob dogodku ustrašil, kaj bo s prstom; med zdravljenjem pa ga je skrbelo, kako se bo le-to izteklo. Utrpel je primarni strah – prestrašil se je za svoje zdravje, pa tudi za to, ali bo v bodoče še lahko delal. Meni, da je zmotna ocena prvostopenjskega sodišča o premalo intenzivnem in dolgotrajnem strahu, ki bi upravičeval priznanje odškodnine. Takšno stališče je nepravilno, saj je utrpel zlom, rano so mu zašili, uporabljati pa je moral Boehlerjevo opornico. To pa ni tako majhna poškodba, saj je šlo za zlom, zato je upravičen tudi do odškodnine za prestani primarni strah. Trpel pa je tudi sekundarni strah, saj so mu prst zašili in namestili opornico. Če bi šlo za enostavno zadevo, opornice ne bi potreboval, pa tudi rane mu ne bi šivali. Meni, da bi mu moralo prvostopenjsko sodišče prisoditi vsaj 500,00 EUR za pretrpljeni strah, kar bi predstavljalo primerno odškodnino. Graja tudi odločitev glede odmere pravdnih stroškov. Ne drži ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je v pravdi uspel s 65 %. Najprej je moral dokazati upravičenost do odškodnine po temelju; v zvezi s tem je bil angažiran izvedenec varstva pri delu. Toženka je zahtevku po temelju ugovarjala, on pa je po temelju uspel v celoti, zato je njegov uspeh najmanj 82,5 %.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki pa nanjo ni podala odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Materialnopravno izhodišče za odločanje v obravnavani zadevi predstavlja določba 179. člena Obligacijskega zakonika (2). Odmera poteka na dveh ravneh – konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu za odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin. Po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Odškodnina mora biti odmerjena tudi ob primerjavi z odškodninami za enako škodo ter upoštevaje razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Načelo objektivizacije, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic, je namenjeno vzpostavljanju sorazmerne enakosti med več osebami glede na težo primera.

6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo določbe 179. člena OZ; trditvena podlaga tožbe ter izpovedba tožnika, pa tudi predložena listinska dokumentacija kažejo na pravilnost odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na odškodnino za prestani strah. Za strah je mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, kadar je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Intenziven, a kratkotrajen strah, upravičuje do odškodnine le, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno duševno ravnovesje. V zvezi s strahom je tožnik podal skopotrditveno podlago, zaslišan kot stranka pa je izpovedal, da se je ob dogodku ustrašil, kaj bo s prstom, potem pa je bil v času zdravljenja v skrbeh, kako se bo le-to izteklo. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo tožnika ob nastanku škodnega dogodka strah za zdravje, ustrašil pa se je tudi, kako bo delal. Vendar pa tožnik ni s prepričljivostjo izkazal, da je bil strah intenziven in je trajal daljši časa oziroma, da je bilo zaradi intenzivnega, a kratkotrajnega strahu porušeno njegovo duševno ravnovesje. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da tudi že iz samega ravnanja tožnika – po škodnem dogodku se je odpravil domov, kjer se je umil in vzel zdravstveno izkaznico ter se nato napotil k zdravniku – izhaja, da strah ni bil tako intenziven, saj bi sicer takoj poiskal zdravniško pomoč.

7. Pritrditi pa je tudi zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik sekundarnega strahu ni izkazal, saj med samim zdravljenjem ni bilo posebnih komplikacij in težav, rano so mu zašili ter mu namestili opornico, kar pa še ne kaže, kot hoče prikazati pritožba, na obstoj sekundarnega strahu.

8. Utemeljen pa je pritožbeni očitek v zvezi z načinom odmere stroškov postopka. V obravnavani zadevi je bil predmet presoje odškodninski zahtevek, ki pa mu je toženka ugovarjala tako po temelju kot tudi po višini. Zaradi ugotavljanja podanosti temelja zahtevka je bil postavljen izvedenec s področja varstva pri delu. Tožnik je z zahtevkom po temelju uspel v celoti, zato je pravilna njegova pritožbena teza, da je njegov uspeh v pravdi 82 %. Določba 154. člena ZPP pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov predpisuje „upoštevanje vseh okoliščin primera“. To merilo omogoča sodišču, da sprejme takšno odločitev o pravdnih stroškov, ki ne bo zgolj rezultat matematične operacije, ampak razumno življenjsko sprejemljiva in pravična (3). V obravnavani zadevi bi moralo sodišče prve stopnje izbrati metodo proporcionalnega merila s pobotanjem in izračunati končni uspeh kot aritmetično sredino uspeha po temelju in delnega uspeha po višini, saj obstojijo specifične okoliščine (ugotavljanje temelja in višine), zaradi katerih takšen način ugotavljanja končnega uspeha zagotavlja pravičnejšo odločitev o stroških. Ker je tožnik po temelju dosegel 100 % uspeh, po višini pa 65 % uspeh, je njegov povprečni uspeh 82 %. Ob upoštevanju izračuna pravdnih stroškov obeh pravdnih strank, ki ga je napravilo sodišče prve stopnje, pritožba pa ga ne izpodbija, predstavlja 82 % njegovih pravdnih stroškov 1.159,05 EUR, medtem ko 18 % toženkinih pravdnih stroškov predstavlja znesek v višini 12,6 EUR. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je tako toženka dolžna tožniku plačati 1.146,45 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva po poteku paricijskega roka dalje. V tem delu je pritožbeno sodišče odločitev o stroških spremenilo in toženki naložilo povračilo 1.146,45 EUR tožnikovih pravdnih stroškov. V preostalem izpodbijanem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Glede na to, da je tožnik s pritožbo izpodbijal tako odločitev v glavni stvari kot tudi odločitev o stroških, pri čemer pa je uspel le v delu glede stroškov, mu pritožbeno sodišče stroškov s pritožbo ni priznalo. Odločitev o stroških kot akcesorni terjatvi namreč na končni uspeh strah v postopku ne vpliva (39. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999- s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

(2) Ur. l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju: OZ.

(3) Prim. Betetto, N.: Pravni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba.