Jedro

Ustavno sodišče RS je ob presoji skladnost 2. odstavka 35. člena ZDrž z Ustavo Republike Slovenije (in ne z Ustavo FLRJ iz leta 1946) menilo, da je mogoče preizkusiti le, ali 2. odstavek 35. člena ZDrž ne nasprotuje splošnim pravnim načelom, ki so jih že tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve nacionalsocialističnega režima (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 - Ur. list RS, št. 23/97). Ob uporabi takšnega merila je odločilo, da jugoslovanskemu zakonodajalcu ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja. Glede na to, da je Ustavno sodišče RS odločilo, da 2. odstavek 35. člena ZDrž ni posledica nedopustnega ravnanja, je neutemeljen ugovor, da je učinek te določbe diskriminatoren do oseb nemške nacionalne pripadnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.6.2005. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 20.4.2004, s katero je bilo odločeno, da se A.A., roj. 11.3.1902 v Mariboru in B.B., roj. 11.12.1909 v Mariboru, nista štela za jugoslovanska državljana.

Sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavani zadevi za ugotavljanje državljanstva za A.A. in B.B., kar je predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije. V tej zadevi je bila med strankama sporna le nacionalna pripadnost; tožnik je že v upravnem postopku navajal, da obstajajo dokazi o slovenski nacionalni pripadnosti. To so bile kazenske prijave za A.A. in B.B. zaradi njunega sodelovanja v organizaciji Kulturbund. V njih je navedeno, da sta slovenske narodnosti. Slovenska nacionalna pripadnost naj bi bila razvidna tudi iz izjave B.B. ob prihodu v taborišče S., da je Slovenka. Nacionalna pripadnost je dejstvo, ki se ugotavlja po različnih merilih, med njimi tudi na podlagi osebne opredelitve. Prav ta kriterij je tudi po presoji sodišča najmočnejši, močnejši kot poreklo. Osebna opredelitev je zavestna odločitev za vključitev v organizacijo, katere ključni namen je bil uresničevanje nemške raznarodovalne politike do Slovencev. Tožnik v postopku ni predložil relevantnih dokazov, ki bi ovrgli domnevo nelojalnosti. Uporaba 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu Federativne ljudske republike Jugoslavije (ZDrž; Ur. l. FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48) ni materialnopravno zmotna kljub njegovi retroaktivnosti. Tudi 15. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah tožniku ne more pomagati do uspeha, saj se v postopkih, kot je obravnavani, nikomur ne odvzema niti podeljuje državljanstvo. V takšnih postopkih kot je ta, se zgolj ugotavlja, ali se je konkretna oseba ob podržavljanju premoženja po ZDrž štela za jugoslovanskega državljana ali ne.

Tožnik v reviziji navaja, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, ker je uporabljen 2. odstavek 35. člena ZDrž z retroaktivnim učinkom. To naj bi bilo v nasprotju tako z Ustavo FLRJ (iz leta 1946), kot tudi z Ustavo RS. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ (Ur. l. FLRJ, št. 105/48) se sedaj tudi uporablja drugače kot v času sprejetja, kar naj bi pripeljalo do nedopustne diskriminacije. Poleg tega je navedena novela ZDrž pomenila odvzem jugoslovanskega državljanstva. Vse osebe, ki so po dotedanjih predpisih imele državljanstvo Kraljevine Jugoslavije, so z 28.8.1945 po zakonu pridobile državljanstvo Demokratske federativne Jugoslavije, kar velja tudi za A.A. in B. B. Ali jima je bilo z uveljavitvijo novele ZDrž državljanstvo odvzeto, je drugo vprašanje, ki je za predmeten postopek nebistveno. Z uporabo 3. odstavka 63. člena ZDrž so denacionalizacijski upravičenci diskriminirani v primerjavi z osebami, za katere se državljanstvo ugotavlja po 29. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS; Ur. l. RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94). Kršene naj bi bile tudi temeljne človekove pravice, ker je novela ZDrž v nasprotju s 2. in 15. členom Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Sodišče se o zatrjevani kršitvi človekovih pravic v napadeni sodbi vsebinsko sploh ni opredelilo. Zmotno je bilo ugotovljeno dejansko stanje, saj naj bi bila A.A. in B.B. slovenske narodnosti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Ker je s 1.1.2007 začel veljati in se uporabljati ZUS-1, je bilo treba s tožnikovo pritožbo, ki je bila vložena še pred uveljavitvijo ZUS-1, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče RS obravnavalo kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1).

Revizije pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Poleg duševnih stanj so dejstva vse okoliščine zunanjega sveta, ki jih je mogoče zaznavati. Nacionalna pripadnost je zato dejstvo (tako že odločbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 1348/2004 in X Ips 593/2004). Ker z revizijo ni mogoče preizkusiti dejanskega stanja, vrhovno sodišče ni presojalo tistih revizijskih razlogov, ki so se nanašali na ugotovitev prvostopenjskega sodišča o nemški nacionalni pripadnosti A.A. in B.B. Z novelo ZDrž (Ur. l. FLRJ, št. 105/48) je bil dodan (novi) 2. odstavek 35. člena. S to novelo so izgubile državljanstvo FLRJ osebe nemške narodnosti, če so izpolnjevale ostali dve predpostavki, določeni v 2. odstavku 35. člena ZDrž. Ni pa novela izrecno določala, od kdaj naprej se oseba nemške narodnosti ne šteje za državljana FLRJ. To je mogoče ugotoviti s sredstvi razlage.

