Jedro

Ali je treba neko dejavnost šteti za nevarno, odloča sodišče, ki pri tem upošteva vse okoliščine primera. Neka dejavnost je nevarna takrat, ko je po njenem rednem teku in že po njeni naravi in načinu opravljenja, ogroženo zdravje ljudi ali premoženje, tako da to ogrožanje zahteva povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo.

Delo gozdnega delavca se izvaja po najrazličnejših terenskih konfiguracijah in v vseh vremenskih pogojih. Povezano je z neposrednim premagovanjem ovir, ki jih predstavlja naraven in težko prehoden teren ter istočasnim fizično napornim delom. Dejavnost v takšnih okoliščinah sama po sebi pomeni povečano nevarnost, saj je zaradi narave in načina opravljanja dela ves čas ogrožena fizična integriteta delavca.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o glavni stvari (I. točka izreka sodbe) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še znesek 1.666,40 EUR (skupaj 7.278,90 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.8.2008 dalje do plačila, v stroškovni odločitvi (III. točka izreka sodbe) pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške še v znesku 117,29 EUR (skupaj 2256,32 EUR) v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 220,28 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki denarno odškodnino v znesku 5.612,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.8.2008 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 6.020,50 EUR za čas od 28.8.2008 do 19.3.2010. 2. Proti takšni odločitvi sta pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi.

3.Tožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo še denarno odškodnino v znesku 4.266,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno odmerilo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Meni, da mu za telesne bolečine pripada še 2.000,00 EUR odškodnine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti še 1.500,00 EUR in za strah še v znesku 600,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi napačno izračunalo valorizirano vrednost izplačanega dela odškodnine na dan 22.9.2010. Valorizirana vrednost zneska 5.200,00 EUR, ki je bil tožniku izplačan 19.3.2010, znaša na 22.9.2010 5.241,60 EUR, ne pa 5.408,00 EUR kot je to izračunalo sodišče prve stopnje, ki je kot datum plačila nespornega dela odškodnine štelo 19.3.2008. Zaradi te napake je odmerjena odškodnina prenizka za 166,20 EUR.

4. Toženka uveljavlja pritožbena razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Višine prisojene odškodnine ne izpodbija, meni pa, da je napačno stališče prvostopenjskega sodišča, da je za nastalo škodo v celoti odgovoren tožnikov delodajalec po načelu objektivne odgovornosti. Škodni dogodek je izključna posledica neprevidnosti samega tožnika. Tožnika nepazljivost je vsaj v 50 % vplivala na nastanek škodnega dogodka. Tožnik je izpovedal, da je delo v gozdu opravljal že 35 let in da je na podobnem terenu kot kritičnega dne delal že večkrat. Poškodoval se je pri razvlačevanju vrvi v gozdu, kar je običajno delo gozdarja in kjer je normalno in običajno, da teren ni raven. Kot dolgoletni delavec v gozdu bi moral in mogel vedeti ter pričakovati, da mu lahko na strmem terenu zdrsne, predvsem pa bi moral na to računati in stopati še toliko bolj previdno. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da se je toženka stranka v odgovoru na tožbo sklicevala na neprimeren judikat (sodba VS RS opr. št. II Ips 314/2004). Tako kot v omenjenem judikatu je mogoče zaključiti, da hoja po strmem terenu ni povečala nevarnosti hoje do takšne mere, da bi ta dejavnost predstavljala neobičajno, nadpovprečno tveganje za nastanek škode. Od tožnika se kot od strokovnjaka pričakuje večja skrbnost kot pri običajnih ljudeh.

