Jedro

Pravna teorija in sodna praksa odklanjata možnost plačila odškodnine v primerih, ko naj bi bil nastanek škode posledica napake, ki je bila odpravljiva s pravnimi sredstvi v okviru postopka, v katerem je nastala. Oškodovanec, ki bi z vložitvijo pravnega sredstva lahko preprečil škodne posledice napake sodišča, je z opustitvijo te aktivnosti preusmeril tek vzročne zveze. V takšnem primeru je treba škodo pripisati strankini opustitvi. Opustitev stranke, ki je najprej sama dolžna poskrbeti za varstvo svojih pravic in interesov (v nasprotnem naj škodljive posledice pripiše sebi), zato vrednostno pretehta protipravno ravnanje sodišča. Strankina opustitev dolžnosti aktivno skrbeti za svoje pravice ima učinek prekinitve vzročne zveze med sodniško napako in škodo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu (tč. II. izreka izpodbijane sodbe) spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 13.109,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2018 dalje, v izpodbijanem stroškovnem delu (tč. IV izreka izpodbijane sodbe) pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu (tč. III izreka izpodbijane sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 457,50 EUR v 15 dneh, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožeči stranki plača 13.109,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2018 dalje do plačila (tč. II. izreka sodbe) in ji povrne pravdne stroške, ki jih bo odmerilo s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (tč. IV. izreka sodbe). Višji tožbeni zahtevek (za 60.660,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2006 dalje in za zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine za čas od 1. 1. 2006 do 9. 12. 2018) je zavrnilo (tč. III. izreka sodbe).

2. Zoper takšno odločitev sta pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi, s katerima uveljavljata vse zakonsko opredeljene pritožbene razloge.

Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) izpodbija zavrnilni del prvostopenjske odločitve in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče pri odločanju o višini zahtevka postopalo v njegovo škodo. Če bi prišlo do prodaje nepremičnine na javni dražbi v letu 2004 oziroma 2005, sodišče ne bi moglo upoštevati odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 oziroma spremembe 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki je začela veljati 22. 5. 2007. Za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, omejitev, da obresti nehajo teči, ko dosežejo glavnico, ni veljala. Znesek tožnikove terjatve je sodišče izračunalo v višini 11.230.475,18 SIT in preračunalo v EUR tako, da ga je delilo z zneskom 239,64 EUR, kar je vrednost tečaja na 1. 1. 2007 in ne na 1. 1. 2002. Tako bi znesek njegove terjatve znašal 50.714,05 EUR in ne 46.863,94 EUR. Terjatev tožnika, ki se mora upoštevati, je bistveno višja, kot je bilo s strani izvedenca ocenjeno stanovanje v letu 2022. Napačno mu je sodišče priznalo zakonske zamudne obresti od 10. 12. 2018, namesto od 1. 1. 2006 kot jih je zahteval. Upoštevati bi moralo vrednost stanovanja v času sojenja, torej 85.293,50 EUR, in ne vrednosti v letu 2004 oziroma 2018. Nesprejemljivo je tudi, da je upoštevalo zgolj 1/2 vrednosti stanovanja. Na izvršilnih sodiščih je bila praksa, da se stanovanja na prvih dražbah niso prodajala. Na drugi ali na tretji dražbi pa je bilo zainteresiranih kupcev veliko in so šle cene stanovanj preko ocenjenih vrednosti. Tožnik bi lahko kot upnik na dražbi tudi sam kupil stanovanje in s tem postal njegov lastnik. V letu 2022 bi bilo stanovanje vredno najmanj 85.293,50 EUR in bi sodišče moralo izhajati iz te vrednosti stanovanja, ko je odločalo o višini škode. Zaključuje, da je upravičen do vseh priglašenih stroškov postopka.

Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je zaključek sodišča prve stopnje o nepravilnosti in nepravočasnosti postopanja Okrajnega sodišča v Mariboru povsem pavšalen, brez argumentirane in s tem objektivno preverljive podlage. Ni podlage za zaključek, da bi moral biti rubež nemudoma odrejen in da bi bilo dolžno sodišče zadevo nemudoma odstopiti Okrajnemu sodišču v Brežicah. Za odškodninsko odgovornost države je potrebna kvalificirana stopnja napačnosti. Podlago odškodninske odgovornosti za sodniške napake predstavljajo samo zavestne, namerne in očitno grobe kršitve sodniške dolžnosti. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja. O sodnikovem protipravnem ravnanju lahko govorimo zgolj takrat, ko gre za kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma ko gre za druge grobe kršitve pravil postopka oziroma sodniške dolžnosti. Navaja, da ustaljena sodna praksa s protipravnostjo razume le kvalificirano stopnjo napačnosti in hude postopkovne napake, ki že kažejo na sodniško samovoljo in se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 36/2018, za kar pa v konkretnem primeru zagotovo ni šlo. Navaja še, da poseben rubež spornega stanovanja s strani mariborskega sodišča v pristopni zadevi ni bil potreben in da dolgotrajnost postopanja mariborskega izvršilnega sodišča ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo ter nima nobenega vpliva na izostanek rubeža. Dolgotrajnost postopka pa sama po sebi ni razlog, ki bi kazal na očitno protipravnost ravnanja mariborskega sodišča. Neutemeljena pa je tudi izpodbijana sodba glede višine prisojene odškodnine. Tudi prosti preudarek, ki ga je sodišče uporabilo glede prodajne cene na drugi javni dražbi, je nepreverljiv. Tožnik bi v primeru uspešnosti druge dražbe dejansko prejel zgolj delež izkupička kupnine v denarju in ne deleža same nepremičnine, zato je sodno upoštevana cenitev vrednosti nepremičnine iz leta 2018, kot izhodišče ugotovitve višine škode, napačna. Napačno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na škodo ugotovljeno v postopku I Pg 39/2019, saj gre v omenjeni zadevi za drugačno zadevo.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Ponavlja, da bi moralo sodišče v času od 7. 7. 2004 do 9. 11. 2005 odrediti rubež nepremičnine in objaviti zapisnik o rubežu na sodni deski sodišča in v uradnem listu, s tem pa bi tožnik pridobil zastavno pravico na stanovanju še pred pravnomočnostjo zamudne sodbe, po kateri je dolžnica izgubila lastništvo nad stanovanjem.

4. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

5. V tem sporu tožnik zahteva od tožene stranke plačilo denarne odškodnine za premoženjsko škodo, nastalo zaradi protipravnega ravnanja Okrajnih sodišč v Mariboru in v Brežicah v izvršilnem postopku, v katerem je predlagal izvršbo zaradi izterjave denarne terjatve v višini 45.000 DEM zoper dolžnika A. A. in B. A. V tožbi, ki ima podlago v 148. členu Obligacijskega zakonika (OZ), je navajal, da je po neuspeli izvršbi na denarna sredstva in na premičnine dolžnikov predlagal spremembo sredstva izvršbe, in sicer izvršbo na nepremičnino v lasti dolžnice B. A. Okrajno sodišče v Mariboru je 10. 1. 2005 izdalo sklep o izvršbi, da se že začeta izvršba nadaljuje z novim izvršilnim sredstvom - prodajo nepremičnine, ki pa ni bila vpisana v zemljiško knjigo. V takšnem primeru bi bil v skladu z 211. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) potreben rubež nepremičnine, zapisnik o rubeži, ki ima pomen zaznambe izvršbe, pa bi moral biti razglašen na sodni deski in objavljen v Uradnem listu RS. Nedopustnost ravnanja izvršilnega sodišča je v tem, da ni določilo izvršitelja, odredilo rubeža stanovanja in objavilo zapisnika o rubežu na sodni deski in v Uradnem listu RS. Zaradi opustitve navedenih ravnanj sodišča tožnik ni pridobil zastavne pravice na nepremičnini z učinkom tudi proti tistemu, ki bi lastninsko pravico na stanovanju pridobil pozneje, kar se je v obravnavnem primeru tudi zgodilo. Navedena opustitev sodišča je tako onemogočila realizacijo izvršbe proti zastavnemu dolžniku. Izvršbo na navedeno nepremičnino dolžnice je sodišče vodilo že prej na predlog upnika C., d. d., h kateri je tožeča stranka pristopila na podlagi sklepa In 804/2004 z dne 14. 9. 2010, tudi omenjeni upnik pa na dolžničinem stanovanju ni pridobil zastavne pravice. V omenjeni zadevi je izvršitelj bil odrejen in je opravil rubež nepremičnine, vendar pa zapisnik o rubežu ni bil razglašen na oglasni deski sodišča. Z navedeno opustitvijo niso bili izpolnjeni pogoji za pridobitev zastavne pravice omenjenega upnika.

