Jedro

Izvršilno sodišče je zaradi načela stroge formalne legalitete vezano na izvršilni naslov in ga mora izvršiti tako, kot se glasi, upnik pa izvršilnega naslova za procesne obresti tj. obresti od obresti nima.

Izrek

I. Pritožbi upnika se ugodi, sklep o izvršbi In 98/2014 z dne 11. 11. 2014 se v pritožbeno izpodbijani III. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

II. Pritožba dolžnice se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje 0007 In 98/2014 z dne 30. 12. 2014 v pritožbeno izpodbijanem delu potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških upnika, priglašenih v pritožbi zoper sklep z dne 11. 11. 2014, se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 11. 11. 2014 na podlagi dveh posredno izvršljivih notarskih zapisov notarja U.M. z dne 21. 5. 2008 ter 8. 10. 2008 zaradi izterjave glavnice v višini 86.947,47 EUR (ki obsega zapadlo in neplačano glavnico v višini 60.280,00 EUR, neplačane redne obresti v višini 21.812,15 EUR, neplačane zamudne obresti v višini 4.131,80 EUR in stroške v skupni višini 723,52 EUR) ter glavnice v višini 27.638,32 EUR (ki obsega zapadlo in neplačano glavnico v višini 18.409,00 EUR, neplačane redne obresti v višini 7.110,04 EUR, neplačane zamudne obresti v višini 1.344,08 EUR in stroške v skupni višini 775,20 EUR), stroškov izvršilnega postopka ter vseh nadaljnjih stroškov izvršilnega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi dovolilo izvršbo na dolžničine nepremičnine, navedene v točki I/1 sklepa o izvršbi, dolžničino plačo in ostale prejemke iz delovnega razmerja ter na dolžničine premičnine (I. točka izreka). Pod točko II. izreka je za izvršitelja v predmetni zadevi določila M.T. iz K., pod III. točko izreka pa je predlog za izvršbo zavrnilo v delu, ki se nanaša na izterjavo pripadajočih v pogodbi dogovorjenih obresti (od glavnice v višini 86.947,47 EUR in 27.638,32 EUR), ki so sestavljene iz rednih obresti v višini 3 mesečni EURIBOR s pribitkom 3,25 % odstotnih točk p.a. ter zaradi zamude povečane za pribitek za zamudo v višini 4,5 % (zamudne obresti), od 29. 7. 2014 oziroma 29. 7. 2013 dalje do plačila. Pod IV. točko izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izvršbo na nematerializirane vrednostne papirje. Pod V. točko izreka zavrnilo predlog za izvršbo na denarna sredstva in na depozite in pod VI. točko izreka dolžnici naložilo, da mora upniku povrniti 423,44 EUR stroškov izvršilnega postopka, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne od dneva zapadlosti dalje.

2. S sklepom z dne 30. 12. 2014 je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu dolžnice in jo v celoti oprostilo plačila sodne takse v tem postopku (I. točka izreka), ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi z dne 11. 11. 2014 pa zavrnilo.

3. Zoper III. točko izreka sklepa o izvršbi z dne 11. 11. 2014 se pritožuje upnik po pooblaščencih zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Pritožbo utemeljuje z navedbami, da bi glede na obrazložitev sodišča v izpodbijanem sklepu, da je upnik upravičen le do kapitalizirane glavnice iz zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od čiste glavnice od vložitve predloga za izvršbo dalje, od zapadlih neplačanih obresti pa zamudne obresti ne morejo teči, pričakoval, da bi mu sodišče prve stopnje priznalo vsaj zamudne obresti od čiste glavnice in predlog za izvršbo zavrnilo le v presežku. Ker pa je sodišče prve stopnje obrestni zahtevek upnika zavrnilo v celoti, ne le v presežku, meni, da je takšna odločitev sodišča napačna. Terjatev upnika je v celoti zapadla v plačilo 28. 7. 2014 ob odpovedi kredita in na ta dan je nastopila dolžnikova zamuda. Od naslednjega dne po zapadlosti pa ima upnik pravico zahtevati zamudne obresti od čiste glavnice in ne šele od vložitve predloga za izvršbo. Upnik meni, da je naslovno sodišče s tem, ko je zahtevek upnika na plačilo zamudnih obresti v pogodbeno dogovorjeni višini zavrnilo v celoti, in ne vezano le na zahtevek zamudnih obresti od že zapadlih obresti, napačno uporabilo materialno pravo. Upnik bi pričakoval, da bi naslovno sodišče priznalo vsaj zakonske zamudne obresti od zneskov čiste glavnice, to je 60.280,00 EUR ter 18.409,00 EUR od dneva vložitve predloga za izvršbo dalje do plačila. Ker pa je sodišče zahtevek upnika za plačilo zamudnih obresti v celoti zavrnilo, upnik meni, da je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj si obrazložitev in izrek sklepa nasprotujeta.

