Jedro

Družba civilnega prava oziroma societeta je pogodbena zveza več oseb za dosego skupnega namena s skupnimi sredstvi oziroma drugačnim prispevkom, lahko tudi v delu ali stvareh. Bistveni opredelilni elementi te družbe so: obstoj več družbenikov; pogodba; skupni namen ter sodelovanje oziroma prispevek posameznega družbenika v denarju, sredstvih, delu ali drugi premoženjski vrednosti. Pri družbi civilnega prava gre za obligacijsko razmerje in za pravno obliko. Družba civilnega prava ni pravna oseba in se ne vpisuje v sodni register ter ni procesno (ne aktivno ne pasivno) sposobna.

Izrek

I. Pritožbe tožene stranke se zavrnejo in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno vmesno sodbo ugotovilo, da je primarni tožbeni zahtevek prvo tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika) po temelju utemeljen (točka I izreka) in odločilo, da bo o višini tožbenega zahtevka in o stroških postopka odločilo po pravnomočnosti vmesne sodbe (točka II izreka).

2. Zoper citirano vmesno sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženec) in sicer s tremi ločenimi pritožbami po posameznih, v uvodu te sodbe navedenih, pooblaščencih.

3. Toženec vse tri pritožbe vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), vmesno sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek po temelju v celoti zavrne kot neutemeljen oziroma podredno, da pritožbi ugodi, vmesno sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo v vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožečo stranko.

Bistvo obsežnih pritožb graj je, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo obstoj civilne družbene pogodbe (v nadaljevanju tudi societete oziroma pogodbe o skupnosti imovine, ki jo ureja paragraf 1175 Občega državljanskega zakonika - v nadaljevanju ODZ) med tožnikom in tožencem kot fizičnima osebama, saj sta oba imenovana dejansko nastopala kot zakonita zastopnika gospodarskih družb A. d.o.o. in M. d.o.o., katerih ustanovitelja in družbenika sta bila v tedanjem obdobju - meseca maja 1996. Societeta tako med tožnikom in tožencem kot posameznikoma ni nikoli obstajala, temveč je šlo za poslovno sodelovanje med navedenima gospodarskima družbama, kar izhaja tako iz listinske dokumentacije v spisu (zlasti elektronske pošte iz meseca maja 1996, ki naj bi bila po navedbah tožnika in obrazložitvi sodišča prve stopnje podlaga za zatrjevani ustni dogovor), kakor tudi iz izpovedbe prič B. Z. , B. K. in J. H. , izpovedbe katerih je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo kot neverodostojne, kakor tudi iz izpovedbe prič M. T. in A. P. , izpovedb katerih sodišče prve stopnje sploh ni dokazno ocenilo, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje sledilo izpovedbam prič R. U. in A. Š. , ki sta bila oba zaposlena v gospodarski družbi M. d.o.o. in sta jo po lastnih izpovedbah zapustila zaradi osebnih trenj s tožencem, kar pomeni, da sta nedvomno pričala pristransko in v škodo toženca, ob tem pa nobeden izmed njiju ni izrecno izpovedal, ali sta tožnik in toženec pri projektu A. sodelovala kot fizični osebi ali kot zakonita zastopnika svojih gospodarskih družb. Da je dejansko šlo za poslovno sodelovanje med navedenima gospodarskima družbama kontradiktorno svojim zaključkom ugotavlja tudi sodišča prve stopnje, ko (v 22. točki obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe) zapiše, da sta imeli gospodarski družbi A. d.o.o. in M. d.o.o. (in ne tožnik in toženec kot fizični osebi) skupni interes po trženju internetnih storitev po celi Sloveniji. Skupni interes zaradi katerega se societeta sploh ustanovi je torej bil dosežen preko delovanja navedenih gospodarskih družb, kar dokazuje, da so pogovori med tožnikom in tožencem potekali na ravni njunih podjetij, ne pa na ravni fizičnih oseb, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Ne gre namreč spregledati, da sta blagovno znamko A. oziroma A..net tržili gospodarski družbi A. d.o.o. in M. d.o.o., ki sta tudi sklepali posle z novimi naročniki oziroma partnerji (Q. in M. d.o.o.), prav tako pa sta obe gospodarski družbi imeli na poslovnih vizitkah napisano A.. net. Ob tem toženec še dodaja, da tudi Poslovni načrt za postavitev neodvisnega TCP/IP omrežja v Sloveniji in povezavo tega omrežja z mednarodnim omrežjem InterNet (med pravdnima strankama imenovan tudi kot projekt) ni bil last tožnika kot fizične osebe, temveč drugo tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice). Posledično je bila tožnica tista, ki je z "O. S. I." sklenila pogodbo o donaciji oziroma prejela denarna sredstva s strani fundacije G. S. v višini 100.000,00 USD, in ne tožnik, kar negira izpovedbe prič R. U. , M. Š. , D. C. in D. B. , da je navedena sredstva prejel tožnik osebno.

