Jedro

Transparentni napis "Diesel" na majici dela vtis, da je prva tožeča stranka njen proizvajalec, oznaka resničnega proizvajalca na etiketi pa lažen vtis, da gre za licenčno pogodbo med proizvajalcem in prvo tožečo stranko.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba in sklep potrdila.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki prepovedalo nadaljnjo prodajo in reklamiranje majic proizvajalca Š, z napisom Diesel trademark (1. točka), naložilo, da mora na svoje stroške v časopisu Delo, Dnevnik in Večer objaviti besedilo iz 1. točke (2. točka) ter odločilo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 541.750,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.10.1999 dalje.

Ocenilo je, da je tožena stranka s kataloško prodajo blaga s tujo blagovno znamko (majic na napisom Diesel) uresničila dejanje nelojalne konkurence in 13. čl. ZVK, katalog pa dostavila skoraj vsem gospodinjstvom po Sloveniji.

Proti odločitvi o stroških postopka se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Tožena stranka pa je vložila pritožbo proti določitvi o glavni stvari. Prva uveljavlja pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka in navaja, da je imela precej več stroškov, kot jih ji je priznalo prvostopno sodišče. Ker izpodbijana sodba nima razlogov o tem, kateri stroški so ji bili priznani in kateri ne, odločitve o stroških ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka pa uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. ZPP in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter zavrženje tožbe oziroma zavrnitev tožbenega zahtevka ali pa razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obe zahtevata povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka na pritožbo tožene ni odgovorila. (Odgovor na pritožbo zoper odločitev o stroških ni dovoljen.) Po določilu 1. odst. 81. čl. ZPP mora sodišče, če ugotovi, da tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti pravdna stranka, zahtevati od tožeče stranke, naj popravi v tožbi, kar je treba, da se bo postopek lahko nadaljeval z osebo, ki je lahko pravdna stranka. Po tistem, ko je tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnila, da prvotno tožena D d.d., Kataloška prodaja ne obstoji, ker je kataloška prodaja le organizacijska enota znotraj delniške družbe in ne nastopa v pravnem prometu, je tožeča stranka na glavni obravnavi dne 7.5. 1998 pravilno naslovila toženo stranko kot D d.d. Ker je tožeča stranka pravilno označila toženo stranko tako, kot je vpisana v sodni register, je s tem le olajšala delo prvostopnemu sodišču, ki bi sicer glede na povedano moralo pozvati tožeči stranki k popravi tožbe. Glede na navedeno pritožba zmotno meni, da je prišlo do subjektivne spremembe tožbe. Ta je urejena v 187. čl. ZPP.

Ob pravilno ugotovljenem odločilnem dejstvu, da je tožena stranka v svojem katalogu Pomlad - poletje 1994 na 7. strani reklamirala in prodaja majice z napisom Diesel, je napačno pritožbeno stališče, da ni storila dejanja nelojalne konkurence, češ da je sporno blago na trg dalo Š. V izpodbijani sodbi je pravilno in popolno obrazloženo, da je po kupoprodajni pogodbi z dne 10.1.1994 tožena stranka postala lastnik blaga z dnem, ko ga je vzela iz hrambe Š. Bistvene elemente nelojalne konkurence je prvostopno sodbo v obrazložitvi svoje odločbe opisalo, zato se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče le sklicuje na pravilen komentar določila 13. čl. ZVK. Pravilno je pojasnjeno, da uporaba tuje blagovne znamke Diesel, katere nosilec je prva tožeča stranka (druga pa njen izključni zastopnik) nasprotuje dobrim poslovnim običajem. Z izkoriščanjem tujega ugleda, neupravičene uporabe tuje blagovne znamke in ustvarjanjem zmede, pa se utegne obema tožečima strankama povzročiti škoda. Transparentni napis "Diesel" na majici dela vtis, da je prva tožeča stranka njen proizvajalec, oznaka resničnega proizvajalca na etiketi pa lažen vtis, da gre za licenčno pogodbo med proizvajalcem in prvo tožečo stranko. Ker pa je tožena stranka tista, ki trži te izdelke, torej nastopa na trgu, je ona tista, ki nelojalno konkurira obema tožnicama. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da druga tožeča stranka ne zastopa interesov prve tožnice v tej pravdi. Ker tožena stranka sama priznava, da je druga tožeča stranka komercialni zastopnik prve tožnice, v tej pravdi nastopa v svojem imenu in na svoj račun. Zato s svojimi ravnanji tožena stranka tudi v razmerju do njene nelojalno konkurira. Glede na navedeno je tudi ona aktivno legitimirana v tem sporu.

Glede na neizpodbijano dejstvo, da je bil katalog Pomlad - poletje 1994 poslan skoraj vsem gospodinjstvom po Sloveniji, je prvostopno sodišče utemeljeno ugodilo tudi zahtevku na objavo sodbe in svojo odločitev pravilno obrazložilo in naslonilo na določilo 26 čl. VZK.

V izpodbijani sodbi je tudi pravilno pojasnjeno, da ima tožeča stranka interes do vtoževanega zahtevka zato, ker iz dopisa tožene stranke z dne 23.6.1994 (A3) izhaja, da le-ta začasno ustavlja prodajo, do rešitve zadeve. Pritožbeno pojasnjevanje, da je bila "začasna ustavitev" mišljena do prejema podatkov iz registra blagovnih znamk, pa je nedovoljena pritožbena novota (1. odst. 337. čl. ZPP). V izpodbijani sodbi je tudi pravilno obrazloženo, da ta dopis ne daje jamstva, da dejanja nelojalne konkurence (brez izpodbijane sodbe) tožena stranka ne bo ponovila.

Neupoštevna je pritožbena trditev, da za spremembo tožbe z objavo sodbe tožena stranka ni dala privolitve. Po določilu 2. odst. 185. čl. ZPP se šteje, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe, če se spusti v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek na objavo sodbe postavila na glavni obravnavi dne 5.7.1998. Zaradi spremembe tožbe je tožena stranka dobila rok za odgovor, v vlogi z dne 27.7.1998 pa spremembi ni ugovarjala.

Prvostopno sodišče ni izvajalo nobenih dokazov v zvezi s prvotno postavljenim odškodninskim zahtevkom. V posledici tega toženi stranki z umikom niso nastali nikakršni pravdni stroški. Zato je njeno pravno stališče, da bi ji morala tožeča stranka zaradi delnega umika tožbe povrniti del pravdnih stroškov, nepravilno.

Na drugi strani pa je prvostopno sodišče tožeči stranki priznalo samo tiste pravdne stroške, ki ji gredo po odvetniški tarifi. Povrnitev katerih stroškov je tožeča stranka zahtevala in katere je prvostopno sodišče priznalo, je jasno razvidno iz predloženega stroškovnika (list. št. 29). Zato očitana kršitev določila 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. Po določilo 1. odst. 163. ZPP o povrnitvi stroškov sodišče odloči na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja. Na podlagi tega določila, ob upoštevanju določilu 1. odst. 331. čl. ZPP pa bi moralo prvostopno sodišče obrazložiti stroškovno odločitev le, če bi zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo. Ker tega ni storilo, zgolj s pavšalno trditvijo, da ji je prvostopno sodišče prenizko odmerilo pravdne stroške, tožeča stranka s pritožbo ne more uspeti.

Ker torej pritožbeni razlogi niti tožeče niti tožene stranke niso utemeljeni, ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (2. odst. 350. čl. ZPP) pa pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano odločitev o glavni stvari in o pravdnih stroških potrdilo (353. čl. ZPP).