4. Zoper sklep z dne 30. 12. 2014 pa se pritožuje dolžnica, brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, smiselno pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi namreč navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da njen ugovor ni obrazložen. Vztraja pri vloženem ugovoru, v katerem je zapisala, da je upnik bil delno poplačan po izvršilnem naslovu 134035/2011 z izvršbo na nepremičnino, ki se je vodila pred Okrajnim sodiščem v Slovenskih Konjicah. Upnik je bil poplačan na razdelitvenem naroku 3. 11. 2014 v višini 8.957,12 EUR. Do vložitve ugovora dolžnica ni bila seznanjena, da je upnik za navedeni znesek zmanjšal svojo terjatev oziroma, da jo je upošteval pri vložitvi izvršilnega predloga.

5. V odgovoru na pritožbo upnika zoper sklep o izvršbi pa dolžnica navaja, da se z vloženo pritožbo upnika ne strinja in pritrjuje stališču sodišča v sklepu o izvršbi, ki naj ga pritožbeno sodišče potrdi.

6. Pritožba upnika je utemeljena, pritožba dolžnice pa neutemeljena.

K pritožbi upnika zoper sklep o izvršbi z dne 11. 11. 2014. 7. Odločitev pod izpodbijano točko III. izreka sklepa o izvršbi z dne 11. 11. 2014 je sodišče prve stopnje utemeljilo z navedbami, da je upnik upravičen le do kapitalizirane glavnice in zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od navadne, to je nekapitalizirane glavnice od vložitve predloga dalje. Od zapadlih, pa neplačanih obresti, pa zamudne obresti ne tečejo, razen če zakon ne določa drugače (prvi odstavek 375. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Edina izjema dopustnih obresti od obresti so procesne obresti v skladu s 381. členom OZ. Te določbe pa v primeru, ko se opravlja izvršba na podlagi izvršilnega naslova, ni mogoče uporabiti. Izvršilno sodišče je namreč glede na načelo stroge formalne legalitete vezano na izvršilni naslov in ga mora izvršiti tako, kot se glasi, upnik pa izvršilnega naslova za procesne obresti tj. obresti od obresti nima. Kljub pravilnemu materialnopravnemu izhodišču, pa je sodišče prve stopnje pod III. točko izreka sprejelo nepravilno odločitev, saj je zmotno štelo, da sta celotni glavnici v znesku 86.947,47 EUR in 27.638,32 EUR sestavljeni zgolj iz obračunanih zamudnih pogodbeno dogovorjenih in neplačanih obresti, čeprav je celo iz I. točke izreka izpodbijanega sklepa o izvršbi razvidno, kateri so sestavni deli in kakšna je višina posameznih delov določene terjatve po vsakem od notarskih zapisov, ki so podlaga za izvršbo v predmetni zadevi. Pri tem sicer ne gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot navaja upnika v pritožbi, temveč za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ker je sodišče prve stopnje očitno zmotno štelo, da se celotni izterjevani terjatvi nanašata na zamudne neplačane obresti. Tako je pritrditi pritožbenim navedbam, da bi sodišče prve stopnje moralo upniku priznati vsaj zamudne obresti od čiste glavnice in da bi smelo predlog upnika za izvršbo zavrniti le v delu, ki se nanaša na obrestni zahtevek.