V tej zvezi pritožba izpostavlja še, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v obrazložitvi izpodbijane vmesne sodbe ni dokazno ocenilo vseh izvedenih dokaznih listin, zlasti ne pisma o nameri z dne 22. 1. 1999, iz katerega izhaja, da gre za poslovno sodelovanje med navedenima gospodarskima družbama; izjave tožnika v časopisu Delo z dne 15. 12. 2003 iz katere prav tako izhaja, da se je v letu 1996 začelo sodelovanje med navedenima gospodarskima družbama ter izpisa dostopnih točk A..net, kjer se kot partnerja prav tako navajata navedeni gospodarski družbi in ne tožnik oziroma toženec kot fizični osebi.

Glede na pritožbeno stališče, da je v danem primeru šlo za poslovno sodelovanje med dvema gospodarskima družbama toženec podaja tudi ugovor zastaranja tožbenega zahtevka v skladu s 374. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki določa 3 letni zastaralni rok med pravnimi osebami v prometu blaga in storitev. Prav tako je toženec mnenja, da je bil tožnikov prvotni primarni tožbeni zahtevek iz tožbe nesklepčen in nedoločen, zato ni mogel pretrgati zastaranja tožnikove terjatve. Posledično bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da je pretrganje zastaranja nastopilo šele z modifikacijo tožbenega zahtevka dne 9. 1. 2013, kar pa pomeni, da je tudi v skladu s stališčem sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo splošni 5 letni zastaralni rok iz 371. člena ZOR, tožbeni zahtevek tedaj prav tako že zastaral. Vsekakor pa je zastaral del tožbenega zahtevka, ki presega znesek 500.000,00 EUR, ki ga je tožeča stranka sprva uveljavljala v tožbi, saj je slednja z modifikacijo tožbe dne 9. 1. 2013 povečala tožbeni zahtevek na sedaj vtoževani znesek, kar pomeni, da je bila tožba za razširjen del vtoževanega zneska vložena leto in pol po zastaranju terjatve. V zvezi z zastaranjem tožbenega zahtevka toženec navaja še, da je že dne 9. 12. 2004 prodal svoja deleža v gospodarski družbi M. d.o.o., in sicer 9,225% imenovani družbi kot njen lastni poslovni delež ter 83,025% družbi E. B. d.o.o. s čimer je prišlo do prenehanja zatrjevane societete, saj je toženec izgubil svoj vpliv na njeno poslovanje. Gospodarska družba E. B. d.o.o. je namreč samostojna pravna oseba v kateri toženec ni imel nikoli nobenega položaja ali vpliva na njeno poslovanje. Zastaranje po 374. členu oziroma 371. členu ZOR bi tako moralo teči že od prvega prenosa poslovnega deleža toženca v gospodarski družbi M. d.o.o. dne 9. 12. 2004 in ne šele od dne 29. 6. 2006, ko je bila navedena gospodarska družba v celoti prodana gospodarski družbi A. N. kot kupcu.

V zvezi z obstojem societete toženec meni še, da bi morala biti družbena pogodba sklenjena v pisni obliki, da bi bila veljavna, čemu pa nesporno ni bilo tako. Paragrafi 1178, 1179 in 1180 ODZ namreč določajo, da so neveljavne družbene pogodbe, ki niso v pisni obliki. Ob tem toženec še dodaja, da se sodišče prve stopnje v zvezi z obličnostjo družbene pogodbe neutemeljeno sklicuje na zastarelo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in meni, da je slednje v odločbah opr. št. II Ips 66/2003 in II Ips 817/1994 zmotno uporabilo materialno pravo.

