Jedro

Zmotno je stališče pritožbe, da je na toženki trditveno in dokazno breme o ustreznem številu policistov na mejnem prehodu, ki bi lahko tožniku zagotovili zamenjavo in s tem pravico do odmora. Če tožnik meni, da mu toženka dolguje nadomestilo za neizkoriščeni odmor, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo, in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa toženke z dne 12. 9. 2019 in sklepa komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 27. 11. 2019 ter za plačilo nadomestila za neizkoriščeni odmor v skupni višini 2.036,38 EUR (v določenih zneskih od julija 2014 do novembra 2018) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo povrnitev stroškov toženke v znesku 824,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Tožnik se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper navedeno sodbo. Sklicuje se na stališče, zavzeto v zadevi Pdp 200/2022. Delavec mora imeti zagotovljen odmor, ki se glede na Direktivo 2003/88/ES in Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa z dne 24. 5. 2017 enači s počitkom in ne delovnim časom. Iz stališč Sodišča EU in Razlagalnega sporočila izhaja, da sta to pojma prava skupnosti, ki ju je v vseh članicah treba tolmačiti glede na objektivne značilnosti, ob upoštevanju sistema in namena Direktive, da se zagotovi njena enotna uporaba. Odstopanja od ureditve počitka in delovnega časa niso dopustna, oba pojma se med seboj izključujeta. Čeprav se odmor po ZDR-1 všteva v delovni čas in je plačan, delodajalec ne more delavcu narekovati drugačnega načina koriščenja odmora. Stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 54/2021, da pojem počitka ni povsem enak pojmu odmora, je v nasprotju z določbami in namenom Direktive ter stališči Sodišča EU. Sodišča morajo upoštevati primarnost prava EU in v primeru dvoma postaviti predhodno vprašanje. Opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII DoR 74/2022 o enačenju pojmov odmora po ZDR-1 in počitka po Direktivi. Sodišče prve stopnje v nasprotju z izpovedjo priče A. A. v 10. in 11. točki obrazložitve povzema, da so na MP B. do 22.00 ure praviloma delo opravljali trije policisti. Trditveno in dokazno breme o zadostnem številu policistov na MP B. je na toženki, ki mu ni zadostila, zato ne drži, da je tožnik podnevi lahko koristil zamenjavo. Vztraja, da je moral biti v času odmora ves čas prisoten na mejnem prehodu ter stalno opazovati in nadzirati okolico, kar je onemogočalo odmor. Tožniku je bilo onemogočeno koriščenje odmora na podlagi nalog iz 2. člena ZNDM-2 in 4. člena ZNPpol, ki zahtevata nenehno nadzorovanje celotnega območja mejnega prehoda in takojšnje reagiranje zaradi zavarovanja življenja in zdravja ljudi ter preprečevanja ilegalnih prehodov na območju mejnega prehoda. Narava in intenzivnost dela sta tožniku onemogočala koriščenje odmora. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je komandir v letu 2010 dal navodilo, da mora vodja izmene zagotoviti odmor, prav tako se je v letu 2018 uredilo zamenjave, kar kaže na to, da brez zamenjave odmor ni bil mogoč. Tožnik je moral biti ves čas v položaju stalne pozornosti in pripravljen, da se takoj odzove, zato se tudi glede na Direktivo ves čas šteje za delovni čas. Ne strinja se s presojo sodišča prve stopnje, da ni uspel dokazati nastanka škode. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo v celoti prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika o bistveni kršitvi 8. člena ZPP v zvezi z zagotovitvijo pravice do odmora. Dokazna ocena ustreza zahtevam iz tega člena in ni pomanjkljiva. Iz argumentacije sodišča prve stopnje je razvidno, kateri dokazi so bili podlaga ugotovljenim dejstvom. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni prišlo do enakih zaključkov kot tožnik, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno in skrbno.

7. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožbenim zahtevkom tožnika, ki se nanaša na neizkoriščeni odmor v času zaposlitve pri toženki na Postaji mejne policije C., kjer je opravljal dela in naloge mejne kontrole, med drugim na mejnih prehodih D., E., F., B. in G., pravilno izhajalo iz določb 154. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in 18. člena Kolektivne pogodbe za policiste (Ur. l. RS, št. 41/2012 in nasl.), ki urejata pravico do odmora. Pravilno je presodilo, da je bila narava in intenzivnost tožnikovega dela (mejne kontrole in ostale tožnikove naloge, ki jih je izvajal v delovnem času) ter frekvenca delovne obremenitve oziroma prehodov meje takšna, da je omogočala koriščenje odmora med delovnim časom.

8. Pritožba neutemeljeno izpostavlja razloge Vrhovnega sodišča RS iz sklepa VIII Ips 54/2021. Vrhovno sodišče RS v citirani zadevi odmora ni umestilo v "vmesno kategorijo" med počitkom in delovnim časom. Poudarilo je, da ima odmor naravo počitka, vendar se od njega v nekaterih vidikih tudi razlikuje (npr. v trajanju, možnosti zagotovitve več krajših odmorov, plačilu). V sklepu VIII DoR 74/2022 je dodatno pojasnilo, da navedbe o umeščenosti odmora (počitek ali delovni čas) zgrešijo bistvo zadeve, ki je v vprašanju, ali delovni proces (narava in intenzivnost dela) omogoča realizacijo pravice do odmora.

9. Zadevi Sodišča EU C-107/2019 in C-344/19, na kateri se sklicuje tožnik v pritožbi, za konkretni spor nista uporabljivi; v prvi navedeni zadevi je šlo za vprašanje, ali je odmor delovni čas, če mora biti delavec v dveh minutah pripravljen na intervencijo, v drugi navedeni zadevi pa za vprašanje, ali pripravljenost za delo oziroma razpoložljivost za delo šteje v delovni čas. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na zadevo Pdp 200/2022, saj delo tožnice v tej zadevi ni bilo primerljivo z delom tožnika pri opravljanju mejne kontrole na mejnih prehodih. Narava dela tožnika je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje bistveno drugačna in mu po pravilni presoji ni preprečevala koriščenja odmora.

