Jedro

Tožnik je invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do dela na drugem delovnem mestu od 31. 12. 2002 dalje, vendar ni pridobil pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev, zato te pravice na podlagi zahteve z dne 19. 7. 2011 ne more uveljaviti. Ob izpolnjenih pogojih in ustrezni zahtevi bi lahko uveljavil kvečjemu eno od pravic po ZPIZ-1 (nadomestilo za invalidnost), ki pravice do nadomestila plače za čas čakanja ne pozna več.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 3. 8. 2011 in št. ... z dne 22. 8. 2011, s katerima je tožena stranka zavrnila zahtevo za priznanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 2. 4. 2011 dalje. Zavrnilo je tudi zahtevo, da se tožniku prizna pravica do nadomestila plače od 2. 4. 2011 dalje ter da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo se je zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu v novo sojenju ter toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka. Navaja, da je z odločbo tožene stranke z dne 3. 7. 2003 z dnem 31. 12. 2002 pridobil pravico do premestitve po prej veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92, 56/92 - Odl. US, 13/93, 43/93 - Odl. US, 5/94, 67/93 - Odl. US, 67/94 - Odl. US, 7/96, 1/97 - Skl. US, 29/97 - Odl. US, 7/98 - Odl. US, 54/98, 106/99 - ZPIZ-1 in 65/02 - Odl. US). Obenem s to pravico je pridobil tudi pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu. Upoštevati je potrebno določbo 390. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo, 112/06 - Odl. US, 114/06 - ZUTPG, 17/07, 5/08, 10/08 - ZVarDod, 73/08, 8/09, 53/09, 98/09 - ZIUZGK, 7/10, 27/10 - Odl. US, 38/10 - ZUKN, 56/10, 79/10 - ZPKDPIZ, 94/10 - ZIU, 3/11, 57/11, 94/11 - Odl. US, 105/11 - Odl. US, 61/10 - ZSVarPre, 40/11 - ZSVarPre-A in 110/11 - ZDIU12), po kateri se uživalcem, ki so uveljavili pravice do uveljavitve ZPIZ-1, tudi po uveljavitvi zakona zagotavljajo pravice najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1. Enako 397. člen ZPIZ-1 določa, da uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do datuma, določenega v 446. členu ZPIZ-1, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po 31. 12. 2002. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo bistvenih kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka pravilno oprlo na razlago določb ZPIZ-1, kot jo je sprejelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbama v zadevah opr. št. VIII Ips 203/2009 z dne 5. 4. 2011 in opr. št. VIII Ips 246/2009 z dne 9. 5. 2011. V primeru, kot je tožnikov, pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja ni mogoče priznati po določbah prej veljavnega ZPIZ/92, čeprav je invalid III. kategorije invalidnosti po pravnomočni odločbi tožene stranke št. ... z dne 3. 7. 2003 že od 31. 12. 2002 dalje. V navedenih sodbah je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo stališče, da pri odločanju o priznavanju pravic od 1. 1. 2003 dalje 446. člen ZPIZ-1 ne more biti podlaga za uporabo določbo ZPIZ/92 o nadomestilu plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Tožnik do prenehanja delovnega razmerja 1. 4. 2011 ni pridobil pravice in ni bil uživalec nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, zato takšne pravice ne more uveljaviti niti na podlagi prehodnih določb v 390. in 397. členu ZPIZ-1. Po slovnični razlagi se navedeni določbi nanašata izključno na uživalce pravic, ne pa zavarovance, ki bi, glede na priznano pravico do razporeditve oziroma do zaposlitve na drugem ustreznem delu takšno pravico lahko šele pridobili, če jim pravica do razporeditve oziroma zaposlitve ne bi bila zagotovljena oziroma bi izpolnjevali druge zakonske pogoje. Tudi določbe 391. člena ZPIZ-1 ni mogoče uporabiti, ker se postopek za uveljavljanje pravic ni začel pred uveljavitvijo ZPIZ-1. Le v takšnih primerih se pravice na podlagi invalidnosti lahko določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti oziroma zakon zagotavlja nadaljnje uživanje že pridobljene pravice.

Tožnik je z zahtevo pri toženi stranki dne 19. 7. 2011 izrecno uveljavljal pravico do nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, tožena stranka je odločila v skladu z zahtevo in je tožnik tudi tožbo v socialnem sporu vložil le za priznanje te pravice. Izven tega okvira toženi stranki ni mogoče naložiti, da na tožnikov predlog oziroma po tožbi ugotavlja, da bi tožniku morda pripadala katera od drugih pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja, ki jih ureja ZPIZ-1. Tožnik ob vložitvi zahteve ni imel zakonske podlage za pridobitev pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, temveč kvečjemu ene od pravic po ZPIZ-1, ki pa navedenega nadomestila, kot pravice po tem zakonu, ne pozna več. Navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno obrazložilo, ko je utemeljevalo zavrnitev tožbenega zahtevka. Primerljive pravice delovnih invalidov v skladu z ureditvijo po ZPIZ-1 so, ob izpolnjenih pogojih, pravica do nadomestila za invalidnost, kot je opredeljena v 94. členu ZPIZ-1. Vsebinsko so pravice do ustreznih prejemkov varovane za delovne invalide tudi po novi ureditvi.

Prvostopenjska sodba je pravilna in zakonita, neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Zaradi zavrnitve pritožbe je bilo potrebno, v skladu s 154. členom ZPP, odločiti, da tožnik pritožbene stroške nosi sam.