V nadaljevanju toženec uveljavlja še absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in poudarja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano vmesno sodbo odločilo samo o primarnem tožbenem zahtevku tožnika, izostalo pa je odločanje o modificiranem podrednem zahtevku. Prav tako naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka storilo s tem, da je pri odločanju upoštevalo navedbe in dokaze tožeče stranke podane po prvem naroku za glavno obravnavo, ki je bil zaključen dne 14. 5. 2015. Iz dokaznega sklepa sodišča prve stopnje je namreč razvidno, da je sodišče pri presoji upoštevalo tudi listine pod prilogami A115 - A360, glede katerih pa je že nastopila prekluzija v smislu 286a. člena ZPP.

4. Tožnik se v skupnem odgovoru na vse tri pritožbe toženca zavzema za zavrnitev le - teh kot neutemeljenih in predlaga potrditev izpodbijane vmesne sodbe, vse s stroškovno posledico za toženca, pri tem pa ponavlja svoja, že v postopku na prvi stopnji zastopana stališča. 5. Pritožbe toženca niso utemeljene.

6. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi vmesno sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbami zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju te sodbe.

7. Pregled zadeve pokaže, da je pritožbeno nesporno, da sta se tožnik in toženec meseca maja 1996 začela dogovarjati o projektu vzpostavitve internetnih storitev po vsej Sloveniji, in sicer na podlagi enotne ponudbe ter na enoten način tako, da bi se v vsaki telefonski omrežni skupini postavilo lokalno vozlišče oziroma omrežje za dostop do interneta, ki bi se jih nato medsebojno povezalo v skupno internetno omrežje. Pred tem je namreč tožnik preko svoje gospodarske družbe A. d.o.o. nudil dostop do interneta le v Ljubljani, toženec pa preko svoje gospodarske družbe M. d.o.o. le v Mariboru. Oba imenovana sta tako imela skupen interes nuditi internetne storitve po vsej Sloveniji, za kar sta ustanovila internetno domeno "http://A..net" oziroma blagovni znamki "A..net" in "A.", kar vse je bilo v skladu z dogovorom registrirano na ime toženčeve gospodarske družbe M. d.o.o.. Bistveno sporno vprašanje med pravdnima strankama je, ali sta tožnik in toženec opisani projekt zastavila in realizirala kot fizični osebi v okviru zatrjevane societete ali je v danem primeru šlo za poslovno sodelovanje med navedenima gospodarskima družbama, saj je od odgovora na to vprašanje odvisna predvsem utemeljenost aktivne in pasivne legitimacije pravdnih strank v predmetnem pravdnem postopku.

8. Uvodoma sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je glede na rezultat izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje prepričano, da je bil idejni vodja opisanega projekta tožnik, ki je preko svojega podjetja A. d.o.o. že meseca maja 1994 izdelal "Poslovni načrt za postavitev neodvisnega TCP/IP omrežja v Sloveniji in povezavo tega omrežja z mednarodnim omrežjem InterNet", za kar je z "Open Society Institute - Slovenija" leta 1995 tudi sklenil kreditno pogodbo za posojilo v znesku 100.000,00 USD, ki je bilo po uspešni realizaciji projekta, s pogodbo o donaciji z dne 15. 2. 1999, spremenjeno v donacijo podjetju, in ne morebiti tožencu, kot skuša to sam prikazati. Slednji je namreč gospodarsko družbo M. d.o.o. ustanovil šele meseca junija 1995, medtem ko je tožnik že leta 1991 imel največjo elektronsko oglasno desko v Sloveniji - BBS, v okviru katere je komercialno ponujal tudi nekatere internetne storitve, tako da je bil leta 1994 med prvimi ponudniki interneta v Sloveniji (poleg gospodarskih družb Q. d.o.o. in N. ). Povedanega ne more spremeniti dejstvo, da je kot podpisnik poslovnega načrta in pogodbe o donaciji navedena gospodarska družba A. d.o.o. in ne tožnik osebno, saj je povsem jasno, da navedenega poslovnega načrta oziroma projekta ni spisala gospodarska družba kot pravna oseba ampak tožnik kot njen ustanovitelj, edini družbenik in direktor družbe, ki je v poglavju 3.4.3 poslovnega načrta tudi naveden kot nosilec projekta.

