Jedro

Položaj vodilnega delavca je drugačen od položaja poslovodne osebe. Pri vodilnih delavcih pogojev za opravljanje funkcije ne določajo zakon ali predpisi, izdani na njegovi podlagi. To pa pomeni, da razrešitev vodilnega delavca, za razliko od razrešitve poslovodnega delavca, ne more predstavljati sama po sebi podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v I. točki izreka v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje v 1. in 3. točko izreka ter v II. točki izreka (stroški pritožbenega postopka), sodba sodišča prve stopnje pa v 1., 3. in 5. točki izreka razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sklep o razrešitvi tožnika z dne 12. 2. 2019 nezakonit in ga je razveljavilo (1. točka izreka). Ugotovilo je nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 3. 2019, odločilo, da pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati 31. 3. 2019 in tožniku priznalo vse pravice, ki izhajajo iz nje (2. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnika pozove na ustrezno delovno mesto s pravicami in obveznostmi v skladu z odpovedano pogodbo o zaposlitvi ter obračun in izplačilo razlike v plači med delovnim mestom po pogodbi o zaposlitvi, ki jo je sprejel kot ponudbo nove zaposlitve, in plačo, ki bi jo prejemal na delovnem mestu iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi (3. točka izreka). Kar je zahteval več ali drugače (vrnitev na prejšnje delovno mesto), je zavrnilo (4. točka izreka). Toženki je naložilo povrnitev tožnikovih stroškov postopka (5. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških postopka (II. točka izreka).

3. Vrhovno sodišče je na predlog toženke s sklepom VIII DoR 46/2020 z dne 23. 11. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanj: ‒ ali je presoja, da tožnik ni vodilni delavec, materialnopravna pravilna; ‒ ali sta sodišči odločitev o vrnitvi nazaj na ustrezno delo delovno mesto sprejeli mimo trditvene podlage in preko tožbenega zahtevka.

4. Toženka je vložila dopuščeno revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje. Navaja, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za vodilnega delavca (vodja aplikativnih projektov), v kateri je bilo določeno, da je lahko zaradi izgube zaupanja razrešen in mu je podana odpoved pogodbe. Meni, da sta sodišči zmotno uporabili določbo 74. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), saj je bil tožnik vodilni delavec v oddelku, ki ni zaživel. Obširno pojasnjuje, zakaj je bilo delovno mesto vodja aplikativnih projektov opredeljeno kot vodilno in da se za vodilnega delavca ne zahteva enaka stopnja samostojnosti kot za poslovodnega delavca. Nasprotuje tudi odločitvi o reintegraciji na ustrezno delovno mesto. Meni, da je sodišče tožnika reintegriralo na drugo delovno mesto mimo trditvene podlage in postavljenega tožbenega zahtevka.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožniku, ki predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižje stopnje izhaja, da je imel tožnik s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 6. 2018 za nedoločen čas z vodilnim delavcem na delovnem mestu vodja aplikativnih projektov. Dne 12. 2. 2019 ga je toženka razrešila s položaja zaradi izgube zaupanja in v sklepu o razrešitvi navedla nezmožnost upoštevanja navodil za sodelovanje in usklajevanje z drugimi oddelki, nezmožnost zahtevnega komuniciranja s sodelavci in nadrejenimi, dajanja obljub, ki presegajo zmožnost podjetja, prenašanje internih informacij izven podjetja, nezmožnost realiziranja odločitev vodstva (nedoseganje pričakovanih rezultatov) in neustrezno poročanje vodstvu. Zaradi razrešitve mu je 7. 3. 2019 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Hkrati mu je ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto višjega raziskovalca, ki jo je tožnik sprejel. 9. Tožnik je postavil zahtevek za reintegracijo na delovno mesto po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Ob ugotovitvi, da je toženka oddelek, na katerem je tožnik delal, po odpovedi pogodbe o zaposlitvi formalno ukinila, sodišči zahtevku za vrnitev na prejšnje delovno mesto nista ugodili, pač pa sta mu prisodili pravico do vrnitve na „ustrezno“ delovno mesto. Kot drugo je bilo dopuščeno (in predlagano) vprašanje, ali sta sodišči odločitev o vrnitvi nazaj na ustrezno delo delovno mesto sprejeli mimo trditvene podlage in preko tožbenega zahtevka. Gre za očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki jo je glede na določbo prvega odstavka 370. člena ZPP v reviziji mogoče uveljavljati le, če jo je stranka uveljavljala v pritožbi. Toženka je v pritožbi sicer nasprotovala odločitvi o vrnitvi tožnika na „ustrezno“ delovno mesto, vendar pa bistvene kršitve v zvezi s tem ni uveljavljala. Zato je prvič šele v reviziji ne more.