2. odstavek 35. člena je pomenil dopolnitev 1. odstavka 35. člena ZDrž, saj se je nahajal takoj za njim v istem členu. 1. odstavek 35. člena ZDrž je podeljeval državljanstvo FLRJ na dan 28.8.1945. Zato je veljalo, kot da osebe nemške narodnosti 28.8.1945 niso pridobile državljanstva FLRJ in ga tudi kasneje niso imele več. Učinek novele je torej povraten (retroaktiven). Ali so v času med 28.8.1945 in 4.12.1948 imele osebe nemške nacionalne pripadnosti državljanstvo FLRJ, pa glede na prej opisano ureditev, kakršno je vzpostavila novela ZDrž, pravno ni pomembno.

Revident trdi, da je bila razlaga novele ZDrž v času njenega sprejetja drugačna, kot je sedaj, kar naj bi po njegovem mnenju pripeljalo do diskriminatornega ravnanja. Vrhovno sodišče je presodilo, da takšen revizijski razlog tožniku ne more pomagati do uspeha. Razlog ni le, da tožnik za svojo trditev ne ponuja nobenih dokazov, temveč predvsem v času po sprejetju Zakona o denacionalizaciji (ZDen) v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS ustaljeni razlagi navedene določbe. Vrhovno sodišče RS torej z opisano razlago 2. odstavka 35. člena ZDrž tožnika ne obravnava nič drugače kot druge stranke v podobnih primerih.

Tožnik ne more imeti uspeha niti s svojim mnenjem, da nasprotuje 2. odstavek 35. člena ZDrž Ustavi FLRJ iz leta 1946 in Ustavi Republike Slovenije. Vrhovno sodišče RS ni pristojno, da bi presojalo skladnost zakonov z ustavo. Za presojo ustavnosti je glede na 160. člen Ustave pristojno Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki poleg tega ne presoja skladnosti že razveljavljenih zakonov s prav tako že razveljavljeno Ustavo iz leta 1946 (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 - Ur. list RS, št. 23/97). Vrhovno sodišče RS zato lahko le uporabi ZDrž, takšnega kot je bil sprejet, in to velja tudi za vse njegove kasnejše spremembe. Pač pa je Ustavno sodišče RS že presojalo skladnost 2. odstavka 35. člena ZDrž z Ustavo Republike Slovenije (in ne z Ustavo FLRJ iz leta 1946). Menilo je, da je mogoče preizkusiti le, ali 2. odstavek 35. člena ZDrž ne nasprotuje splošnim pravnim načelom, ki so jih že tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve nacionalsocialističnega režima. Ob uporabi takšnega merila je odločilo, da jugoslovanskemu zakonodajalcu ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja (navedena odločba Ustavnega sodišča RS). Glede na to, da je Ustavno sodišče RS samo odločilo, da 2. odstavek 35. člena ZDrž ni posledica nedopustnega ravnanja, je neutemeljen ugovor, da je učinek te določbe diskriminatoren do oseb nemške nacionalne pripadnosti.

Ustavno sodišče RS je tudi že presojalo, ali ni mogoče do oseb nemške nacionalne pripadnosti diskriminatoren 3. odstavek 63. člena ZDen. Odločilo je, da ni, če se ga razlaga kot izpodbojno domnevo o nelojalnosti (navedena odločba Ustavnega sodišča RS). Posredno je odločilo tudi o očitku diskriminacije, ki naj bi jo povzročilo ugotavljanje državljanstva na temelju 3. odstavka 63. člena ZDen v primerjavi z ugotavljanjem državljanstva na temelju 29. člena ZDRS. Diskriminacijo na tem temelju je eden od vložnikov pobude za oceno ustavnosti in zakonitosti namreč zatrjeval (glej navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS), sicer pa bi lahko o tem odločilo Ustavno sodišče RS celo po uradni dolžnosti (30. člen Zakona o ustavnemu sodišču - Ur.l. RS, št. 15/94). Ustavno sodišče RS ni odločilo, da bi pomenila uporaba 3. odstavka 63. člena ZDrž sama po sebi diskriminacijo. Ustavno sodišče je namreč grajalo le neizpodbojnost domneve nelojalnosti.

Ne drži tožnikov očitek, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do v tožbi zatrjevane kršitve človekovih pravic, kar je razvidno že kar iz revizije, ki sama opiše pravno stališče prvostopenjskega sodišča. Nepravilno je revidentovo mnenje, da so bile z novelo ZDrž kršene temeljne človekove pravice. Ustavno sodišče je že preizkusilo, ali je uporaba drugega odstavka 35. člena ZDrž (v besedilu novele ZDrž) v nasprotju z Ustavo RS, in torej tudi, ali krši človekove pravice, na katere se sklicuje tožnik. Ureditev glede državljanstva oseb nemške narodnosti ni nasprotovala splošnim pravnim načelom, ki so jih že tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve nacionalsocialističnega totalitarnega režima. Ustavno sodišče Republike Slovenije je zato odločilo, da uporaba navedene norme ni v nasprotju z Ustavo (glej navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS).

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta A.A. in B.B. na dan 4. 12. 1948 živela v tujini. Dejstva, s katerimi bi se lahko izpodbila domneva nelojalnosti, v upravnem postopku niso bila dokazana, čeprav je tožnik takšno možnost imel. Odločitev prvostopenjskega sodišča je zato materialnopravno pravilna (39. člen ZDRS v povezavi z 2. odstavkom 35. člena ZDrž in 3. odstavkom 63. člena ZDen).

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (92. člen ZUS-1).