9. Glede na to, da je po prepričanju sodišča druge stopnje projekt vzpostavitve internetnega omrežja A..net zasnoval tožnik osebno, ki je zaradi realizacije tega projekta leta 1996 vzpostavil stik s tožencem, je slednje prepričano tudi, da v obravnavanem primeru ni šlo za poslovno sodelovanje med predmetnima gospodarskima družbama, temveč za ustanovitev societete, v katero sta tožnik in toženec kot svoja vložka vložila tudi svoji gospodarski družbi. Obstajala je namreč volja obeh posameznikov, ki je bila širša od njunih podjetij (ki sta ob tem razvijali še nekatere druge produkte) in je bila usmerjena k skupnemu cilju, to je nudenju dostopa do interneta po vsej Sloveniji na način, da se v isto omrežje poveže več lokalnih vstopnih točk. Slednje je v postopku pred sodiščem prve stopnje potrdilo tudi več zaslišanih prič, in sicer D. C. , R. U. , A. Š. in L. D. , ki so skladno izpovedali, da so projekt videli kot osebno sodelovanje tožnika in toženca in ne kot poslovno sodelovanje med njunima podjetjema. Pritožba sicer izpodbija verodostojnost prič A. Š. in R. U. , ki sta bila tedaj zaposlena v gospodarski družbi M. d.o.o. in naj bi jo leta 2001 zapustila zaradi osebnih trenj s tožencem, zaradi česar naj bi pričala izrazito pristransko, kar pa ni dokazano. Zgolj dejstvo, da sta imenovana nekdaj delala za toženca še ne pomeni, da sta pričala pristransko, saj od izida predmetnega pravdnega postopka ne bosta imela nobene (ne)posredne koristi. Nenazadnje pa sta njuni izpovedbi potrdili tudi priči D. C. in L. D. verodostojnosti katerih pa pritožba ne izpodbija. Povedanega ne more spremeniti niti dejstvo, da imenovane priče niso izrecno izpovedale ali sta tožnik in toženec projekt vodila osebno kot fizični osebi ali kot zakonita zastopnika svojih gospodarskih družb, saj bi jim takšno izrecno (pod)vprašanje, v kolikor je menil, da odgovori prič niso dovolj konkretizirani, moral zastavil toženec v okviru izvedbe dokaznega postopka. Prav tako njihove verodostojnosti ne more izpodbiti okoliščina, da so vsi imenovani izpovedali, da je donacijo "Open Society Institut - Slovenia" prejel tožnik osebno in ne gospodarska družba A. d.o.o., kot je to v resnici bilo, saj je bila navedena donacija v vsakem primeru vložena v societeto, ker se je z njo vzpostavila vstopna točka v Mariboru.

10. Družba civilnega prava oziroma societeta je pogodbena zveza več oseb za dosego skupnega namena s skupnimi sredstvi oziroma drugačnim prispevkom, lahko tudi v delu ali stvareh. Bistveni opredelilni elementi te družbe so: obstoj več družbenikov; pogodba; skupni namen ter sodelovanje oziroma prispevek posameznega družbenika v denarju, sredstvih, delu ali drugi premoženjski vrednosti. Pri družbi civilnega prava gre za obligacijsko razmerje in za pravno obliko. Družba civilnega prava ni pravna oseba in se ne vpisuje v sodni register ter ni procesno (ne aktivno ne pasivno) sposobna1. 11. Konstitutivni element societete je torej skupni namen, ki sta ga tožnik in toženec zasledovala z vzpostavitvijo enotnega internetnega omrežja v Sloveniji. Res je, da za ta namen nista sklenila pisne pogodbe, kot to izpostavlja toženec, ki pa ob tem spregleda, da za družbeno pogodbo ni predpisana obličnost, saj je pogodba lahko sklenjena tudi konkludentno s soglasjem vseh družbenikov, kot je bilo to v danem primeru, ko sta tožnik in toženec sklenila tako imenovano "dejansko družbo", pri kateri gre za položaj, ko družbeniki niso sklenili pisne družbene pogodbe, pač pa ravnajo tako, kot da bi taka pogodba obstajala. Da je temu tako je potrdila tudi priča B. Z. , ki je izpovedal, da so se stvari po tem, ko so se srečali s tožnikom enostavno začele dogajati.