10. Na revizijske navedbe, ki se nanašajo na vprašanja, glede katerih revizija ni bila dopuščena, revizijsko sodišče ne odgovarja (npr. glede oblikovanja dokazne ocene in drugih bistvenih kršitev).

11. Ostaja torej prvo dopuščeno vprašanje, ali je presoja, da tožnik ni vodilni delavec, materialnopravna pravilna.

12. Sodišči nižjih stopenj sta ugodili tožbenemu zahtevku za razveljavitev sklepa o razrešitvi in ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker sta presodili, da tožnik dejansko ni bil vodilni delavec ne glede na zapis v pogodbi o zaposlitvi, zato ni mogel biti razrešen in mu posledično zaradi razrešitve ni bila zakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi. Ugotovili sta, da je bil edini zaposleni na oddelku, ki naj bi ga vodil in ni imel dejanskih pooblastil, kot se zahtevajo po določbi prvega odstavka 74. člena ZDR-1. 13. Iz prvega odstavka 10. člena ZDR-1 izhaja, da organizacijo dela določi delodajalec. V skladu z drugim odstavkom 22. člena ZDR-1 določa tudi pogoje za opravljanje dela na posameznem delovnem mestu. Določitev organizacijske sheme in v njenem okviru nabor delovnih mest, ki so vodilna, je v izključni pristojnosti delodajalca. Avtonomija delodajalca je omejena le s kriteriji, ki jih za opredelitev vodilnih delovnih mest določa zakon.

14. Zakonodaja zelo skopo ureja položaj vodilnih delavcev. V skladu s prvim delom prvega odstavka 74. člena ZDR-1 je vodilni delavec tisti, ki vodi poslovno področje ali organizacijsko enoto pri delodajalcu in ima pooblastila za sklepanje pravnih poslov ali za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve. Nobenega dvoma ni, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi kot vodilni delavec, vodja aplikativnih projektov. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, iz 1. člena pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je vodja aplikativnih projektov delavec s samostojnimi pooblastili za samostojne organizacijske in kadrovske odločitve v oddelku, ki vodi organizacijsko enoto aplikativnih projektov in za to enoto samostojno sprejema organizacijske odločitve. V 4. členu pogodbe o zaposlitvi je določeno, da med drugim samostojno upravlja in razvija aplikativne projekte z namenom povečanja uporabe trenutnih in bodočih izdelkov in storitev, ki jih ponuja podjetje, poroča vodstvu, samostojno sodeluje z zunanjimi strankami: kupci in partnerji, sodeluje in koordinira delo z drugimi oddelki, vodi in motivira sodelavce.

15. Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, sta zakonita zastopnika toženke A. A. in B. B. izpovedala, da bi tožnik kot vodja aplikativnih projektov razvijal nov posel. Gre za dolgoročen projekt, zato ni bilo pričakovano, da se bo to zgodilo takoj. Področje je bilo novo in do tedaj ga pri toženki niso sistematično obravnavali. Delovno mesto je bilo dobro plačano in tožnik naj bi razbremenil oba zakonita zastopnika operativnih opravil. Pri tem je imel proste roke, vendar pa ne pri odločitvah, ki posegajo v pristojnosti direktorja. Pripravil naj bi dober poslovni načrt, se uskladil z oddelki in pričel z delom. Pristojnosti za podpisovanje pogodb ni imel, saj pogodbe v imenu toženke po njenih notranjih pravilih podpisujejo direktor in komercialisti. V zvezi z zaposlovanjem je imel pristojnost dajati vodstvu zahteve in predloge, ni pa imel pooblastil za sklepanje pogodb o zaposlitvi. Zaposlovanje kadrov sicer v začetni fazi še ni bilo predvideno.

