Jedro

Odpoved celotne pogodbe (zakupne ali kakšne druge) zaradi neznatne kršitve ali neznatne napake je lahko nesorazmerna sankcija in lahko pomeni kršitev načela prepovedi zlorabe pravic. Kršitve pogodbe oziroma njene znatnosti ali neznatnosti ni mogoče presojati zgolj kvantitativno, temveč je treba upoštevati tudi vse druge okoliščine primera. Namerna kršitev pogodbe že po naravi stvari ne more biti obravnavana kot neznatna, četudi gre po obsegu za relativno majhen delež vseh zemljišč, ki so bila predmet pogodbe.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 688,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje

1.Toženka je tožnici s pogodbo št. 00-0000/2017 z dne 19. 2. 2017 oddala v zakup cca 630 ha kmetijskih zemljišč za dobo 10 let. V pogodbi je določeno, da tožnica zemljišč brez izrecnega pisnega dovoljenja toženke ne sme dajati v podzakup; sankcija za kršitev tega pogodbenega določila je predčasna odpoved zakupne pogodbe. Tožnica je (domnevno) kršila pogodbo s tem, da je oddajala zemljišča v podzakup. Toženka je za to izvedela na podlagi anonimnih in tudi poimenskih prijav kmetov, zato je tožnici leta 2019 predčasno odpovedala pogodbo.

2.Tožnica je s tožbo zahtevala ugotovitev, da toženkina odpoved zakupne pogodbe nima pravnega učinka, da zakup obstoji še naprej in da je toženka dolžna dopustiti tožnici obdelavo zemljišč. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožničin zahtevek zavrnilo s stroškovno posledico.

Pritožbeni postopek

3.Zoper sodbo se pritožuje tožnica in med drugim navaja, da je toženka šele po zaslišanju prič in prvem naroku v nasprotju z 286. členom Zakona o pravdnem postopku1 spremenila trditveno podlago. Nesporno je, da je tožnica leta 2019, tako kot v preteklih letih, neznaten del zemljišč oddala v uporabo Kmetijskemu inštitutu Slovenije. V preteklosti je vselej dobila soglasje toženke za takšno razpolaganje. Zemljišča je Kmetijskemu inštitutu Slovenije oddala neodplačno. 7. člen Obligacijskega zakonika2 vsebuje načelo prepovedi zlorabe pravic, kar velja tudi za pravice, ki nastanejo kot posledica kršitve pogodbenih obveznosti. Tožnica je brez soglasja toženke oddala v podzakup zgolj neznaten del zemljišč (cca 1,6 % vseh v zakup vzetih zemljišč), torej je bila njena kršitev neznatna, zato ne more upravičiti pravne posledice odstopa od zakupne pogodbe (smiselna uporaba 110. člena OZ, nadalje tretjega odstavka 458. člena OZ, drugega odstavka 592. člena OZ in četrtega odstavka 639. člena OZ). Izpostavlja 606. člen OZ, ki bi ga sodišče moralo uporabiti v danem primeru in po katerem sme zakupodajalec dovoljenje za podzakup odkloniti samo iz utemeljenih razlogov. Toženka ni zatrjevala, da soglasja za podzakup tožnici ne bi dala oziroma bi ga zavrnila, ker bi za to obstajali utemeljeni razlogi. Toženka je najprej zatrjevala, da je tožnica zemljišča kmetom dajala v podzakup, ki so ga prikrivali na način, da je tožnica namesto računov za najemnino izdajala račune za pridelke oziroma so se najemnine pokrivale z raznimi uslugami kmetov. Toženka nikdar ni zatrjevala, da bi kmetje za tožnico neodplačno opravljali storitve, za katere bi se izstavljali fiktivni računi, temveč je navajala, da je tožnica izstavljala fiktivne račune za pridelke. Sodba tudi ne vsebuje razlogov v zvezi z nakupom semena, saj je tožnica podala navedbe, da je sama kupila potrebna semena in za to predložila tudi račune, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Enako velja v zvezi s pogodbami o poslovnem sodelovanju, ki jih je tožnica sklenila s podjetji A., d. o. o., in B., d. o. o., ter C. C., za kar je tudi predložila račune in podala pojasnila, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Enako velja za evidence D. D. o uporabi fitofarmacevtskih sredstev, saj je slednji v postopku fitofarmacevtskega nadzora izjavil, da je lastnica pridelka tožnica. Že listinski dokazi kažejo na nesporno dejstvo, da podzakupa ni bilo in da tožnica ni kršila zakupne pogodbe. Izpostavlja domnevne nejasnosti in nasprotja v izpovedbah prič E. E., C. C., D. D. in F. F.