12. V zvezi z obličnostjo družbene pogodbe sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da civilno družbeno pogodbo ureja sedemindvajseto poglavje ODZ, ki za sklepanje pogodb praviloma ni zahteval obličnosti, razen v posebnih primerih določenih v zakonu (paragraf 883 ODZ). V okviru posebnih določb o družbeni pogodbi ODZ obličnost zahteva le v nekaterih primerih, ko se z družbeno pogodbo ureja posebna razmerja (družbene pogodbe, ki se tičejo le sedanjega ali le bodočega premoženja (paragraf 1178 ODZ), družbene pogodbe med trgovci (paragraf 1179 ODZ) in družbene pogodbe med zakonci (paragraf 1180 ODZ), ki pa v danem primeru niso podana. Prav tako v času ustanovitve družbene pogodbe veljavni ZOR za sklenitev pogodbe ni zahteval nikakršne oblike, razen če je zakon izrecno določal drugače. Smiselno enako pa določa tudi danes veljavni 51. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe toženca v smeri, da bi družbena pogodba morala biti sklenjena v pisni obliki, neutemeljene. Slednje potrjuje tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS2. 13. Tožnik in toženec sta torej zaradi realizacije skupnega cilja ustno oziroma konkludentno ustanovila družbo civilnega prava v katero je tožnik poleg svoje idejne zasnove (projekta) vložil tudi svoje znanje, delo, trud, osebna sredstva (nepremičnina tožnikove mame na naslovu L. , Maribor ter poslovni prostor v privatnem najemu tožnika na naslovu L., Maribor), predvsem pa svoje podjetje A. d.o.o. z vsemi njegovimi materialnimi sredstvi (računalniško in komunikacijsko opremo, najemninami za poslovne prostore in telefonske vode ter donacijo "Open Society Institut - Slovenia", s katero je tožnik po izpovedbi priče R. U. vzpostavil vstopno točko v Mariboru). Ali je tožnik s tem, ko je denarna sredstva svoje gospodarske družbe uporabljal tudi za namene, ki niso imeli podlage v poslovanju družbe ravnal protipravno ali ne, ni in ne more biti predmet tega pravdnega postopka, saj tovrstne navedbe toženca predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, ki je pravno neupoštevna (337. člen ZPP). Toženec je na drugi strani v societeto vložil svoje podjetje M. d.o.o. in delo vseh zaposlenih v njem, ki so skrbeli predvsem za obračunavanje in trženje storitev. V danem primeru tako ni šlo za poslovno sodelovanje med navedenima gospodarskima družbama, kot skuša to prikazati toženec, saj slednji nista sklenili nobene pogodbe o medsebojnem sodelovanju, kot sta to storili z drugimi partnerji (npr. Q. , M. d.o.o.), ki so se projektu pridružili kasneje, prav tako pa si medsebojno nista izdajali nobenih računov, kot je to veljalo za ostale parterje. Navedeni gospodarski družbi tako nista poslovno sodelovali, ampak sta zgolj predstavljali del vložka tožnika oziroma toženca v societeto. Dejstvo, da ni šlo za poslovno sodelovanje med navedenima gospodarskima družbama se kaže tudi v tem, da so se internetna domena "http://A..net" in blagovni znamki "A..net" oziroma "A." v skladu z osebnim dogovorom med tožnikom in tožencem registrirali na ime gospodarske družbe M. d.o.o., ki je tako delovala kot "pooblaščenec" societete v smislu paragrafa 1190 ODZ, saj gospodarska družba A. d.o.o. ni bila nikjer navedena kot eden od partnerjev, ki bi pristopil k projektu.

14. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da societeta ni pravna oseba, se ne vpisuje v sodni register in ni procesno sposobna, sta jo navzven preko svojih podjetij zastopala tožnik in toženec oziroma njuni gospodarski družbi A. d.o.o. in M. d.o.o., ki sta v odnosu do tretjih sicer delovali v svojem imenu vendar za račun societete. Pravni posli, ki sta jih navedeni družbi sklepali s tretjimi kot del izpolnitvenega ravnanja družbenikov po sklenjeni družbeni pogodbi, so tako po svoji vsebini pomenili pridobivanje premoženja v societeto zaradi doseganja v družbeni pogodbi opredeljenega skupnega namena. Slednje potrjuje tudi dejstvo, da sta imeli obe gospodarski družbi na svojih vizitkah napisano tudi blagovno znamko "A..net", kar pomeni, da sta navzven zastopali tudi societeto, ne pa da je šlo za poslovno sodelovanje med njima, kot skuša to prikazati toženec.