16. Ob zgoraj opisani vsebini pogodbe o zaposlitvi - z njo mu je bilo zaupano vodenje poslovnega področja (aplikativni projekti) in podeljeno pooblastilo za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve – in ob razlogih, ki sta jih pojasnila zakonita zastopnika, zaključek, da tožnik ni bil vodilni delavec, ni utemeljen. Dejstvo, da še ni začel izvrševati pooblastil in pristojnosti, dogovorjenih s pogodbo o zaposlitvi, ne utemeljuje zaključka, da teh pooblastil in pristojnosti sploh ni imel. S pogodbo o zaposlitvi so mu bile podeljene; iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in jih je sprejelo sodišče druge stopnje pa izhaja tudi, zakaj jih še ni začel izvrševati. Razlogi ne kažejo na zlorabo (da npr. toženka sploh ni imela namena ustanoviti oddelka in dati pooblastil in pristojnosti tožniku ali da je šlo za takšno delovno mesto, ki že po naravi ne more biti vodilno) in sodišči je dejansko tudi nista ugotovili.

17. Glede na navedeno sta sodišči zmotno presodili, da tožnik ni bil vodilni delavec (odgovor na dopuščeno vprašanje). Upoštevati je treba, da je šlo za oddelek v nastajanju. Nastajanje oddelka pa sovpada z odklonilnimi ravnanji poslovodstva toženke, ki tožniku (še) ni dalo toliko pooblastil oziroma pristojnosti, kot si jih je sam želel in kot so bile določene v pogodbi o zaposlitvi, kar pa ne pomeni, da mu jih tudi v prihodnje ni nameravala dopustiti, če bi se oblikovanje oddelka odvijalo po načrtih. To, da je bil na oddelku edini zaposleni, je logična posledica dejstva, da zaposlovanje v prvi fazi nastajanja oddelka še ni bilo predvideno. Izvajanje pooblastil in pristojnosti je bilo prilagojeno fazi nastajanja oddelka in se v polni meri ni pričelo, najprej zato, ker je bilo nastajanje oddelka v začetni fazi, nato pa zato, ker je toženka spoznala, da tožnik ne ustreza njenim pričakovanjem. Končno so se spremenila tudi njena pričakovanja glede oddelka samega, saj ga je po tožnikovi razrešitvi ukinila.

18. Delodajalec mora dokazati utemeljenost razlogov za razrešitev vodilnega delavca1. Razrešitev je bila podana na podlagi 13. a člena pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da je vodilni delavec lahko razrešen zaradi izgube zaupanja. Razlogi za izgubo zaupanja so bili navedeni v sklepu o razrešitvi, tožnik pa jim je v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah nasprotoval. Ker sta sodišči presodili, da tožnik ni bil vodilni delavec in kot tak sploh ni mogel biti razrešen, se do razlogov za razrešitev nista opredelili. To pa pomeni, da je ostalo dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nerazčiščeno. Zato je vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje ter sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

19. Toženka je nadalje tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, sta bila razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi dva: razrešitev zaradi izgube zaupanja, poleg tega pa tudi nezmožnost upoštevanja navodil za sodelovanje in usklajevanje z drugimi oddelki, nezmožnost zahtevnega komuniciranja s sodelavci in nadrejenimi, dajanje obljub, ki presegajo zmožnosti podjetja, prenašanje internih informacij izven podjetja, nezmožnost realiziranja odločitev vodstva (nedoseganje pričakovanih rezultatov) in neustrezno poročanje vodstvu.

20. Iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni odvisna od zakonitosti razrešitve vodilnega delavca. ZDR-1 v drugi alineji prvega odstavka 89. člena opredeljuje razlog nesposobnosti, ki je lahko subjektiven: "nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno", ali objektiven: "neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona", zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Pri poslovodnih osebah, ki so razrešene, razrešitev predstavlja objektivni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti. Poslovodna oseba opravlja svojo funkcijo na podlagi imenovanja (prvi odstavek 255. člena ZGD-1, v povezavi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1) in jo, med drugim, preneha izvrševati z razrešitvijo (515. člen ZGD-1). Če je v delovnem razmerju in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, razrešitev s funkcije pomeni, da ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar ne more izpolnjevati pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.2 Položaj vodilnega delavca pa je drugačen od položaja poslovodne osebe. Pri vodilnih delavcih pogojev za opravljanje funkcije ne določajo zakon ali predpisi, izdani na njegovi podlagi. To pa pomeni, da razrešitev vodilnega delavca, za razliko od razrešitve poslovodnega delavca, sama po sebi ne more predstavljati podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Sodišči prve in druge stopnje sta sicer ugotovili nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker sta presodili, da je bila razrešitev nezakonita. Glede na navedeno pa odločitev ne more biti drugačna niti v primeru, če bi bila razrešitev zakonita. Zato je vrhovno sodišče revizijo zoper odločitev sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo.

21. Vodilnemu delavcu, ki je razrešen (ali tudi, če ni razrešen), se lahko odpove pogodba o zaposlitvi iz (subjektivnega) razloga nesposobnosti, če ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, če dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno. Toženka je takšne razloge v odpovedi navedla, vendar jih, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, ni dokazala. Glede te presoje revizija ni bila niti predlagana niti dopuščena.

22. Od odločitve o zakonitosti razrešitve pa so odvisne nadaljnje pravice, ki jih je treba priznati tožniku zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je vrhovno sodišče razveljavilo odločitev sodišča druge stopnje tudi v delu 1. točke izreka, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje v 3. točki izreka, in posledično v tej točki tudi sodbo sodišča prve stopnje. Če bo ugotovljeno, da je razrešitev nezakonita, je tožnik ob ugotovitvi, da delovnega mesta vodje aplikativnih projektov ni več, za naprej upravičen do pravic, primerljivih s pravicami, ki jih je imel po nezakonito odpovedani pogodbi o zaposlitvi in bi jih imel, če ne bi bil nezakonito razrešen. Če pa bo ugotovljeno, da je bil zakonito razrešen, potem je od tedaj dalje upravičen do pravic, ki bi mu pripadale na primerljivih delovnih mestih glede na njegovo strokovno izobrazbo in usposobljenost. 23. Posledično je bilo treba razveljaviti tudi odločitvi sodišč druge in prve stopnje o stroških postopka (drugo točko izreka sodbe sodišča druge stopnje in 5. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje).

24. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je bil tožnik vodilni delavec in se ob upoštevanju trditvene podlage strank in prekluzij glede podajanja navedb in predlaganja dokazov opredeliti do zakonitosti razrešitve, nato pa ponovno odločiti tudi o pravicah, ki mu pripadajo od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

25. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločitev.

26. Odločitev je bila sprejeta s tremi glasovi za in dvema proti. Za odločitev so glasovali sodniki Marjana Lubinič, dr. Mateja Končina Peternel in Samo Puppis. Proti odločitvi sta glasovala sodnika mag. Marijan Debelak in Borut Vukovič. Sodnik mag. Marijan Debelak je podal odklonilno ločeno mnenje, ki se mu pridružuje sodnik Borut Vukovič.

1 Prim. sodbo in sklep VS RS VIII Ips 18/2017 z dne 6. 3. 2018, sklep VS RS VIII Ips 241/2017 z dne 4. 12. 2018, sklep VS RS VIII Ips 203/2018 z dne 19. 3. 2019. 2 Prim. odločbe VS RS VIII Ips 460/2006 z dne 18. 6. 2007, VIII Ips 350/2009 z dne 2. 11. 2009, VIII Ips 474/2009 z dne 7. 3. 2011, VIII Ips 114/2014 z dne 29. 9. 2014 in druge.

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA mag. MARIJANA DEBELAKA, ki se mu pridružuje VRHOVNI SODNIK BORUT VUKOVIČ [Povezava na pdf dokument](/mma_bin.php?static_id=2021110412390018 "Povezava na pdf dokument")