6. Pravica do povračila škode, ki je posledica protipravnega ravnanja sodišča, je posamezniku zagotovljena že z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). V skladu s 26. členom Ustave ima vsak pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem povzroči oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Osrednja predpostavka odškodninske odgovornosti države je protipravnost ravnanja državnih organov ali nosilcev javnih pooblastil (v konkretnem primeru izvršilnega sodišča). V okviru odškodninske odgovornosti države za sodniške napake pa ima standard protipravnosti ravnanja drugačno vsebino kot v primeru splošnega civilnega delikta. Protipravnost je podana le, če je ravnanje sodnika v očitnem nasprotju z zakoni ali če je njegova razlaga predpisa namerno v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Kot v pritožbi pravilno poudarja toženka, ustaljena sodna praksa s protipravnostjo razume takšno kvalificirano stopnjo napačnosti in tako hude postopkovne napake v postopku, ki že kažejo na sodniško samovoljo.1 Tudi prvostopenjsko sodišče je v razlogih izpodbijane odločitve izhajalo iz drugačne vsebine protipravnosti, kot ta velja v primeru splošnega civilnega delikta. Poudarilo je, da je država odgovorna le za hude kršitve sodišča, ne pa za vsako napako, ki je nastala v procesu odločanja.

7. Sodna praksa s protipravnostjo ravnanja sodišč razume: nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse; neuporabo povsem jasne določbe zakona ali namerna razlaga predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti; grobo kršenje postopka; napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja (v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj kakršnega koli z zakonom predvidenega postopka); vrsto hudih postopkovnih napak v postopku, za katerega je že po naravi stvari značilna velika občutljivost2, pa tudi sodniško samovoljo pri razlagi prava, v nekaterih primerih tudi pri ugotavljanju dejanskega stanja (oboje se izraža preko očitne napačnosti), zlorabo sodne oblasti, korupcijo, nespoštovanje pravice do sojenja v razumnem roku in druge grobe kršitve poštenosti postopka3. 8. Odškodninska odgovornost države je torej podana, ko je šlo za najhujše oblike protipravnosti in ob dodatni predpostavki, kadar oškodovanec nima in tudi ni imel drugih sredstev, s katerimi bi zahteval realizacijo svojih ustavnih in zakonskih pravic, preprečil ali zmanjšal vzrok nastanka škode. Napake pri sojenju so namreč njegov sestavni del. Za njihovo odpravo pa že Ustava4 predvideva sistem pritožbe, ki je v skladu z načelom pravne države temelji način, kako odpraviti napake pri sodnem odločanju. Poudariti je treba, da odškodninska tožba ni pravno sredstvo zoper sodno odločitev, s katero naj bi bila storjena sodniška napaka. Pravica do povračila škode je v razmerju do postopkov, ki naj zagotovijo posamezniku realizacijo ustavne in zakonske pravice, zgolj sekundarna. Odškodninsko varstvo zato pride v poštev zgolj, če sistem zagotavljanja ustavnosti in zakonitosti v prej navedenih postopkih odpove, kot _ultima ratio_ pravne države5. Zato pravna teorija6 in sodna praksa7 odklanjata možnost plačila odškodnine v primerih, ko naj bi bil nastanek škode posledica napake, ki je bila odpravljiva s pravnimi sredstvi v okviru postopka, v katerem je nastala. Oškodovanec, ki bi z vložitvijo pravnega sredstva lahko preprečil škodne posledice napake sodišča, je z opustitvijo te aktivnosti preusmeril tek vzročne zveze. V takšnem primeru je treba potem škodo pripisati strankini opustitvi. Opustitev stranke, ki je najprej sama dolžna poskrbeti za varstvo svojih pravic in interesov (v nasprotnem naj škodljive posledice pripiše sebi), zato vrednostno pretehta protipravno ravnanje sodišča. Strankina opustitev dolžnosti aktivno skrbeti za svoje pravice ima zato učinek prekinitve vzročne zveze med sodniško napako in škodo. Če je torej sodniška napaka odpravljiva in bi se stranka s tem škodi lahko izognila s pravnim sredstvom, ni odškodninske obveznosti. Pri tem pa je treba kot pravno sredstvo v tej zvezi obravnavati vsa pravno možna sredstva, s katerimi bi bilo mogoče sanirati sodniško napako, tako formalna kot neformalna, če so v praksi utrjena in običajna (tudi npr. ustno ali pisno opozorilo na napako, neformalen ugovor, predlog).8