15. Glede na do sedaj obrazloženo je ugovor pasivne legitimacije toženca neutemeljen, saj je sodišče druge stopnje prepričano, da sta s tožnikom dejansko sklenila civilno družbeno pogodbo oziroma ustanovila societeto, kot to zatrjuje slednji in da torej v danem primeru ni šlo za poslovno sodelovanje med navedenima gospodarskima družbama. Sprejeta stališča ne more spremeniti niti pritožbeno sklicevanje na elektronski sporočili z dne 20. 5. 1996 in 21. 5. 1996 iz katerih na prvi pogled res izhaja, da tožnik nastopa v vlogi zakonitega zastopnika, saj se tožencu zahvaljuje za sodelovanje z njegovim podjetjem. Podrobnejši pregled navedenih dokumentov, ki jih je potrebno presojati skupaj s preostalimi izvedenimi dokazi, pa potrjuje sklep, da je tožnik svoje podjetje dejansko obravnaval kot vložek v skupen projekt, saj je med drugim tudi navedel seznam zadev (infrastrukture, komunikacijske in računalniške opreme ter finančnih sredstev), ki bi jih A. d.o.o. vložil v projekt in seznam opreme, ki jo bo navedena gospodarska družba obdržala za potrebe BBS-a. Enako je storil tudi toženec, ki je tožniku opisal kader zaposlen v gospodarski družbi M. d.o.o.. V kolikor bi namreč šlo za poslovno sodelovanje med gospodarskima družbama za slednje ne bi bilo potrebe, saj bi družbi medsebojno sodelovali ne glede na svoje premoženje, ker bi si delili le potencialni dobiček ustvarjen s skupnim poslovanjem. Tožnik in toženec sta tako le primerjala svoja vložka v societeto, ker je veljal načelni dogovor o delitvi kapitalskega dobička 50% - 50%, kot je to razvidno iz predmetnih elektronskih sporočil. 16. Povedanega ne more spremeniti niti dejstvo, da je tožnik na naroku za glavno obravnavo z dne 19. 12. 2017 izpovedal, da je bil razlog združitve ta, ker je bilo potrebno nastopiti proti SIOL-u. Konkurenco SIOL-u sta namreč tožnik in toženec lahko ustvarila tudi z ustanovitvijo obravnavane societete, ne pa zgolj s poslovnim sodelovanjem med njunima gospodarskima družbama, kot si to razlaga toženec.

17. Res je, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane vmesne sodbe ni dokazno ocenilo izpovedbe prič M. T. in A. P. , ki sta oba izpovedala, da sta A..net dojemala kot združbo pravnih oseb A. d.o.o. in M. d.o.o., kar pa ob preostalih izvedenih in ocenjenih dokazih ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, saj tudi imenovana nista bila osebno prisotna pri dogovorih tožnika in toženca o medsebojnem sodelovanju, kot toženec to sicer očita ostalim pričam, ki so izpovedale v korist tožnikovih navedb. Smiselno enako velja tudi za izjavo tožnika v časniku Delo z dne 15. 12. 2003, izpisek ponudnikov interneta v Sloveniji z dne 10. 1. 2013 ter pismo o nameri sodelovanja z dne 22. 1. 1999, katerih sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane vmesne sodbe prav tako ni dokazno ocenilo. V skladu z ustaljeno sodno prakso3 se namreč sodišču ni potrebno opredeljevati do slehernega analitičnega gradnika dokaznega gradiva, pač pa se mora do dokazov opredeliti celostno ter težiti k sintezi. Tako ne obstaja dolžnost sodišča, da se opredeli do prav vseh dejstev in prav vseh dokazov v postopku, temveč le do tistih, ki so po pravni oceni sodišča relevantni. S pritožbami očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka tako niso podane.