K pritožbi dolžnice zoper sklep z dne 30. 12. 2014

8. Iz vsebine dolžničine pritožbe zoper sklep z dne 30. 12. 2014 izhaja, da se le-ta nanaša le na odločitev o zavrnitvi dolžničinega ugovora zoper sklep o izvršbi. To odločitev je sodišče prve stopnje utemeljilo z obrazložitvijo, da je dolžničin ugovor bil neobrazložen. Čeprav dolžnica v pritožbi zoper sklep z dne 30. 12. 2014 izraža nestrinjanje z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je njen ugovor neobrazložen, je po mnenju pritožbenega sodišča takšna presoja prvostopenjskega sodišča pravilna, saj je dolžnica v ugovoru navedla zgolj to, da sklep o izvršbi izpodbija v celoti, da je upnik bil delno poplačan po sklepu VL 134035/2011 s prodajo nepremičnine, na kateri je upnik imel status zastavnega upnika, in prosila za oprostitev plačila sodne takse oziroma obročno plačilo sodne takse. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da dolžnica ni navedla niti v kakšni višini je bil upnik poplačan v postopku izvršbe na nepremičnino, niti na račun česa. Prav tako pa ni predlagala nobenega dokaza, ki bi njen ugovor utemeljeval. 9. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje mora dolžnik v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze za svoje navedbe, saj se sicer na podlagi drugega odstavka 53. člena ZIZ ugovor šteje kot neutemeljen. Dolžnica šele v pritožbi konkretizirano navaja, da je upnik bil delno poplačan v postopku pred Okrajnim sodiščem v Slovenskih Konjicah pod opr. št. VL 134035/2011 in sicer na razdelitvenem naroku 3. 11. 2014 do višini 8.958,12 EUR. Dolžnica je k pritožbi tudi priložila sklep VL 134035/2011 z dne 3. 11. 2014 Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah. Ker pa je dolžnica ugovor zoper sklep o izvršbi vložila 20. 11. 2014, ni nobenega dvoma, da bi lahko tako konkretizirane navedbe, kot tudi k pritožbi predložen dokaz za svoje trditve, navajala oziroma predložila že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, zaradi česar ni mogoče šteti, da teh dejstev tožnica zaradi oziroma brez lastne krivde ni mogla navajati v postopku na prvi stopnji. Tako te pritožbene navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Sicer pa je pritožbeno sodišče v okviru pregleda spisovnega gradiva v zvezi s pritožbenimi navedbami ugotovilo tudi, da je upnik pri prvostopenjskem sodišču 13. 1. 2015 podal delni umik predloga za izvršbo za znesek 8.958,12 EUR, ki jih je prejel v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah VL 134035/2011 po sklepu z dne 3. 11. 2014, sodišču prve stopnje pa je tudi 15. 1. 2015 izdalo sklep, s katerim je izvršbo delno ustavilo za znesek, za katerega dolžnica v pritožbi zatrjuje, da je dolžnik že bil zanj poplačan.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče upnikovi pritožbi ugodilo ter sklep prvostopenjskega sodišča z dne 11. 11. 2014 v izpodbijani III. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti s spremembo III. točke izreka izpodbijanega sklepa, ker bi s tem poseglo v ustavno varovano pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, saj bi s tem dolžnici odvzelo možnost vložitve ugovora (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 355. in 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), pritožbo dolžnice zoper sklep z dne 30. 12. 2014 pa kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 30. 12. 2014 v izpodbijanem delu tj. odločitvi o zavrnitvi dolžničinega ugovora zoper sklep o izvršbi potrdilo, saj tudi v okviru uradnega preizkusa tega dela izpodbijanega sklepa v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ ni zasledilo nobene od bistvenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti zmotne uporabe materialnega prava (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP ter 15. členom ZIZ).

11. V ponovljenem postopku odločanja o upnikovem predlogu za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti od 29. 7. 2014 dalje bo moralo prvostopenjsko sodišče ob skrbni presoji predloga za izvršbo ugotoviti, ali se prepoved iz 375. člena OZ v zvezi s 381. členom OZ nanaša na zneska 86.947,47 EUR ter 27.638,32 EUR v celoti, ali zgolj na del teh zneskov, ter ponovno odločiti o tem delu zahtevka za izvršbo v skladu z novimi ugotovitvami.