10. Presoja sodišča prve stopnje, da je toženka zagotovila odmor tožniku, temelji na ugotovitvi, da delo na mejnih prehodih, na katerih je tožnik opravljal delo, ni bilo tako intenzivno in da so policisti na mejnem prehodu B. lahko koristili odmor, ki temelji na skladnih izpovedih prič H. H. in I. I., da so na tem prehodu do 22:00 ure večinoma delali trije policisti, kar je omogočalo zamenjavo za čas odmora. Upoštevalo je izpoved tožnika, da je čez dan lahko koristil odmor, ker so se omogočale zamenjave. Sodišče izpovedi A. A. ni upoštevalo, zato ni podano očitano napačno povzemanje izpovedi te priče v točkah 10 in 11 obrazložitve. Tudi sicer v napačno povzemanje zapisnika o izpovedbi ni mogoče uvrstiti situacij, ko sodišče interpretira izvedene dokaze, z dokazno oceno pa stranka ne soglaša. 11. Zmotno je stališče pritožbe, da je na toženki trditveno in dokazno breme o ustreznem številu policistov na mejnem prehodu B., ki bi lahko tožniku zagotovili zamenjavo in s tem pravico do odmora. Če tožnik meni, da mu toženka dolguje nadomestilo za neizkoriščeni odmor, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo, in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze. Tožnik je trdil, da zahteva plačilo le za čas, ko sta delala dva policista, vendar ni dokazal, da zahteva plačilo prav za dneve, ko sta bila v dnevni izmeni izjemoma dva policista. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni navedel, kdaj so delo v izmeni opravljali trije policisti, ko je za čas odmora dobil zamenjavo, in kdaj dva, ko zamenjave ni dobil. Navedeno pomeni, da tožnik ni izpolnil svojega trditvenega (in dokaznega) bremena. Sicer pa do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker delavec za čas koriščenja odmora nima zagotovljene zamenjave; pri presoji o dolžnosti delodajalca, da delavcu zagotovi odmor med delovnim časom, je treba upoštevati tudi naravo delovnega mesta in dela delavca, njegovo obremenjenost oziroma dinamiko dela. Zato je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da dopis komandirja policijske postaje z dne 9. 6. 2010 o tem, da vodja izmene z organiziranjem dela v posamezni izmeni zagotavlja tudi počitek med delovnim časom, potrjuje, da bi tožnik lahko odmor koristil le, če bi mu vodja izmene zagotovil zamenjavo.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bilo tožniku onemogočeno koriščenje odmora na podlagi nalog iz 2. člena Zakona o nadzoru državne meje (ZNDM-2; Ur. l. RS, št. 60/2007 in nasl.) in 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol; Ur. l. RS, št. 15/2013 in nasl.), ki zahtevata nenehno nadzorovanje celotnega območja mejnega prehoda in takojšnje reagiranje zaradi zavarovanja življenja in zdravja ljudi ter preprečevanja ilegalnih prehodov na območju mejnega prehoda. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje mu ni bilo treba imeti v vsakem trenutku popolnega nadzora nad celotnim območjem mejnih prehodov oziroma nenehno spremljati okolice prehodov. Sodišče je upoštevalo izpovedi nadrejenih H. H. in J. J., da so bili policisti lahko med odmorom v čajni kuhinji, kar posledično pomeni, da so lahko v tem času opustili nadzorovanje okolice. Izpovedi I. I. o neprekinjenem opazovanju okolice ni upoštevalo, ker ni življenjsko in izkustveno sprejemljiva. Tožnik ni mogel opazovati okolice in obenem opravljati mejne kontrole. Stalno opazovanje okolice ni bilo izvedljivo v času opravljanja bioloških potreb in odhoda v kuhinjo. A. A. ni potrdil tožnikovega neprekinjenega opazovanja okolice. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da bi tožnik lahko opustil neprekinjeno opazovanje in nadzorovanje mejnih prehodov le, če bi za to imel izrecno navodilo komandirja. Upoštevaje navedene izpovedi in izpoved tožnika, da je med izmeno imel čas pojesti malico, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da mu toženka ni onemogočala koriščenja odmora.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov (izpovedi prič, podatki o prometu vozil) pravilno ugotovilo, da je tudi intenzivnost tožnikovega dela, med katerim večkrat in dalj časa ni opravljal mejne kontrole, nizka in je objektivno omogočala izrabo odmora. Pri tem je upoštevalo, da je šlo z izjemo mejnega prehoda B. za manjše mejne prehode, ki so jih večinoma uporabljali domačini za pot na delo. Mejna kontrola potnikov na mejnih prehodih, na katerih je delo opravljal tožnik, je trajala kratek čas, največ nekaj minut, temeljite kontrole so bile izvedene izjemoma. Mejni prehodi glede na podatke o številu potnikov niso bili zelo obremenjeni. Obmejno prebivalstvo in nekatere druge skupine oseb se je preverjalo le enkrat, čeprav so mejo prehajale večkrat dnevno. Mejni prehodi so bili bolj obremenjeni ob določenih urah, vmes pa tudi po 15 minut na mejnem prehodu B., na ostalih pa tudi dlje časa ni bilo nobenega vozila. Če bi bil odmor zaradi prihoda potnika prekinjen, bi ga tožnik lahko koristil kasneje ali pa v več delih, saj intenzivnost prehajanja meje ni bila takšna, da odmora ne bi mogel koristiti. Tega mu glede na že pojasnjeno ni preprečevala niti naloga opazovanja okolice niti obhodi.

14. Ker je zahtevek tožnika neutemeljen že iz razloga, ker je toženka zagotovila pravico do odmora med delovnim časom, se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb, ki izpodbijajo ugotovitev sodišča prve stopnje o nedokazanosti škode ne opredeljuje, saj na drugačno odločitev v tem sporu ne morejo vplivati (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspel (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP). Toženka krije sama svoje stroške kratkega odgovora na pritožbo, ki se v konkretni istovrstni zadevi ne šteje za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).