18. V nadaljevanju toženec izpodbija tudi stališče sodišča prve stopnje glede prenehanja societete in posledično tudi glede ugovora zastaranja. V zvezi z navedenima vprašanjema je sodišče druge stopnje že odločilo v sklepu, opr. št. I Cp 528/2017 z dne 29. 8. 2017, ki ga je sicer izdalo v postopku odločanja o začasni odredbi in v katerem je pojasnilo, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je vpliv toženca na poslovanje societete prenehal šele s prodajo gospodarske družbe A. d.o.o. (prej M. d.o.o.) kupcu A. N. , kakor tudi, da za civilno družbeno pogodbo velja splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR, saj v danem primeru ne gre za pravni posel med pravnimi osebami v prometu blaga in storitev, kot to določa 374. člen ZOR, ki za tovrstne posle določa tri letni zastaralni rok. Sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju povzema navedene zaključke kot del obrazložitve te sodbe in znova izpostavlja, da toženec s prodajo dela svojega deleža v gospodarski družbi M. d.o.o. kupcu E. B. d.o.o. (ki je bila tedaj v 100% lasti toženčevega očeta B.Ž. ) dne 9. 12. 2004 ni onemogočil svojega vpliva na poslovanje societete, niti slednja zaradi tega ni prenehala, saj je toženec že dne 11. 12. 2005 navedeni delež odkupil nazaj preko gospodarske družbe G. d.o.o., katere ustanovitelj, edini družbenik in direktor je bil, tožnik pa z navedenimi pravni posli ni bil seznanjen in se zanj pri izvajanju in upravljanju societete ni nič spremenilo, saj je toženec še zmeraj ohranil 7% delež kot fizična oseba, prav tako ni izkazano, da bi s prodajo 83,025% deleža gospodarski družbi E. B. d.o.o. prišlo tudi do prenosa registriranih blagovnih znam in internetnih domen na kupca. Do onemogočanja uresničevanja skupnega namena, zaradi katerega sta tožnik in toženec ustanovila societeto, ter posledično do prenehanja le - te, je tako prišlo šele s celotno prodajo gospodarske družbe A. d.o.o. kupcu A. N. , pri čemer je imel toženec ob prodaji 7% delež kot fizična oseba ter 84% delež preko gospodarske družbe G. d.o.o., 9% pa je bila lastni delež družbe. Nasprotno razzlogovanje bi namreč vodilo v izigravanje instituta zastaranja, saj sta tožnik in toženec nedvomno ustanovila societeto, toženec pa je z navideznimi odsvojitvami svojega poslovnega deleža v gospodarski družbi M. d.o.o. oziroma A. d.o.o. skušal doseči zastaranje tožbenega zahtevka tožnika, kot slednji to upravičeno pojasnjuje v odgovoru na pritožbe.

19. Smiselno enako velja tudi za ugovor toženca v zvezi z modifikacijo tožbenega zahtevka z dne 9. 1. 2013 in posledičnim zastaranjem le - tega. Kot je sodišče druge stopnje že pojasnilo v sklepu, opr. št. I Cp 528/2017 z dne 29. 8. 2017, tožeča stranka z vlogo z dne 9. 1. 2013 ni spremenila tožbenega zahtevka, kot to zmotno meni toženec, temveč ga je le konkretizirala, saj je na podlagi iste dejanske in pravne podlage sprva primarno postavljeni tožbeni zahtevek le konkretizirala tako, da je dodala znesek 5.332.500,00 EUR. S tem je tožeča stranka še vedno zahtevala enako kot v tožbi, to je plačilo polovice zneska dobička iz kapitala, ustvarjenega ob prodaji poslovnega deleža v gospodarski družbi A. d.o.o., za katerega pa je tekom pravdnega postopka izvedela, da znaša 5.332.500,00 EUR in je zato s pripravljalno vlogo z dne 9. 1. 2013 zgolj dopolnila tožbo in ne spremenila tožbe s povečanjem tožbenega zahtevka, kot to zmotno meni toženec in kot je to zmotno sklenilo sodišče prve stopnje v sklepu, opr. št. II P 756/2011 z dne 22. 3. 2013. Tudi sprva postavljen primarni tožbeni zahtevek pa je bil po presoji sodišča druge stopnje v zadostni meri konkretiziran in s tem primeren za obravnavo (prvi odstavek 180. člena ZPP), saj je na podlagi listinske dokumentacije v spisu omogočal njegovo specifikacijo po višini. Zastaralni rok, ki je začel teči z dnem prodaje gospodarske družbe A. d.o.o. dne 29. 6. 2006, je bil tako z dnem vložitve tožbe 14. 6. 2011 pretrgan (388. člen ZOR).