5. Pritožba toženke ni utemeljena, pritožba tožnika pa je delno utemeljena.

6. Materialnopravno pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da toženka za tožnikovo škodo odgovarja po načelu domnevne vzročnosti. Navedeno načelo določa 149. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) po katerem se šteje, da škoda, nastala v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti razen, če se dokaže, da ta ni bila vzrok. OZ ne opredeljuje pojma nevarne dejavnosti. Ali je treba neko dejavnost šteti za nevarno, odloča sodišče, ki pri tem upošteva vse okoliščine primera. Neka dejavnost je nevarna takrat, ko je po njenem rednem teku in že po njeni naravi in načinu opravljenja, ogroženo zdravje ljudi ali premoženje, tako da to ogrožanje zahteva povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da se delo gozdnega delavca izvaja po najrazličnejših terenskih konfiguracijah in v vseh vremenskih pogojih. Povezano je z neposrednim premagovanjem ovir, ki jih predstavlja naraven in težko prehoden teren ter istočasnim fizično napornim delom. Dejavnost v takšnih okoliščinah sama po sebi pomeni povečano nevarnost, saj je zaradi narave in načina opravljanja dela ves čas ogrožena fizična integriteta delavca. Sodišče prve stopnje je tudi opozorilo na določbe Pravilnika o varstvu pri delu v gozdarstvu (Ur.l. SRS št. 15/79 S), ki v 3. členu določa, da se šteje spravilo gozdnih sortimentov kot delo z večjo nevarnostjo za poškodbe in zdravstvene okvare. Tožnik se je, v okviru delovne operacije spravila lesa s traktorjem, po strmem terenu spuščal proti podrtemu hlodu, poleg tega pa s seboj iz navojnega bobna vlečnega vitla, vlekel žičnato vrv, s katero bi potegnil hlod na gozdno cesto. Ugotovljeno je bilo, da se je spuščal po strmem in razmočenem terenu in pri tem padel. Prav slednji specifični okoliščini sta tisti, ki tožnikovo postopanje (ki je bilo edino možno) opredeljujeta kot ravnanje s povečano nevarnostjo. Vsebina objektivne odgovornosti je prav v odgovornosti, ki sicer izhaja iz dovoljenosti ravnanja, ki pa je obremenjeno z rizikom, ki ga ni mogoče obvladovati. V takšnem primeru je treba škodo, ki izvira iz takšnega dovoljenega ravnanja, pripisati tistemu, ki ima od njega materialne ali imaterialne koristi. To je v obravnavanem primeru tožnikov delodajalec, ki mu sicer ni mogoče očitati nedopustnosti ravnanja v zvezi z nastalo škodo, enako pa tudi ne tožniku. Tožnikovo spuščanje do hlodov po strmem in razmočenem terenu z hkratnim vlečenjem žičnate vrvi iz navojnega bobna vlečnega vitla je ravnanje, ki ga ni bilo mogoče v celoti obvladovati, kar je tudi pogojevalo tožnikov padec. To pa kaže na to, da je bilo tožnikovo delo nevarno oziroma, da je dejavnost, ki jo je opravljal nevarna. Prav v navedenih posebnih okoliščinah se obravnavani primer tudi razlikuje od tistega, ki ga izpostavlja toženka (sodba VS RS, opr. št. II Ips 314/2004). V navedenem primeru je šlo za hojo po sicer razgibanem kraškem terenu, vendar v ugodnih časovnih in vremenskih razmerah, poleg tega pa je šlo za poklicnega vojaka, ki je prav za takšno dejavnost deležen posebnega usposabljanja oziroma urjenja. Tožniku je nastala škoda v zvezi z nevarno dejavnostjo, zato se šteje, da izvira iz te dejavnosti. Hkrati toženka ni dokazala, da ta ni bila vzrok nastale škode (1. odst.149. čl. OZ). Prav tako tudi ni dokazala, da bi škoda nastala zaradi dejanja tožnika oziroma ni navedla, v čem naj bi bil njegov prispevek k nastanku škode (2. in 3. odst. 153. čl. OZ). Toženkina pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in izpodbijano odločitev po temelju potrditi (353. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