9. Kot je bilo navedeno, je tožnik kot upnik 7. 7. 2004 vložil predlog za dodatno sredstvo izvršbe v izterjavo svoje denarne terjatve in predlog za določitev izvršitelja. Sodišču je predlagal, da opravi rubež, cenitev in prodajo dolžničinega stanovanja, ki ga je kupila od toženke. Ker nepremičnina še ni bila vpisana v zemljiško knjigo, je predlagal, da izvršilno sodišče postopa po 211. členu ZIZ9. Hkrati je navedel, da bo založil in plačal predujem za opravo rubeža s strani izvršitelja ter za objavo zapisnika o rubežu v Uradnem listu RS in predlagal, da naj se za izvršitelja določi D. D. iz E. Sodišče je s sklepom z dne 10. 1. 2005 dovolilo izvršbo z novim izvršilnim sredstvom prodaje nepremičnine, ki jo je v sklepu opredelilo. Ni pa odločilo o predlogu za postavitev izvršitelja in o opravi rubeža ter odredilo nadaljnjih procesnih dejanj iz tretjega odstavka 211. člena ZIZ, na podlagi katerih bi upnik pridobil zastavno pravico na dolžničinem stanovanju. Ker zastavne pravice ni pridobil, in ker je na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani I P 697/2005 z dne 1. 9. 2005, ki je postala pravnomočna 9. 11. 2005, prišlo do spremembe lastništva stanovanja10, ni bilo več pogojev za nadaljevanje nepremičninske izvršbe. Bistveni argument (trditev), na katerem je temeljil tožnikov odškodninski zahtevek, je, da bi izvršilno sodišče moralo opraviti rubež nepremičnine, ker pa ga ni, je ravnalo v nasprotju z določili ZIZ in hkrati, da odgovornosti za to ni mogoče pripisati njemu, saj je storil vse, kar bi po določilih ZIZ moral storiti. Tožnik pa ni navajal, da se je pritožil zoper sklep o nadaljevanju izvršbe oziroma da bi predlagal njegovo dopolnitev s postavitvijo izvršitelja in odločitvijo o rubežu oziroma z opravo ostalih dejanj, ki jih za pridobitev zastavne pravice na nevknjiženem stanovanju predvideva 211. člen ZIZ. Takšna njegova aktivnost pa v izvršilnem postopku tudi ni izkazana oziroma je ni opravil.11