4.Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5.Pritožba ni utemeljena.

Glede procesnih kršitev

6.Tožnica v pritožbi med drugim navaja, da naj bi bilo nesporno, da zemljišč ni dajala v podzakup in da ni kršila pogodbe. Nesporno je samo tisto dejstvo, ki ga stranki bodisi izrecno priznata kot nesporno bodisi se šteje za priznano, ker ni bilo konkretizirano prerekano (drugi odstavek 214. člena ZPP). Dejstvo, ali je tožnica v nasprotju s pogodbo zakupljena zemljišča dajala v podzakup, je v močno sporno in srž celotnega postopka, zato ne more biti "nesporno."

7.Pritožba je samostojno pravno sredstvo, zato morajo biti v pritožbi očitane kršitve konkretizirane; sklicevanje na druge vloge in navedbe v postopku ne zadošča. Zato niso utemeljene navedbe, da je tožnica v zaključni besedi natančno in jasno izpostavila vsa diametralna nasprotja trditev tožencev, saj pritožba ne pojasni, za katera nasprotja gre (glede konkretizirane graje dokazne ocene prič in nekaterih listin sledijo razlogi v nadaljevanju). Tudi ne držijo navedbe, da je sodišče prve stopnje domnevna nasprotja v trditvah nekritično pripisalo temu, da naj bi šlo za dolgotrajno razmerje, veliko število vpletenih ljudi in da je pri vsakem od kmetov šlo za drugačno zgodbo z določenimi specifikacijami, "kar so povsem izmišljena dejstva sodišča;" ne gre za dejstva, temveč za logični zaključek in dokazno oceno sodišča prve stopnje.

8.Tožnica v pritožbi obširno graja izvedeni dokazni postopek in dokazno oceno sodišča prve stopnje, pri čemer izpostavi več dokazov (na primer različnih listin), do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, s čimer naj bi kršilo tožničino pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje res ni ocenilo vseh s strani tožnice predloženih dokazov, s katerimi je slednja skušala izpodbiti obrambno tezo toženke, da je bila odpoved zakupne pogodbe zakonita, ker je tožnica to pogodbo kršila s tem, da je zakupljena zemljišča, namesto da bi jih sama obdelovala, dajala v podzakup različnim kmetom, ki so jih nato dejansko obdelovali.

9.Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je poleg domnevnih dajanj zemljišč v podzakup različnim kmetom, kar je bilo med strankama sporno in tudi predmet obsežnega dokaznega postopka, sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo (to dejstvo je nesporno tudi v pritožbi), da je tožnica dala del zemljišč v podzakup Kmetijskemu inštitutu Slovenije (6. do 8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), kar že samo po sebi zadošča za odpoved zakupne pogodbe zaradi kršitve pogodbenih določil (9. in 10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Če je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je že ta nesporni podzakup Kmetijskega inštituta Slovenije zadoščal za predčasno odpoved zakupne pogodbe, je nepomembno, ali je tožnica kršila zakupno pogodbo (tudi) s tem, da je zemljišča dajala v podzakup različnim kmetom, posledično pa tudi ni pomembno, ali so bile pri ugotavljanju tega dejstva (podzakupnega razmerja s kmeti) storjene procesne kršitve ali ne.

