Jedro

Sodišče prve sopnje je vse storilčeve navedbe presojalo zgolj v luči objektivnih znakov prekrška, ni pa ugotavljalo in obrazloženo presojalo njegove subjektivne odgovornosti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba Okrajnega sodišča v Kopru ZSV 193/2019 z dne 3. 12. 2020 razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Finančna uprava RS je pravni osebi A. A. in odgovorni osebi pravne osebe A. B. izdal plačilni nalog DT 71010-4500/2019-2 (11-560-00) z dne 18. 3. 2019 zaradi prekrška po 8. točki prvega odstavka 141. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: ZDDV-1) ter jima izrekel globo v višini 2.000 EUR za pravno osebo in 200 EUR za odgovorno osebo pravne osebe. Okrajno sodišče v Kopru je zahtevo za sodno varstvo, ki jo je vložil storilec A. B., zavrnilo kot neutemeljeno ter vlagatelju naložilo plačilo sodne takse v znesku 40,00 EUR.

2. Vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec je zoper sodbo Okrajnega sodišča v Kopru v zvezi z izdanim plačilnim nalogom vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 22. člena Ustave RS, kršitev določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) in drugem odstavku 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, vse v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1. V bistvenem uveljavlja, da se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo do vseh navedb iz zahteve za sodno varstvo, kar predstavlja (relativno) bistveno kršitev določb postopka o prekršku; da izpodbijana sodba nima razlogov o temelju (subjektivne) odgovornosti storilca A. B. kot odgovorne osebe pravne osebe, kar predstavlja kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1; in da sta bili v dveh prekrškovnih zadevah zoper istega storilca ob enaki dejanski in pravni podlagi sprejeti dve različni sodbi, kar predstavlja kršitev enakega varstva pravic. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne Okrajnemu sodišču v Kopru v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročilo storilcu A. B., ki v izjavi soglaša z navedbami v zahtevi.

B.

4. V predmetni zadevi se pravni osebi A. A. in odgovorni osebi pravne osebe A. B. očita storitev prekrška po 8. točki prvega odstavka 141. člena ZDDV-1, ker davčnemu organu v zakonsko predpisanem roku ni bil predložen obračun davka na dodano vrednost (DDV) za pravno osebo kot davčno zavezanko za obdobje od oktobra do decembra 2018. 5. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja, da je storilec A. B. plačilni nalog za očitani prekršek prejel v času, ko je bil na prestajanju zaporne kazni po obsodilni sodbi Okrožnega sodišča v Kopru I K 29407/10, ki je postala pravnomočna dne 9. 12. 2013, s katero sta mu bila izrečena zaporna kazen in varnostni ukrep ukrep prepovedi opravljanja poslovnih funkcij v gospodarstvu in negospodarstvu za obdobje 5 let po prestani kazni, tj. do 30. 9. 2024. Trdi, da je storilec v zahtevi za sodno varstvo dovolj konkretizirano utemeljeval, da zaradi kazenske obsodbe ne more biti odgovorna oseba pravne osebe, vendar sodišče prve stopnje njegovih navedb ni vsebinsko in obrazloženo preizkusilo. Prav tako opozarja, da prekrškovno pravo ne pozna objektivne odgovornosti in da sodišče prve stopnje kljub storilčevi argumentaciji, da je v predmetni zadevi podana kvečjemu formalna odgovornost, njegove dejanske odgovornosti za prekršek ni ugotavljalo.

6. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje vse navedbe storilca A. B., kot jih je podal v zahtevi za sodno varstvo, ocenilo za nerelevantne in neupoštevne. Kot odločilno pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega plačilnega naloga je štelo: (i) da storilec kot zastopnik pravne osebe ni predložil zahtevanega obračuna davka na dodano vrednost za obdobje od oktobra do decembra 2018; (ii) da je bil na dan 10. 4. 2019 v registru davčnih zavezancev še vedno vpisan kot zastopnik A. A. in (iii) da je skladno s 6. členom Zakona o društvih, če ni s temeljnim aktom določeno drugače, odgovoren za zakonito poslovanje društva in s tem tudi za pravočasno izpolnjevanje davčnih obveznosti.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vse storilčeve navedbe presojalo zgolj v luči objektivnih znakov prekrška, ni pa ugotavljalo in obrazloženo presojalo njegove subjektivne odgovornosti, kar vložnica utemeljeno graja. Prekrškovno pravo za odgovorne osebe ne predpisuje objektivne odgovornosti, ampak je treba v vsakem primeru posebej ugotavljati in presojati, ali je podana storilčeva odgovornost v smislu prvega odstavka 9. člena ZP-1.1 Za prekršek je mogoče odgovorno osebo pravne osebe sankcionirati le, če je do objektivno izpolnjenih znakov prekrška razvila določeno zavest in voljo, ki se kažeta v obliki naklepa ali malomarnosti, prav odsotnost teh pa je v konkretni zadevi po vsebini v zahtevi za sodno varstvo zatrjeval storilec. Uveljavljal je, da sta zaradi odsotnosti vsakršnih stikov s klubom in izrečene kazenske sankcije umanjkali zavestna in voljna komponenta njegove odgovornosti, česar sodišče vsebinsko ni presojalo in o tem v sodbi ni navedlo nobenih razlogov. Vrhovna državna tožilka zatrjuje, da sta bila storilcu s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča izrečena zaporna kazen in varnostni ukrep prepovedi opravljanja poslovnih funkcij v gospodarstvu in negospodarstvu, kar je v luči storilčevih navedb lahko ključno za presojo njegove subjektivne odgovornosti, vendar Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ne more preizkusiti, saj glede temelja storilčeve odgovornosti sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih (8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1).

8. Ugotovljena bistvena kršitev določb postopka o prekršku narekuje razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje, zato Vrhovno sodišče ostalih očitkov zahteve ni presojalo.

C.

9. Vrhovno sodišče je zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 171. člena ZP-1 v zvezi s 426. členom ZKP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti in utemeljiti, ali in zakaj je v konkretni zadevi podan temelj odgovornosti odgovorne osebe pravne osebe, nato pa v postopku z zahtevo za sodno varstvo znova odločiti.

1 Tako tudi L. Selinšek: Komentar 15.a člena ZP-1, v: Zakon o prekrških s komentarjem (ur. H. Jenull, P. Čas, N. Orel), GV Založba, Ljubljana 2018, str. 121.