10. Po mnenju pritožbenega sodišča očitane opustitve izvršilnega sodišča ni mogoče opredeliti za tako hudo napako, da bi bil izpolnjena predpostavka protipravnosti, ki pogojuje odškodninsko odgovornost države. Predvsem pa ta ni podana, ker tožnik ni naredil ničesar, da bi napako sodišča odpravil že v izvršilnem postopku, že takoj, ko je prejel sklep o izvršbi z dodatnim sredstvom izvršbe, ki ni vseboval sestavin, ki jih določa 211. člen ZIZ in jih je tožnik v predlogu za izvršbo z dodatnim sredstvom izvršbe sam izpostavil. Takšna tožnikova opustitev dolžnosti aktivno poskrbeti za realizacijo vloženega izvršilnega predloga, s katero je imel možnost odpraviti navedeno sodniško opustitev, s čemer bi se lahko izognil škodi, ima učinek prekinitve vzročne zveze med sodniško napako in škodo. Škodo v takšnem primeru je treba pripisati strankini opustitvi. Tožnikov odškodninski zahtevek zato že po podlagi ni utemeljen in bi ga moralo prvostopenjsko sodišče zavrniti.

11. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi toženke ugoditi, izpodbijano sodbo v ugodilnem delu pa spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

12. Sodbo sodišča prve stopnje je bilo treba spremeniti tudi v stroškovni odločitvi, in sicer tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške. Ker prvostopenjsko sodišče o višini stroškov še ni odločalo, bo to storilo v nadaljevanju postopka. Toženka pa je upravičena do stroškov pritožbe, saj je z njo uspela (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP). Osnova za odmero stroškov toženkine pritožbe predstavlja tožniku prisojeni in izpodbijani znesek 13.109,53 EUR. Pritožbeno sodišče je stroške sestave pritožbe odmerilo na znesek 475,50 EUR (625 točk (375 EUR), povečano za 22 % DDV) v skladu s tarifno št. 19 Odvetniške tarife.

1 Pritožba se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča R Slovenije II Ips 36/2018. 2 Sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 200/2010, 16/2022, 36/2018 in tam citirane sodne odločbe VSRS; J. Zobec, Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, Pravni letopis 2013, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2013, str. 193. 3 D. Jadek Pensa, Sodnikovo protipravno ravnanje in civilni delikt, Pravnik, let. 51, 1996, št. 4-6, str. 158. 4 25. člen Ustave RS. 5 Komentar k 26. členu Ustave RS, str. 295. 6 J. Zobec, prav tam, str. 206. 7 Sodbe VSRS II Ips 448/2010, II Ips 1014/2007, II Ips 90/2016. 8 J. Zobec, str. 206-207. 9 Po navedenem določilu ZIZ mora upnik v primeru, če nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo, v predlogu za izvršbo navesti, kje je nepremičnina, njeno ime, meje in površino oziroma druge podatke, potrebne za njeno identifikacijo (prvi odstavek 211. člena ZIZ). V takem primeru opravi izvršitelj po odredbi sodišča rubež nepremičnine, za katerega je predlagana izvršba. Na rubež povabi upnika in dolžnika (drugi odstavek 211. člena ZIZ). Zapisnik o rubežu ima pomen zaznambe izvršbe in mora biti razglašen na sodni deski in objavljen v Uradnem listu RS (tretji odstavek 211. člena ZIZ). 10 Zaradi razveljavitve prodajne pogodbe dolžnica v postopku izvršbe ni bila več lastnica stanovanja. Lastništvo stanovanja je ponovno pripadlo prvotni prodajalki – državi (ki je toženka v tem odškodninskem sporu). 11 Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku vpogledalo oziroma prebralo vse listine izvršilnih spisov Okrajnega sodišča v Mariboru (In 804/2004, I 01/12371) in Okrajnega sodišča v Brežicah (In 99/00052, In 170/2010).