20. Nenazadnje toženec neutemeljeno uveljavlja še ugovor prekluzije in navaja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem sklepu zapisalo, da je pri presoji upoštevalo vse listine in priloge v spisu (od A1 do A360), pri čemer pa bi lahko glede na določbo 286.a člena ZPP upoštevalo le dokaze predložene do prvega naroka za glavno obravnavo z dne 14. 5. 2015, to je dokazne listine tožeče stranke v sodnem spisu vodene do A114, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravnega postopka. Res je, da je sodišče prve stopnje v dokaznem sklepu zapisalo, da je pri odločanju o tožbenem zahtevku vpogledalo in prebralo vse listine in priloge v spisu, vendar se je v obrazložitvi izpodbijane vmesne sodbe sklicevalo le na tiste navedbe in dokaze, ki sta jih pravdni stranki v skladu s procesnimi predpisi pravočasno predložili. Na prvem naroku za glavno obravnavo z dne 14. 5. 2015 je namreč sodišče prve stopnje pravdnima strankama s sklepoma naložilo, da v danem roku vložita vsaka po eno pripravljalno vlogo, s katero bosta odgovorili na navedbe nasprotne stranke v predhodnih pripravljalnih vlogah ter predložita pisne izjave prič, ki jih predlagata za zaslišanje v predmetnem pravdnem postopku. Tako je potrebno kot pravočasne šteti tudi navedbe in dokazne predloge pravdni strank podane v danih rokih, pri čemer pregled zadeve pokaže, da se sodišče prve stopnje v nadaljnji obrazložitvi izpodbijane vmesne sodbe nikjer ni sklicevalo na navedbe ali dokaze, ki bi jih pravdni stranki navedli oziroma predlagali prepozno. V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS4 v danem primeru tako ne gre za zatrjevano kršitev pravil pravdnega postopka, saj sodišče prve stopnje svoje odločitve konkretno ni oprlo na domnevno prepozno predložene dokazne listine ali navedbe pravdnih strank.

21. Nazadnje toženec neutemeljeno graja še, da je sodišče prve stopnje odločilo le o primarnem tožbenem zahtevku tožnika, ne pa tudi o podrednem tožbenem zahtevku tožnice. V kolikor namreč sodišče primarnemu tožbenemu zahtevku ugodi, kot je to v danem primeru, ne odloča še o podrednem tožbenem zahtevku, ki je postavljen le za primer, če tožeča stranka s primarnim tožbenim zahtevkom ne bi uspela (tretji odstavek 182. člen ZPP). Sodišče prve stopnje tako v danem primeru ni bilo dolžno odločati še o podrednem tožbenem zahtevku, zato tudi ni zagrešilo s pritožbo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

22. Glede na vse do sedaj navedeno sodišče druge stopnje torej zaključuje, da sta tožnik in toženec kot fizični osebi ustanovili societeto, ki je prenehala šele dne 29. 6. 2006 s celotno prodajo gospodarske družbe A. d.o.o. kot nosilke regitriranih blagovnih znamk "A.. net" in "A." ter internetne domene "http://A..net" kupcu A. N. , pri čemer je tožnik v skladu z dogovorom in na podlagi paragrafa 1185 ODZ upravičen do plačila polovice kapitalskega dobička doseženega ob prodaji.

23. Vsled navedenega je sodišče druge stopnje vse tri pritožbe toženca v celoti zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

24. Toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

25. Navedbe tožnika v odgovoru na pritožbe toženca niso prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato je slednji dolžan sam kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Tako tudi dr. Verica Trstenjak, Družbena pogodba, Podjetje in delo, št. 5-3, Gospodarski vestnik d.d., leto 1996, str. 621-633. 2 Glej sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 66/2003 z dne 22. 1. 2004. 3 Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 868/2009 z dne 9. 3. 2010. 4 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 397/2009 z dne 20. 6. 2011.