7. Tožnik v pritožbi izpodbija odmero prisojene odškodnine. Merila za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo so določena v 179. čl. OZ. Temeljni načeli, ki veljata pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, sta načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti odškodnine. Načelo individualizacije odškodnine zahteva, da se pravična denarna odškodnina določi glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine pri posameznem oškodovancu. To pomeni, da je pri presoji teh okoliščin treba upoštevati subjektivne posebnosti posameznega oškodovanca in njegovo dojemanje telesnih in duševnih bolečin oziroma strahu. Načelo objektivne pogojenosti odškodnine je korektiv načela individualizacije odškodnine in zahteva, da se škodne posledice pri posameznem oškodovancu vrednotijo tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih (Plavšak, Juhart, Vrenčur, Obligacijsko pravo – Splošni del, str. 652 in 653). Zneska odškodnin za telesne bolečine in za strah odsevata vse konkretnosti in specifičnosti tožnikovega primera, ki jih izpostavljajo v pritožbi, hkrati pa tudi razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Glede denarne odškodnine za telesne bolečine je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in je pritožbena zahteva za zvišanje odškodnine za to obliko škode neutemeljena. Enako velja tudi glede denarne odškodnine za strah. Pri tem je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal strahu ob samem padcu oziroma t.i. primarnega strahu. S trditvijo na zadnjem naroku za glavno obravnavo, da se je ustrašil, da se bodo po pobočju sprožili hlodi in ga pokopali, pa je bil prekludiran, zato je prvostopenjsko sodišče tudi ni presojalo. Utemeljeno pa tožnik izpodbija odmero denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da ima tožnik po utrpeli poškodbi trajne posledice, ki se kažejo z oslabljeno močjo mišic ter kot 30 % zavrtost gibljivosti desnega ramenskega obroča. To ga ovira pri opravljanju dela na kmetiji, ki obsega 15 ha ter 30 glav živine. Dela ne more več opravljati normalno in je pri njem manj učinkovit in negotov. Kot je ugotovilo sodišče, je zaradi omejene delovne zmožnosti vidno prizadet. Ob hkratni ugotovitvi, da ni pričakovati bistvenega izboljšanja stanja tožnika, ampak le poslabšanje zaradi napredovanja degenerativnih sprememb v ramenskem obroču, je treba pritrditi tožniku, da bi predstavljal pravično denarno odškodnino za to obliko škode znesek 6.000,00 EUR.

8. Tožnik pa tudi utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je napačno valoriziralo že plačani znesek za nepremoženjsko škodo v višini 5.200,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče je namreč navedeni znesek valoriziralo za čas od 19.3.2008 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje (22.9.2010) namesto od ugotovljenega dne plačila 19.3.2010. Valorizirana vrednost zneska 5.200,00 EUR na dan 22.9.2010 znaša 5.241,60 EUR. Pravilen je zato pritožbeni očitek, da je zaradi napačne valorizacije odmerjena odškodnina prenizka za 166,40 EUR.

9. V skladu s 5. alinejo 358. člena je bilo treba izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožniku prisodi še 1.666,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od (nespornega) dneva zamude 28.8.2008 dalje.

10. Sprememba odločitve o glavni stvari je pogojevala tudi spremembo stroškovne odločitve. Glede na zvišanje denarne odškodnine v pritožbenem postopku je tožnikov uspeh 85 %, toženkin pa 15 %, zato jima je bilo treba v tem razmerju priznati stroške prvostopenjskega postopka. 85 % od tožnikovih stroškov odmerjenih v znesku 2.666,40 EUR tako znaša 2.266,44 EUR, 15 % od odmerjenih stroškov tožene stranke v višini 67,50 EUR pa znaša 10,12 EUR. Po medsebojnem pobotanju stroškov prvostopenjskega postopka znaša stroškovna obveznost toženke 2.256,32 EUR oziroma še 117,29 EUR.

11. Tožnik je s pritožbo zahteval še plačilo zneska 4.266,40 EUR, uspel pa je z zneskom 1.666,40 EUR. Njegov pritožbeni uspeh je bil torej 39 %. Toženka, ki je s svojo pritožbo v celoti propadla mu je zato dolžna plačati še pritožbene stroške v znesku 220,28 EUR (39 % od odmerjenih stroškov v znesku 564,84 EUR), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.