Glede podzakupa s Kmetijskim inštitutom Slovenije

10.Pritožba ne oporeka ugotovitvam sodišča prve stopnje, da sporna zakupna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, vključuje določilo, da zakupnik (tožnica) brez predhodnega pisnega soglasja zakupodajalca (toženke) zemljišč ali njihovih delov ne bo dajal v podzakup, in da je bila za primer kršitve te pogodbene določbe kot sankcija določena možnost zakupodajalca, da zakupno pogodbo odpove v celoti (9. in 10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Prav tako ni sporno, da je tožnica del zemljišč (9,6 ha od skupno 630 ha) dala v podzakup Kmetijskemu inštitutu Slovenije brez predhodnega soglasja toženke. Prav tako ni sporno, da je v preteklosti, ko je tožnica sklepala podobne zakupne pogodbe s toženko, tudi dajala določene dele zemljišč v podzakup Kmetijskemu inštitutu Slovenije, za kar ji je toženka vselej dala dovoljenje.

11.V pritožbi se toženka sklicuje na 606. člen OZ, ki določa, da kadar je za podzakup stvari potrebno dovoljenje zakupodajalca, sme zakupodajalec tako dovoljenje odkloniti samo iz utemeljenih razlogov. Ni dvoma, da bi navedeni člen lahko bil pomemben za presojo tega razmerja, vendar pa tožnica v pritožbi ne zatrjuje, da bi predhodno, pred sklenitvijo podzakupne pogodbe s Kmetijskim inštitutom, toženko zaprosila za dovoljenje za podzakup. Če tožnica za takšno dovoljenje ni zaprosila, ga toženka po logiki stvari niti ni mogla odkloniti (niti utemeljeno niti neutemeljeno). Zato so neutemeljene pritožbene navedbe o utemeljenih ali neutemeljenih razlogih in o tem, da naj bi toženka ne zatrjevala, da soglasja za podzakup ne bi dala oziroma bi ga zavrnila, ker bi za to obstajali tehtni razlogi. Tožnica pri tem očitno spregleda dejstvo, da bi morala ona za takšno soglasje zaprositi, pa očitno ni - vsaj v pritožbi tega ne zatrjuje in tudi ne izkazuje. Posledično 606. člen OZ ni relevanten za presojo te zadeve.

12.Nadalje pritožba navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s 7. členom OZ upoštevati načelo prepovedi zlorabe pravic, saj je Kmetijskemu inštitutu Slovenije v podzakup oddala le neznaten del zemljišč (9,6 hektarja od cca 630 zakupljenih hektarjev, torej cca 1,6 % vseh v zakup vzetih zemljišč), zato je bila sankcija, ki se je je poslužila toženka (odpoved celotne zakupne pogodbe) nesorazmerna in neupravičena, saj je bila kršitev zgolj neznatna.

13.Pritožbeno sodišče se strinja, da je lahko odpoved celotne pogodbe (zakupne ali kakšne druge) zaradi neznatne kršitve ali neznatne napake nesorazmerna sankcija in lahko pomeni kršitev načela prepovedi zlorabe pravic. Zato se je treba vprašati, ali je kršitev pogodbe, ki jo je tožnica nedvomno storila (ko je brez poprejšnjega soglasja toženke oddala del zemljišč v podzakup Kmetijskemu inštitutu Slovenije) zares neznatna napaka oziroma neznatna kršitev pogodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odgovor na to vprašanje negativen. Kršitve pogodbe oziroma njene znatnosti ali neznatnosti ni mogoče presojati zgolj kvantitativno, temveč je treba upoštevati tudi vse druge okoliščine primera. Za razliko od primerov, ki jih kot možno analogijo našteva pritožba (neznatna stvarna napaka pri prodajni pogodbi ali neznatna napaka pri pogodbi o delu), ki se praviloma pripetijo nenamerno oziroma zgolj zaradi premajhne skrbnosti, je v tem primeru tožnica pogodbo (pa četudi v kvantitativno majhnem delu) kršila vedoma. Pritožnica sama navaja, da ji je toženka v preteklosti vselej dala soglasje za tovrstni podzakup s Kmetijskim inštitutom, kar pomeni, da je tožnica v preteklosti za takšno soglasje vselej zaprosila (sicer logično ne bi mogla dobiti soglasja). Očitno je, da v tem primeru za soglasje ni zaprosila, čeprav je glede na določbe pogodbe in tudi glede na poprejšnjo poslovno prakso med strankama vedela, da za soglasje mora zaprositi; torej je pogodbo kršila vedoma oziroma namerno. Namerna kršitev pogodbe pa že po naravi stvari ne more biti obravnavana kot neznatna, četudi gre po obsegu za relativno majhen delež vseh zemljišč, ki so bila predmet pogodbe. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi tožnica s tem podzakupom nič ne zaslužila, ker je Kmetijskemu inštitutu Slovenije zemljišča dala v podzakup za enako zakupnino, kot jo je morala plačati toženki. Četudi s tem podzakupom (kršitvijo pogodbe) tožnica ni ustvarila dobička, pa je s tem ravnanjem zmanjšala svoje finančne obveznosti do toženke, torej pogodbe ni kršila z darilnim ali karitativnim namenom. Prav tako so nepomembne navedbe, da Kmetijski inštitut izvaja dejavnosti javne službe. Pogodba glede tega ne vsebuje izjem in zato sama vrsta podzakupnikove dejavnosti ne odvezuje tožnice njene jasne in nedvoumne pogodbene obveznosti, da pred dajanjem v zemljišč podzakup pridobi pisno dovoljenje zakupodajalca.

