Jedro

Ker davčni organ po prejemu plačilnega naloga opravi izvršbo po uradni dolžnosti, tožnik v tem primeru ni aktivna stranka v postopku. Ker tožnik v tem primeru nima nobenega pravnega zahtevka, o katerem bi moral davčni organ odločiti v upravnem postopku, tudi ne more biti podan molk upravnega organa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 275/99-8 z dne 13.9.1999.

Obrazložitev

Tožnik je, po tem, ko je davčni organ na drugi stopnji z odločbo z dne 7.3.1997 ugodil njegovi pritožbi in odpravil sklep o prisilni izterjavi dolga (izdan na podlagi plačilnega naloga Policijske postaje J. z dne 9.7.1995), dne 12.2.1999 pri Upravnem sodišču RS vložil tožbo zaradi molka organa.

Ker je iz listin, ki jih je tožnik predložil tožbi, razvidno, da je drugostopenjski organ pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu že izdal odločbo (s katero je ugodil tožnikovi pritožbi in odpravil odločbo organa prve stopnje), po presoji prvostopnega sodišča procesna predpostavka za vložitev tožbe zaradi molka ni izpolnjena. Prvostopno sodišče jo je zato na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena zavrglo.

Tožnik v pritožbi med drugim smiselno navaja, da je postopek na sodišču začel prav zaradi molka, do katerega je prišlo po po tem, ko je drugostopni davčni organ odpravil odločbo tožene stranke. Sodišče zato ni ugotovilo "realnega stanja". Glede na ugotovljeno stanje sodišče ni "apliciralo" ustreznih zakonskih določb. Davčni organi pa še kar naprej "molčijo". Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Iz izpodbijanega sklepa in ostalih predloženih spisov je razvidno, da gre v zadevi za prisilno izterjavo denarne kazni na podlagi plačilnega naloga policijske postaje, za katero je pristojen davčni organ. Ker davčni organ po prejemu plačilnega naloga opravi izvršbo po uradni dolžnosti (ne na zahtevo stranke), saj to zahteva javna korist (Zakon o splošnem upravnem postopku ZUP/86- 3. odstavek 274. člena), tožnik v tem primeru ni aktivna stranka v postopku. Davčni organ namreč ne odloča o kakšni njegovi pravici ali o kakšni njegovi neposredni, na zakon oprti osebni koristi (1. odstavek 18. člena ZUS). Glede na navedeno, v tem primeru tožnik nima nobenega pravnega zahtevka, o katerem bi moral davčni organ odločiti v upravnem postopku, posledično pa to pomeni, da v tem primeru tudi ni podan molk upravnega organa.

Ker je tožnik sprožil upravni spor po 26. členu ZUS v stvari, za katero se po zakonu uvede postopek samo po uradni dolžnosti, bi prvostopno sodišče moralo tožbo zavreči (ne glede na to, ali je tožnik uveljavljal molk prvostopenjskega ali drugostopenjskega organa) po 4. in ne po 2. točki 1. odstavka 34. člena ZUS, kar pa na samo pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa bistveno ne vpliva.

Kot je tožniku pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče, je že z izdajo drugostopne odločbe, s katero je bil sklep o prisilni izterjavi dolga odpravljen, podana podlaga za vrnitev prisilno izterjane kazni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena, v zvezi z 68. členom ZUS.