14.Toženka torej s tem, ko je (že in vsaj) zaradi tožničine oddaje zemljišč v podzakup Kmetijskemu inštitutu Slovenije brez poprejšnjega dovoljenja, odpovedala zakupno pogodbo v celoti, ni zlorabljala svojih pogodbenih pravic, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Sklepno

15.Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna že na podlagi dejstva, da je tožnica brez dovoljenja toženke dala del zemljišč v podzakup Kmetijskemu inštitutu Slovenije. Zato niti ni pomembno, ali je v zvezi z drugimi kršitvami zakupne pogodbe (dajanje v podzakup kmetom) sodišče morda zmotno ali nepopolno ugotovilo dejansko stanje ali prekoračilo trditveno podlago, kar sicer obsežno navaja pritožba v 3. do 6. točki obrazložitve pritožbe; prav tako ni pomembno, kakšno vlogo je sodišče prve stopnje pripisalog G. G. v zvezi s sklepanjem domnevnih podzakupnih pogodb s kmeti in ali pogodbe, ki jih je slednji sklepal s kmeti, tožnico zavezujejo ali ne (2. točka pritožbe); zato sodišče druge stopnje teh pritožbenih navedb ne bo podrobneje povzemalo in nanje ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16.Ker je tako pritožbeno sodišče ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in da v delu sodbe, ki je bistven in sam po sebi zadosten za sprejeto odločitev (glede podzakupa s Kmetijskim inštitutom Slovenije) niso podane niti izrecno uveljavljane niti uradoma upoštevne (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitve, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

17.Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je toženki dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka, ki obsegajo nagrado za odgovor na pritožbo (1.125 odvetniških točk ali 675 EUR) in 2 % administrativnih stroškov (13,50 EUR). Stroške mora tožnica povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen OZ).

18.Toženka pa ni upravičena do povrnitve 22 % DDV od odvetniških storitev, saj sta tako toženka kot njen pooblaščenec zavezanca za DDV. Kadar je stranka zavezanka za plačilo DDV in sme DDV, ki ga je plačala ali morala plačati svojemu pooblaščencu, ki je ravno tako zavezanec za DDV, upoštevati kot odbitek pri obračunu svoje davčne obveznosti, ni upravičena prejeti zneska DDV od odvetniških storitev še od nasprotne stranke, saj bi v tem primeru znesek DDV prejela dvakrat (enkrat na podlagi sklepa sodišča in drugič kot odbitek vstopnega DDV).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

2Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.

3Glede pooblaščenca je to razvidno iz same pritožbe, status toženke pa je sodišče druge stopnje preverilo z vpogledom v register davčnih zavezancev na spletni strani FURS: < https://www.fu.gov.si/e_storitve/seznami_davcnih_zavezancev/ >.

4Tako tudi novejša sodna praksa: sklepi VSL I Cpg 240/2023 z dne 16. 8. 2023, II Cp 2104/2023 z dne 8. 1. 2024 in I Cp 1044/2023 z dne 25. 9. 2024; glej tudi 20. točko obrazložitve sodbe SEU C-104/12 z dne 21. 2. 2013 (zadeva Finanzamt Köln-Nord proti Wolframu Beckerju).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -